RAZGLEDNICA Z ZLIKOVCI, VESOLJCI IN SUPERJUNAKI IZ OSRČJA ALP
26. junij 2021, Innsbruck
Drago poslušalstvo,
ko je konec junija epidemiološki semafor končno zasvetil zeleno, sem stopil na vlak in odpotoval v osrčje Alp. Pečici ljubljanskega junija sem s pünktlich avstrijskimi vlaki pobegnil v mesto historičnih fasad, obarvanih v petdeset odtenkov pastelnih barv, skratka v mokre sanje Wesa Andersona. Innsbruck, sicer bolj znan po svoji turistični ponudbi in športni zgodovini, je pomembno prizorišče tudi na umetniškem parketu in prav to sem pripotoval ošvrknit z vprašanjem, v katero smer je namenjena umetnost v času po koroni.
Povod za potovanje je bila predstavitev projekta Working Encounters, delovnih srečanj šestnajstih umetnikov in umetnic po izboru partnerskih zavodov mednarodne mreže Create to Connect –> Create to Impact, ki se razprostira od Gruzije do Norveške. Vodilni partner mreže, ki je projekt organizirala, je slovenski zavod Bunker, ki pri vodenju mreže stremi k vzpostavljanju dolgoročnih povezav med umetniki, producenti, raziskovalci in občinstvom ter s tem novih oblik udeležbe in ustvarjanja. In kaj je v teh časih aktualnejše?
Rezultati projekta, ki se je odvil že lani in je svojo premiero doživel na spletu, so bili od 22. do 26. junija predstavljeni v innsbruškem projektnem prostoru Kunstraum. Razstava v realnem prostoru ob slikoviti Maria-Theresien-Straße je bila naslovljena On Other Stories. On Villains, Aliens and Superheroes. Tik preden vstopimo v razstavni prostor, nas ustavi posnetek, ki ga je za razstavo pripravila romunska umetnica Gagiu Daniela Cristina. Besedo o superjunakih, zlikovcih in vesoljcih je prepustila njihovi primarni publiki, otrokom, saj se z njimi sicer pedagoško ukvarja. Na videoposnetku naletimo na zanimivo dihotomijo med deklico, ki si pod besedo hudobnež predstavlja prdečo prikazen, v bližini katere ne more nihče dihati, ter mlado deklico z odraslimi skrbmi, ki si pod enako besedo predstavlja nekoliko abstraktnejšo potrošniško dejavnost.
Popularna kultura in vernakularne zgodbe na množično domišljijo nemalokrat vplivajo odločilneje kot uradni politični in medijski narativi. Superjunaki in zlikovci so eni od poglavitnih predstavnikov vplivne in vseprisotne popularne kulture, a kakor ste slišale, tudi te pojavnosti niso izvzete iz refleksije. O vsebini in središčni kritični osti projekta mi je več povedal srbski režiser Bojan Đorđev, član beograjskega kolektiva in kuratorske ekipe United Artists Labour, ki jo sestavljajo še Siniša Ilioć, Ivana Marjanović in Nataša Mackuljak:
Glavna razstavna dvorana Kunstrauma je bela kocka, v kateri razstavljena dela zaradi odsotnosti arhitekturnih elementov in slikovitih razgledov skozi okna nemoteno nagovarjajo obiskovalko. Razstavljena dela so prostorsko organizirana na podlagi sorodnosti v obravnavi tematike. Nekatera so navdih iskala v medijskih reprezentacijah superjunakov, druga v superposameznikih, kot sta vztrajna bolna mati in gverilska antifašistična babica. Spet tretja tematizirajo diskurzivno naravo dihotomije superjunakov in zlikovcev, ki se vzpostavlja tudi na političnem, ideološkem in zgodovinopisnem polju. Konceptualno je diskurzivno raven s svojimi besednimi skulpturami najbolj celovito zaobjela slovenska gledališka umetnica Leja Kukovičič. Delo sestavlja šest napisnih tabel, s katerih lahko razberemo, da dve manjkata – tako kot manjkajo posamezniki, označeni za državne sovražnike, ki nekega dne preprosto izginejo. V poetično zapisanih navodilih se je umetnica spraševala o strategijah njihovega iskanja ter s tem preizprašala diskurzivne formacije sovražnika-junaka.
Po sili epidemioloških restrikcij je – čeprav večina sodelujočih umetnikov primarno ne deluje na področju vizualne umetnosti – večina razstavljenih del nastala v medijih, prijaznih do internetne predstavitve, kot so spletne strani in posnetki. Ob predstavitvi omenjenih medijev v realnem galerijskem kontekstu pa se že po ogledu dveh dolgih videoposnetkov spotaknem ob vprašanje njihove prijaznosti do galerijskega obiskovalca. Večdesetminutni videoposnetki so morda prijetni v udobju domačega kavča, ki predpostavlja tudi drugačno časovnost, medtem ko je stanje pred projekcijo utrujajoče. Obenem pa v tem stanju vidim odsev krute realnosti, v kateri so bili v zadnjem letu primorani ustvarjati mnogi umetniki. Eno izmed najbolj inovativnih rešitev te stiske predstavlja delo slovaške umetnice Zuzane Scerankove.
V svojem zasledovanju odgovorov na vprašanje ustvarjanja umetnosti v postkoronskem času se je srečanje umetnikov iz raznolikih in mednarodnih kontekstov izkazalo za izjemno plodovito. Posledice epidemije in prilagajanje nanjo niso bili za vse enaki, kar me spomni na besede innsbruške umetnice Heidi Holleis.
Umetnik, ki je bil v Innsbrucku od svojega kulturnega polja še najbolj oddaljen, je Rodrigo Batista. Brazilski gledališki umetnik in pedagog, ki deluje na Nizozemskem, je z mano delil svoj pogled na stanje na področju umetnosti in njegovo prihodnost.
Kot mi je še zaupal Batista, radikalno gledališče, ki ga zasleduje, ne bo nastalo le s premisleki, ki so jih prinesli protikoronski ukrepi. Treba je nasloviti tudi bolj zakoreninjene ideje kvalitete, financiranja in političnosti.
LP
-Metod
Dodaj komentar
Komentiraj