ROBUSTNOST ZLIVANJA

ROBUSTNOST ZLIVANJA

Oddaja
10. 10. 2019 - 13.00

Konec septembra sem četrtič odpotovala v Madrid. Mnogokrat je slišati pripovedovati o kraju, ki se je v svojih podrsavajočih zvokih, analognih strdkih gibanja ljudi in prometa ter arhitekture na nek čuden način že nekdaj občutene in lastne - kot bi oko otipalo rdečo notranjost svoje oble - naselilo v telesu kot dodaten ud. Ta nostalgija, vrezana v eno samo nedoločljivo potezo, s katero se mesto razboli v tebi, je prej kot življenjska sila, iz katere piješ za naprej, neznosno belo salo, ki ti s svojo rezko toploto obrobi dušo. To, v krakih česar organizem iz neznanega razloga razpozna lastno sebstvo, nepreklicno zahteva vrnitev. Zmeraj. Sedaj že zavestno odkrhnjenko te sesa nazaj, mesece, leta, epohe.

Morda pa je to bolj zračno zrcaljenje, hipni talisman. Iskalci so navsezadnje zmeraj opeka v mrzlem razkoraku tujega in svojega, tujega in tujega. Zdi se, da že sama sepija iskalčevega pogleda v sleherni obljubi odklepa novo in da vsako korenino, ki bi imitirala dom, v trenutku preveša v puste listopade suhih herbarijev.

Najbrž bi se taisto zdelo za razmerje mene in Madrida, glede na to, da me nikakor ne neha vleči v špansko prestolnico. To mesto te vzame in grebe, nevedni obliž iz gline, med glasnimi strugami svojih stopal, sprva kalno in hlastajoče. Zna se zgoditi, kot v tem pismu, da mine skoraj pol življenja, preden  Madridu uspe spremeniti golena iz belih balkonov, poševne ure crkavanja na metroju in hitri zven jezika v elektrodo, s katere ne znaš zdrseti. Namesto iz zverižene privrženosti je Madrid tokrat torej vpijal in sipal svoje spominske artefakte iz čudne zamere, skoraj prežarjenega žeblja, ki ga je bil tako ali drugače iztisnil v vsa prejšnja vračanja.

Zaradi že smešno slabih izkušenj sem do španske metropole razvila skoraj maligno fascinacijo, nekakšno prepričanje, da me skuša, vari kot dementnega najdenčka iz brona, saj nikoli prej nisem pripotovala vanj povsem brez bremena. Venomer je s tujskostjo svojega zvoka nekoliko razsipal mojo brazdo, karkoli je že takrat bila, in vračajoči iz maničnega tkivja kraja, ki je naseljeval Lorcine pesmi ali pa agrumne fotografije Ouke Leele, se mi je ob vrnitvi domov diametralno prestrukturiralo življenje. Kot bi ga bil Madrid olupil in mu preoblekel vdrto kožo.

Skoraj bolno sem zaupala v čudno mistično namembnost njegove vročične inkubatorske luči, hude stanovanjske problematike, kraj varščin, mobilnikov in denarja. Pa tudi zožane, enominutne ljubezni ljudi, ki se robustno obrabi, še preden bi iz žrela uspela zdrseti v kri.

Pred dvema letoma sem v sklopu ogleda stanovanja vstopila v lično, skoraj osrebreno stolpnico, ki je metala senco na pološčene mize neke drage vintage kavarne v Goyi. Bil je večer in soseska se je izcejala od belega mošusa in poslovnih oblek, škrlata tinta in zame, ki sem še zmeraj iskala, tesnobne lagodnosti, ki sleherni madridski večer v sparini in cigaretah mazili za počitek.

Nekaj nadstropij z dvigalom in ves marmor spodaj je zatemnel v mrakobnem, skoraj steničastem stanovanju samohranilke, ki je bila, da bi zmogla prehraniti sebe in svojega sina, primorana oddajati edino spalnico. Z otrokom sta spala na kavču. Prstene stene, odsotnost oken. Vonj, deliričen od cevi. Prizor je še dolgo prebival v meni in četudi se je moj zadnji Madrid vame odtisnil v toplini in estetiki in alkoholu, se mi zdi, da moram izluščiti oris takratnega potovanja, ki je enako resnično kot to letošnjega septembra.

Pred dvema letoma se je zdelo, da bi bila lahko prispela v drug prekat sveta. Čudna zlitina hitrosti in pribitosti v čas je dajala laboratorijsko haljo na to, za kar se je pričakovalo, da te v tem štiriinpolmilijonskem mikrokozmosu topota in dremeža izmije in najde. V takšne kraje se navsezadnje pride najti se. V asimetričnem asemblažu tipičnega mestnega kaosa je bilo nekaj počasnega in spečega, položenega v zatisnjen srednjeveški sarkofag in v nočeh, ko smo se še pred začetkom faksa vračali domov in so opečnati bloki precejali vijolično okrog oči, ni bilo zares mogoče dojeti, da med Madridom in domom prebivajo kilometri in ne neprehodne membrane planetov.

Četrtič se očitno nekako vse zloži. Prej kot oseba v ozke nozdrvi njegovih tišjih ulic in v lepki zvok natlačenih barov vkorakamo kot opazovalci. Očitno mora pač biti pravi čas, da v sebi razpoznamo glavno žilo razdrobljene madriške silhuete.

Madrid se drami in oteka, včasih se v ozki sapi opoteče v koraku, a se nikoli zares ne ustavi. Ne spi in ne zamira, v njegovem bivanju ni ne lukenj ne zapuščenosti, le v tokokrog pribito zasičenje in jenjanje. Toliko bolj, kot živi, toliko huje eksponentno razgrinja platno svojega osrednjega emblema: dnevu pomiriš soparno krivuljo le z drugimi. Bolj kot gubasti razporki kolonialistične arhitekture so osrednje pohištvo mesta ljudje, ki v barih do nerazpoznavnosti potisnejo svojo utež onkraj, v hermetične oddaljene prehode. Zdelo se je, da pri nas težje odlagamo. Skelet življenja naj bi bila lagodnost in ne vse drugo, kar pod njo hipoma potisneš, da še zmeraj čutiš lubjaste obronke vsega, kar te spremlja. Ta misel te v Madridu obide najbolj pogosto izmed vseh. Neusahljiv vrelec oseb, ki se poskrijejo in vračajo, ne da bi dajale vtis fiksacije z maksimizacijo, produktivnostjo ... Zaslužiti si odložiti se?

Toliko tesnobe se tukaj pregrize na razredčene četrtine in naenkrat je ves smisel v tipnosti. V pitju z očmi, v okušanju do paralize, pozi, strmenju, oblačenju gibnega lokuma kože. Iz človeka, ki nastaja in dobiva organe kot počasni zapredek, si v scenah hitrosti madridskega premika človek v trenutku, oseba, položena v prostor, nekdo, ki ne ve za smrt.

Skozi njegove hrupne kapilare stopaš po Madridu kot mestu velikih kretenj. V hipsterski Malasañi, fascinaciji z galerijami in poezijo, po nočnih klubih ter mimo grafitov, simetričnih zelenih tulcev labirintov vrtov, čez sipine izbire vsega, kar obstaja, v južnih ghettih tesnih opek in rešetk in mastifov, skrivnih kinematografskih dvoran Madrid bobna z gostimi palicami lastnih obrvi, na trenutke s popolno breztežnostjo in drugič z brezbrežno bolečino. Menja in razkriva zmeraj drugo polt, a zmeraj s takšno polnokrvnostjo, ki ti pušča puščati. In odpuščati.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.