Realizem med umetnostjo in telenovelo

Realizem med umetnostjo in telenovelo

Recenzija dogodka
31. 10. 2012 - 13.00

 

V svojem desetem izvodu se je Zagrebški filmski festival predstavil z različico docela zanimivih filmov, ki, vsaj kakor se zdi vašemu recenzentu, eni od drugih reciklirajo ideje. Zlati voziček, glavno nagrado festivala, je ujela še ena romunska drama z naslovom »Vsi v naši družini«, v dokumentarni kategoriji je zmagal film »Slaughtera Nicka za predsednika« - burleska o kanadskemu igralcu, ki celo postane srbski upornik. Sekcija programa, ki je sicer naredila pogumen korak naprej, so »Kockice«, revija kratkih filmov študentov z Akademije dramskih umetnosti v Zagrebu, predvsem zaradi visoke produkcijske stopnje. Tu bipolarnosti dveh Hrvašk, revne in neofevdalne, na določen način sledi filmska bipolarnost – umetniška in bolj telenovelska.

 

Film, ki je bojeval obstransko vojno, tisti, o katerem so se pogovarjali vsi, ki so gledali filme ali so o njih le klepetali, je srbski film „Klip“. Narejen v tradiciji eksploatacijskega filma sedemdesetih let, je bil eden od tako imenovanih »kontroverznežev«. Dejstvo, da najstniki uporabljajo erotiko in video ter da naj bi potencirali svoje podobe v družbenih omrežjih in simulakru v celoti, spominja na Deodata, toda umeščanje pornografije v ustvarjalno filmsko igro zgodnjega Cronnenberga vseeno ne doseže. Ni čudno, da režiserki filma, ki je v kinih v Rusiji celo prepovedan, večinoma zamerijo, da je ta film le izgovor za provokacijo.

 

Kar se tiče spremljevalnega programa, imamo tu Bibijado - program otroškega filma, ki ga vsako leta spremlja okrog 3000 obiskovalcev, poleg sodelovanja z omrežjem EUNIC. To omrežje se je obneslo skozi program Velikih 5, ki je predstavil denimo novo produkcijo klasičnega romana „Orkanske višine“, kot tudi cikel vohunskih filmov iz zgodovine Hladne vojne, ki je, poleg »Doktorja Mabusea«, pripeljal do srečanja z romunskim nemim filmom „Bombo so ukradli“ iz leta 1961. Poleg le-teh je potekal tudi cikel Avstrijski sodobni film in hkrati retrospektiva Michaela Glawoggerja, ki se je festivala udeležil tudi kot član žirije za izbiro najboljšega dokumentarca.

 

V dokumentarni konkurenci izstopa film „Nogometaši uporniki“, ki ga moderira Eric Cantona in v katerem poleg treh drugih zvezdnikov nastopa tudi Didier Drogba s političnim aktivizmom v Afriki. Čeprav so nastopi protagonistov filma neuravnovešeni in morda celo dolgočasni, bi lahko film sam vplival na spremembo najstniškega pogleda na nogomet, vpliva tako na tiste, ki menijo, da je ta dolgočasen, kot na tiste, ki iščejo vsemogoče razloge za ljubezen do nogometa. Z najstniki je povezana tudi zgodovinsko-športna drama »This Ain't California« o mladostniški jezi in tesnobi v kontekstu vzhodnonemške skejterske scene. Mešanica seksa, alkohola in samozavestne kritike socrealizma predstavlja pričevanje nekega otroštva, podkrepljenega z veliko arhivskih posnetkov in z animacijami. Gre za zgodbo, ki bi jo lahko povedali tudi fantje izpred Cankarjevega doma.

 

Kar se tiče premiere filma »Jaz sem Janez Janša«, lahko rečemo le, da je ta poskus združevanja dveh televizijskih prispevkov v enega, eseja o osebnih imenih na eni in površne obravnave umetniške provokacije skupine slovenskih umetnikov na drugi strani. Škoda je, da o samih umetnikih in o njihovem splošnem početju ne izvemo kaj več, ker se z zagrebške perspektive zdi, da je film narejen za interne namene nekega specifičnega ljubljanskega miljeja. Poleg filmov o kitajskem disidentu Ai Weiweiju in Marini Abramović je zelo zanimiva tudi biografska drama »Življenje na fotografijah« o izraelski plesalki, ki skupaj s svojim vnukom vodi foto-salon, ki je predviden za rušenje. Skozi njun platonski odnos opisuje življenje, tradicijo in zgodovino judovstva, pa tudi metaforo celotnega projekta dvajsetega stoletja.

 

Od potencialno velikih filmskih hitov je festival predstavil tri izjemno kompleksne drame o starosti - argentinski film »Zadnji Elvis«, francosko-špansko-bolivijski anti-western »Blackthorn« in dansko-islandsko dramo »Vulkan« ter na drugi strani - prvi savdijski dolgometražec »Wadjda«, o deklici, ki se bojuje proti vsem družbenim stereotipom samo zato, da bi si kupila kolo. Gre za prvi savdijski film, ki ga je režirala ženska. Zanimivo je, kako se zdi, da se sodobne filmske teme le vrtijo v krogu, naj gre za obravnavo vrednot najstnikov ali starejših. Zanimiva je tudi izbira organizacije festivala, ki skupaj postavi „Wadjdo“ in „Klip“, tako lahko gledalec določi, kdo je v bistvu večji non-konformist.

 

DDR

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness