Rad te imam, Govinda
Veliki Sidarta se je nekega lepega popoldneva odločil, da ne zaupa več resnicam svojih dedov, ki mu niso več ponujale verjetnega odgovora na vprašanja o smislu bivanja in obstoja. Rad bi zapisal, da je pobral vse svoje imetje ter se odpravil na pot iskanja – a na žalost ni pobral ničesar. Seveda ne, saj je šel živet v gozd k asketom. Oziroma pobral je le eno »stvar« – svojega prijatelja Govindo, ki je bil hkrati vse, kar je »imel« na svojih številnih romanjih. Govinda je, čeprav sta se kasneje ločila, ostal njegov edini pravi prijatelj. Mnogo desetletij kasneje, ob ponovnem srečanju, je Govinda zdaj razsvetljenega Sidarto prosil, naj z njim deli svojo modrost. A slednjega se ne da deliti z besedami, zgolj z dejanji. Zato Govinda Sidarto poljubi na čelo in Govinda ve.
Tudi pišoči se je nekega lepega dopoldneva prebudil in se – še vedno nekoliko omotičen od sladkega spanca – odločil, da je pač treba na pot. Za očmi so mu namreč še vedno poplesavale sanje pretekle noči, prežete z zvonjenjem zvonov cerkve, ki bi bila lahko le gornjegrajska katedrala. Dogodki, ki so temu sledili, so bili nekako samoumevni; sklical je torej svoje najbližje prijatelje, nametal v nahrbtnik le najnujnejše materialno imetje in peš so krenili iz Kamniške doline preko visokega Črnivca do daljnega Gornjega Gradu z namenom, da tam – ne glede na vremenske razmere v zgodnjem februarju – prebijejo noč. Odpravili so se torej – dobesedno – na pot iz sanj. Sanjsko pot, če želite. V upanju, da na njej najdejo nekaj, kar so nekoč, morda nekje v nekih drugih sanjah, izgubili in zdaj potrebujejo.
Namesto ob dogovorjeni drugi uri se je ekipa nenavadnih popotnikov na mojem pragu seveda zbrala ob treh. Takšna je pač stara tradicija vseh skupnih popotovanj s prijatelji. Preverimo opremo, skadimo čik, stečemo po pozabljeno; skadimo še enega – in prvi korak osemurnega pohoda udari po cestnem tlaku. Kljub temu da smo prvi del poti prehodili že sto in enkrat, je tokrat nekaj drugače. Babice, ki jih ponavadi niti ne opazim, pozdravim. Otrokom, ki se igrajo na poteh, se nasmejim in naključne boomerje vprašam za smer … Pot brez resnega cilja in naša asketska oprema dovoljujeta odrešitev od resnic naših dedov. Odrešitev od socialnega konstrukta, samopodobe tekmovalnega in materialno orientiranega vsakdana.
V zraku je torej nekaj karnevalskega. Sploh na začetku popotovanja, ko se realnost mraza, dežja, utrujenosti in krvavih žuljev še ne vsidra v telo in je zato zlahka odrinjena na stran. Karnevalskost našega romanja ponuja dekonstrukcijo ega brez opoja s psihedeličnimi substancami in njegovo ponovno rekonstrukcijo – bazirano na primitivnem, zemljepisnem cilju. Na odnosu med tukaj in zdaj ter tam in kasneje. Navidez nezaveden, a hkrati – na skrivaj – zavesten izstop iz sveta naših dedov, ki nekje med bolečino žulja in koncem karnevala producira iluzijo svobode in s tem – sreče. A kmalu v našem romanju jo razredči prvi izziv – sedemdesetodstotni, nekajurni vzpon prek Brežic nad Kamnikom do male vasice Gojzd, kjer so nas – ne brez plazu sočnih psovk – ujele prve nepričakovane padavine.
Razredčenje veselja je še najbolj potrlo Jakoba, ki je tudi sicer na pot prišel nepripravljen. Namreč v kavbojkah in usnjenih mestnih čeveljcih, saj je bil prepričan, da je romanje zgolj šala in da se bomo, kot že tolikokrat poprej, zavlekli v prvo hosto ter se tam zapili. A šalo je tokrat vzel hudič. Bližnjim smo že naznanili, kam in kako se odpravljamo ter kje bomo spali, zato je celoten opravek zdaj postal vprašanje našega moškega ponosa. Dokazati, da zmoremo. Bolj sami sebi kot drugim. Vsak izmed nas je – vsaj sklepam lahko – poleg teže nahrbtnika, ki je v povprečju poleg toplih oblek vseboval še nekaj litrov vode in po tri šotorska krila – nosil dodatno težo. Tisto, zaradi česar je sploh bilo treba na pot.
V tem našem popotovanju je namreč morda moč najti določeno esenco »moškega prijateljstva« – ne tistega kultiviranega, temveč – v imenu pomanjkanja boljše besede – povprečnega. Poznamo se že vsaj deset let, a nismo sposobni večurnih telefonskih pogovorov. Niti joka pred svojimi kolegi in priznanja, da nam je kdaj hudo ter da nismo vedno jaki muškarci. Namesto pristnega pogovora ali človeškega točenja solz gremo raje na romarsko pot iz mojih sanj, brez pravega smisla ali razloga, da si ob strani stojimo tam. Jakob zaradi žuljev in pomanjkanja opreme kmalu obupa – vedoč, da bo preostanek ekspedicije njegovo izgubo obžaloval, a vseeno nadaljeval pot. Kljub vsemu gre nenazadnje le za višje cilje, za doseganje katerih smo pripravljeni zaobiti padec kamarada. Pustimo ga pri cerkvi vasice Gojzd, mi pa nadaljujemo svoje Romanje v sveto deželo. Čez kako uro priteče za nami na vse grlo kričeč, naj ga le počakamo. Pozabil je rizle. Predamo mu papirčke življenja in že v poltemi krenemo proti Črnivcu, kjer smo si trije od snega premočeni popotniki obetali skodelice vročega čaja. A smo žal ostali praznih rok – Matevžu je potekel pogoj PCT in sicer povsem prazna okrepčevalnica nas je s sočutnim nasmehom postavila nazaj na mraz, veter in sneg.
Pot se s Črnivca do Gornjega Gradu in dalje do tabornega prostora le še spušča. Dobesedno in figurativno. Ob pomanjkanju nevarnosti in izziva ter prisotnosti pozne noči in mraza je morala ekspedicije močno upadla – preostalo nam je le še nekaj ur ležerne hoje prek zasneženega prelaza in doline. V eni izmed sicer povsem tihih vasic naletimo na ustanovo, oklicano Texas Bar, ki je v rogu noči na zunanjih zvočnikih z maksimalno jakostjo predvajala nekaj, kar lahko opišem le kot mešanico hard bass tehnaže in Avsenikov. V pričakovanju prihoda na taborno mesto se nismo ustavili za podrobnejši ogled – temveč smo se odpravili dalje, vedoč, da je najtežji del, torej prebiti februarsko noč brez pravega šotora, še pred nami. Prispemo okrog enajste ure zvečer. Jakoba je z Gojzda rešil Stin in ga z avtom pripeljal za nami.
Zjutraj
Ob prvem čiku smo tisti s skodelico spili kavo, nato pa pospravili stvari in odšli nazaj domov z mislijo, kako te dragocene, vendar karnevalsko umetne trenutke sreče prevesti v resničnost vsakdana. Katedrale iz mojih sanj si nismo ogledali. Odgovorov nismo našli in pravzaprav niti nismo postavljali veliko vprašanj. A kljub temu smo si nekje med sopihanjem navkreber in načrtnim drenjanjem v zasilno izdelanem prenočišču uspeli povedati vse, kar človek v že tako negotovi dobi odraščanja, v času globalnega cinizma in kriz, pač mora slišati. Besede, nenazadnje, niso efektiven način sporočanja česarkoli bistvenega.
Lenart je na čelo poljubil Matevža, Jakoba in Klemna.
Dodaj komentar
Komentiraj