Pod rameni Atlasa

Pod rameni Atlasa

Mnenje, kolumna ali komentar
30. 5. 2019 - 13.00

جبال الأطلس  je mladonagubano gorovje na severozahodu Afrike, ki se vzpenja na ozemlju današnje Tunizije, Alžirije in Maroka, po nekaterih zapisih pa vključuje tudi Gibraltarsko skalo. O tem herkulovskem vozlišču medcelinskega stika je sodelavka Hajzler že pisala. Majmunske posle je spoznavala med dneve in mesece trajajočo šahovsko partijo, pospremljeno z glasnim srkanjem čaja. Tokratna odprava pozdravlja mat bele kraljice in se spušča kanček nižje. Podajamo se v osrednji Atlas!

Pa srknimo še mi malo čaja, preden začnemo. Nikamor se nam ne mudi. Najprej zavrimo vodo. V čajnik stresimo žlico zelenega čaja tipa 珠 茶 in ga prelijmo z vročo vodo. Malo mešanice odlijmo v kozarec in jo nato zlijmo nazaj. To nekajkrat ponovimo, potem pa na ognju do vrha napolnjen čajnik še enkrat zavrimo. Dodajmo sladkor. Sedem zvrhanih žlic! Nič manj kot toliko in brez slabe vesti, gre za spoštovanje in ne dieto. Ponovimo proces z odlivanjem v kozarec in vračanjem tekočine nazaj, ki je pravzaprav namenjen mešanju čaja, saj tako izlijemo tekočino, ki je napolnjevala čajnikov dulec in zato ni bila deležna enakega razmerja sestavin z dna, kar bi recimo pomenilo, da bi bila naša prva skodelica čaja precej manj sladka kot tiste, ki ji sledijo ...

Čaj je skuhan, servirajmo. V kozarčke, napolnjene z listi mete, nalivamo z višine. Gesta, polna performativne vrednosti, je namenjena ohladitvi čaja na primerno temperaturo. Pena, ki se ob tem ustvari, označuje dobro pripravljen čaj in je hkrati znak gostoljubnosti in se v primeru nalivalke enači z njeno prihodnostjo dobre žene. Avtorica prispevka se spomni, da je podobnih komentarjev bila deležna ob kuhanju turške kave tam doli v Istanbulu. Zato se odloči, da bo do nadaljnjega tip, obleče džilabo, osedla osla ter se odpravi na pot.

Ob izhodu iz mesta pogled zaznamujejo polja plastičnih odpadkov. Videti je kot pravi čas za žetev obilne letine. Ali za strmenje v vrečke, plesoče v vetru medtem ko točimo solze zaradi propadlega sveta. Mimogrede, leta 2016 je maroška vlada potrdila zakon, ki prepoveduje uporabo plastičnih vrečk. Tri leta kasneje se je poraba surovin za izdelavo plastičnih vrečk sicer zmanjšala za 50 % ali 35 ton, vendar pa največji problem še vedno predstavljajo navade potrošnikov. Evropa kima tej zeleni iniciativi več afriških držav, medtem ko svoje e-odpadke, ostanke neuporabnega hardwara elektronskih naprav, izvaža prav k njim.

Vzpon proti Atlasu je neopazen, o višini pričata le vedno hladnejši vetrič in občasen lahen pok v ušesih. Gričevnato pokrajino rumenkasto rjavih skal preraščajo zeleni grmički in oljke. Prejšnji dan je v Fezu deževalo, zato se vrhovi gora v daljavi belkasto svetlikajo. V nagubani pokrajini niča so dolgo edini v oči padajoči znaki infrastrukture daljnovodni stebri. Starodavne ruševine kamnitih hiš ravnih streh se kameleonsko zlivajo s pokrajino. Mimo ovc, drugih oslovskih popotnikov in rečic, ki prečkajo ceste, se prebijem do prve postojanke. Prenočim pri Berberih. ⴰⵣⵓⵍ

Staroselsko ljudstvo severnoafriških puščav so poimenovali tisti, ki so jih zaradi drugačnih civilizacijskih navad smatrali za barbarske, bodisi Grki, Kartažani, Rimljani ali Arabci. Sebe kličejo Imazighi oziroma svobodni ljudje. Očitno so si ime morali nadeti šele, ko so spoznali tiste, ki so svojo svobodo izgubili. Dobrodošli v letu 2969 po njihovem štetju! Barve zastave - modra, zelena in rumena - ponazarjajo nebo, gore in puščavo. Jezik Imazighov se je v maroških šolah pričel poučevati leta 2004 (po našem štetju), enakovreden arabščini pa je uradno postal šele leta 2016. Google Translate ga še vedno nima v svoji ponudbi.

Najem se tajina in se napijem čaja, pustim osla za sabo in odštopam naprej. Konec februarja je, malo se mi že mudi. Med spustom občudujem cvetove mandljevih dreves, ki jih nepozorno evropejsko oko rado zamenja za češnje. Potem dolgo nič in ravnina. Vzporedno z neskončno cesto se dviga gorovje, katerega oblika se zdi, kot da so med njegovimi koreninami kamnine talile stotine derečih rek. Naenkrat mi v oči pade močna točka svetlobe v daljavi. NLP, prisežem. Pijem vodo, v upanju, da bom pregnala to fatamorgano. Smejoči se domačini mi povejo, da je z mano vse v redu in tam ni nobenih nezemljanov, le Kitajci. Svašta.

Ljubezen med Kitajsko in Marokom je zapečatena v obliki mnogih investicij s strani prve na ozemlje drugega. Sveža romanca tega stoletja je sicer že rezultirala v izgradnji infrastrukture, kot so mostovi in železnice. Tudi načrti za prihodnost so veliki. Od uvoza maroškega sadja na Kitajsko do vzpostavitve tovarne električnih avtomobilov in avtobusov za uvoz v Evropo. Morda bo stala poleg sestavljalnice Dacie, avtomobila številka ena v Maroku, katerega deli prihajajo iz Romunije, čeprav si ga lasti francoski Renault … pa smo spet pri majmunskih poslih bivših, sedanjih in bodočih kolonizatorjev. Pa vendar v Maroku ni naravnih virov črnega zlata, s čim se bo torej njuna ljubezen hranila na dolgi rok? S soncem in puščavo!

Bela točka v daljavi, ki na neizkušenega puščavniškega popotnika deluje kot svetilnik novodobnih nimf, je pravzaprav stolp, okoli katerega so v koncentričnih krogih postavljena ogledala. Ta se kot nasadi sončnic premikajo skladno s soncem in nenehno odbijajo svetlobo v zbirno točko na vrhu stolpa. Elektrika, pridobljena s solarno energijo, naj bi bila neizmerno poceni, koncesijsko financiranje s strani Sklada za podnebne investicije pa potrebno le za prve tri do štiri projekte. Daljnosežno se stremi k energetski neodvisnosti. Gradnja druge solarne farme v Maroku se je ravnokar pričela in kar naenkrat razumem, zakaj sem na moji poti v Atlasu sredi ničesar naletela na kitajsko restavracijo …

Sonce zaide, svetlobno zapeljevanje nimf zamenja ritem bobnov, ki napolnjujejo prostranost puščave. Mežikam v zvezde in razmišljam, zakaj sami Maročani svojemu čaju pravijo “whiskey de Morroco” in od kdaj vzklikajo “gol” ob metanju kroglic kuskusa v usta. Kako to, da vse žarnice oddajajo belo svetlobo (in ne rumeno) in koliko družin se je že preselilo iz medine v oddaljene, novozgrajene soseske na robu mest. Njihove starodavne hiše pa so kupili investitorji iz Belgije in jih spremenili v turistične rezidence. Sezona z marcem začne teči v polnem teku, bolje bo, da čimprej odrinem stran, preden me ujamejo karavane kamel s selfie sticki… Bobnanje se nadaljuje, jaz pa zasmrčim in sanjam, da sem v džilabi in na oslovem hrbtu potovala proti domu vse do konca maja, tam pa sta me pričakala monsunsko podnebje in povratek mostiščarjev.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness