Postopno zapuščanje Ljubljane

Ljubljana svoje prebivalce duši pod odejo familiarnosti. Hodeč po njenih ulicah, ki jih še prehitro zmanjka, se ne moremo izogniti vsaj enemu znanemu obrazu, ki bi nas želel ogovoriti. Ali pa vsaj obrazu, ki mu lahko pripišemo ime, pa čeprav z njim še nismo imeli priložnosti govoriti. Vsak pozna vsaj eno tragedijo bežnega znanca, ki ga ne pozna dovolj dobro, da bi ga razglasil za prijatelja, in vsak ve, kako bi lahko bile rešene težave drugih. In če premajhno število ulic, ki bi nudile prijeten sprehod, še ni dovolj pereč problem, se lahko zgolj zamislimo ob precej podhranjenem številu kavarn, v katere lahko kot Ljubljančani sploh zahajamo.

Sedeč v ljubljanskih kavarnah, se ne moremo izogniti srečanjem. Neredko se zgodi, da v prevečkrat obiskanih prostorih s prežvečenimi stoli in mizami sedimo obdani z znanimi in pol znanimi obrazi. Včasih lahko zgolj poslušamo. Nenamerno. Ali pa je to edini namen obiska kavarne? Odvisno od dneva. Mimogrede lahko prisluhnemo nepomembnim vprašanjem s prvega zmenka, nehotenim izlivom sreče ob rahli opitosti, pritoževanjem nad težavnostjo življenja in pritožbam nad tem ali onim znanim obrazom intelektualne srenje. Ne uidejo nam niti novice, kdo se je s kom razšel, kdo komu kaj zameri in kdaj bo spet počilo na političnem parketu. Ko vstopiš v ljubljansko kavarno, lahko hkrati ne pričakuješ nič novega in čisto vse. Samotnega kotička v Ljubljani ne bomo našli, saj ne obstaja.

A prav nedosegljive anonimnosti si tako želimo. Nedosegljive na tem kraju in mestu. Zato mesto rojeva ubežnike. Začasne, stalne, občasne, redne, izredne. Sprva se v ubežnikih ljubljanskih ubežnikih misel zgolj porodi – siti postanejo nenehnih srečanj z nepravimi ljudmi. Mar se ne bi bilo bolje umakniti vsaj za en dan, vsaj za nekaj dni? Nekam drugam, kjer si lahko obdan z neznanimi obrazi, ki ne govorijo tebi bližnjega jezika? Prvi korak k postopnemu zapuščanju Ljubljane postanejo krajša zatekanja v bližnja velemesta sosednjih držav, ki hitro izgubijo svojo novost in postanejo prijetno domačna.

Po svoje to ne bi smelo biti presenetljivo, saj gre za kraje, podobne naši prestolnici. Le ozrimo se na Dunaj ali v Zagreb. Tako Ljubljana kot Zagreb sta kot prestolnici avstrijskih provinc posnemali dunajske arhitekturne, urbanistične, oblikovne in splošne življenjske trende, zato nas ne bi smelo čuditi, da sta lahko tudi tuji mesti hitro domačni. V današnjem pismu bomo pobegnili v nekdanjo prestolnico Avstrijske monarhije, ki je za kranjski narod predstavljala eno in edino resnično mesto. Pot iz Ljubljane do Dunaja danes z vlakom vzame šest ur. Nekolikšno izboljšanje v zadnjih sto letih, pa vendar poti ne moremo označiti za tako lahko, da bi v nekdanjo prestolnico lahko zgolj skočili za par ur. Ljubljančani z vlakom na Dunaj pobegnemo za nekaj dni. Na poti se morda za kakšen dan ustavimo tudi v Gradcu. Vendar nikoli ne pozabimo na svojo glavno destinacijo, mesto brez naše osebne zgodovine: dunajski Hauptbahnhof.

Dunaj in Ljubljana sta si morda res sorodna, vendar le navzven. Medtem ko je Ljubljana kraj nenehnega naključnega srečevanja, ki je prej pravilo kot izjema, je Dunaj mesto, v katerem se lahko med milijoni obrazov izgubiš v lastni nepomembnosti. Pa tudi v nepreštevnih ulicah, ki za zgolj občasnega obiskovalca mesta šele postopoma dobijo lastna imena in orientacijsko vrednost. In vendar se nam zemljevid mesta postopoma vtisne v spomin. Počasi se po ulicah začnemo sprehajati brez telefona. Ko lahko tako vse bolj opazujemo svojo okolico, hitro spoznamo, da je Ljubljana le kopija dunajskega originala. Naša Vegova je zgolj posnetek dunajske tehniške fakultete. Stavba, v kateri najdemo Knjižnico Otona Župančiča in v kateri smo nekdaj lahko sedli v kavarno Evropa, zgolj pomanjšana verzija ene izmed prvih veleblagovnic na Ringu nasproti Votivkirche. Ljubljana je posnela svoj izgled po Dunaju. Svoje nravi pa žal ni mogla.

Anonimen objem mesta nas popolnoma sprejme, ko se usedemo v katero izmed dunajskih kavarn. Dunaj pozna več različnih vrst kavarn, vendar gotovo kraljujejo tiste, ki so navzven videti kot iz škatlice, na koncu pa nas morda pričaka postan jabolčni »štrudelj«. Gre za tiste, v katerih so vsi natakarji moški, oblečeni v večerno toaleto, z mrkim, vzvišenim pogledom, s teboj pa govorijo izključno nemško in se ne ozirajo na to, da jezika morda ne poznaš. Seveda gre za kavarne z najlepšim, po večini vsaj sto let starim interierjem, razkošnimi »lustri« in slabo kavo. Vendar njihov čar ne tiči zgolj v zunanjem izgledu in v snobovskem osebju. Obiskovalci, po večini Dunajčani, so tisti, ki dunajskim kavarnam pridajo čar. Kavarna postane mesto intimnega srečanja, saj v njej ne boš srečal nikogar poznanega; razen če se eksplicitno odločiš, da boš kavo pil v dvoje. Kavarne tako v nasprotju z ljubljanskimi postanejo mesto uživanja v samoti. Največji čar starih, prestižnih mestnih kavarn tiči prav v ustavljanju časa – vanje meščani zaidejo, da bi si odpočili od vrveža zunanjega življenja, v miru kaj prebrali, nikakor pa ne zato, da bi nadaljevali z delom za računalnikom. Ta v kontekst večine interierjev dunajskih kavarn pač ne spada.

Tako si lahko tudi ubogi Ljubljančani na Dunaju odpočijejo od ustaljenih desetih obrazov, ki jih po pomoti srečujejo vsak dan. Od napornih pogovorov daljnih znancev, ki so jim prisiljeni prisluhniti. Od enakih treh interierjev enakih treh kafičev, v katere se še splača zaviti. Prava kavarniška kultura je za Ljubljano izgubljena, hkrati pa zaradi partikularnosti majhnega mesta nikoli ni mogla biti enako razvita kot drugod. Ste že kdaj ob enajstih rezervirali mizo v kavarni zavoljo mirne dopoldanske doze časopisja? Ljubljana je premajhna, da bi ji lahko rekli resno mesto, pa čeprav se lahko v udobju neskončnih poznanstev izgubimo. Redko se zgodi, da zraven nas sedi vzvišen par srednjih let, zaradi katerega skorajda ne upamo pogledati na telefon, da bi se izognili obsojajočim pogledom. Ali pa da nam natakar kar nekaj minut predolgo ne želi postreči, ker se mu ne zdimo primerni. Enako redko, kot se zgodi, da v kavarni nikogar ne poznamo ali pa vsaj, da na poti nikogar ne srečamo. Ljubljana ni zgolj premajhna, je tudi premalo meščanska. Tako njeni prebivalci z mestom ne bodo nikoli zares zadovoljni. Bodo pa še naprej skušali ubežati familiarnosti, ki se je ne bodo nikoli znebili.