Senatus Populusque Romanus

Senatus Populusque Romanus

Mnenje, kolumna ali komentar

Rim. Večno mesto, pravijo. Bojda bo Rim padel, ko pade Kolosej. In bojda bo, ko pade Rim, padel svet. Pocukranih citatov in kulturnih referenc, ki Rimu pripisujejo že skoraj mitološko vrednost, je brez konca in kraja. A vendar Rim ni edinstveno mesto - podobno govore za Konstantinopel, pa za Samarkand, Peking in Kairo. Kot vandrajoči vagabund si vnovič in znova razočaran, ko obvezne atrakcije ne pričarajo obljubljene magije. »A vendar je v starih stoletjih neka moč, ki je modernost ne more ubiti,« zapiše Bram Stoker v Drakuli - podobno besedičenje se napleta okoli arheoloških izkopanin in mitske zgodovinske vloge velikih mest.

No, na žalost se ta avtentična zgodovinska panorama skozi stoletja ponavadi ne zgodi. Moderna turistična izkušnja je očividno zašla v paradoks. Zdi se, da sta ravno popularizacija turizma in mehanično programiranje turistične izkušnje z muzeji in vodenimi ogledi ubila izkušnjo avtentičnega razodetja »moči preteklih stoletij«. Ali pač? Pričujoče pismo bo golob pismonoša zanesel iz praznega koronskega Rima, kjer je turistov le za spoznanje.

Nekaj metrov od poceni apartmaja v sicer dokaj riskantnem območju, saj živiva od honorarjev Radia Študent, ki ne zadoščajo za generične štirizvezdične hotele, sva po naključju ujagala najboljši sladoled v mestu. Zapuščen lokal, bolj prazen kot poln, in gospe, ki ne govorijo angleško, začuda pa vedo, da se smetani reče smetana. Evro in pol za dve kepici - epsko, lahko bi kar tam ostala. Ampak familija, prijatelji in popotnikov lasten superego pač želijo fotografije. Zato se je treba že zgodaj zjutraj, pred enajsto, odpraviti kampirat v vrste pred glavnimi znamenitostmi, ki pa jih jih zaradi korone seveda ni bilo.

Tako sva se recimo odpravila do Koloseja. Saj so te starorimske atrakcije v resnici bolj kot ne vse enake. Greva zgodaj, prvi dan, da ja ne bi bilo gužve. Ko se po cesti približuješ tej kolosalni zgradbi, te prevzame nek tak občutek: evo, tolikokrat sem ga gledal v učbenikih in na reklamah, zdaj sem pa tu. Rim ni po ruševinah znan nič manj kot po trumah turistov - zato šok, ko sva deset minut pred odprtjem čakala z le še dvajsetimi drugimi turisti. Pomembnost stavbe nekako uplahne, ko enkrat ni oblegana. Ni občutka prisostvovanja zgodovini, če te kar takoj spustijo noter, za povrh pa ti vstopnica za polno izkušnjo omogoča hojo po areni. Kar je mimogrede res brez zveze.

Ko bereš slabe ocene atrakcij, bodisi od izkušenih popotnikov bodisi od izgubljenih Američanov, je gneča večinoma izpostavljena kot glavni razlog, zakaj nekdo nekje ni užival. Sama sva doživela Kolosej brez ljudi. Pa tudi Forum in vse preostalo kamenje. In vse je bilo manj kot navdušujoče. Ko vzameš stran ljudi, ostanejo le informativni paneli, namenjeni zgolj osnovnošolcem ter zdolgočasenim ameriškim in kitajskim turistom, ki obisk izkoristijo za snemanje še enega vloga. Ne hecava se; ves dan sva bila v bližini ameriškega para, ki je zelo glasno in s pompom snemal vlog. Kdo ju je spustil v državo, ni znano. Na tej točki pozivava organe vlade, naj nemudoma posredujejo pri Italijanih, ker je Američane pač treba odstraniti.

Ampak evo, tukaj je neka poanta, nek paradoks. Ko Kolosej oblegajo trume turistov, ne moreš uživati, ker si obkrožen z goro ljudi, ker se počutiš kot številka, ker vse izgleda tako tovarniško in ponarejeno. Ampak ko to maso ljudi odstraniš, odstrneš zaveso in odkriješ ‒ kup kamenja. Big deal. Stožice so v podobnem stanju kot Kolosej, Plečnikov stadion za Bežigradom je še večja ruševina, pa kaj. Kolosej je beden z ljudmi, a beden je tudi brez njih. Najbolje ga je le od daleč občudovati. Skratka, kot turist ne moreš zmagati. Jebiga. Sta pa zato spomenik Viktorju Emanuelu II. in palača zraven njega vredna vsake prehojene stopnice.

Zdi se, kot da vse te znamenitosti in zgodovinske četrti Rim dušijo. Sprehod skozi mesto poteka etapno. Recimo: dobro, zdaj sva pri Piazzi Navona, čez pet minut bova pri Panteonu, potem jih imava še pet do Trevija in nato še deset do Španskih stopnic. Ker v Rimu niti ne obstaja izrazita kafanska kultura - ljudje torej ne posedajo ravno v lokalih, kot je to navada v Sloveniji - posledično ne obstaja niti izrazit center mesta, pač pa obstaja več »hot spotov«, ki so med sabo v resnici precej oddaljeni, med njimi pa se vijejo dokaj naključne in relativno zapuščene majhne ulice. Ta efekt korona verjetno še potencira, pa vendar.

Mesto ne živi in nima duše. Po centru se mesto pozna - Ljubljana po romantični rečici in nabrežju, polnem lokalov, Zagreb po trgu Bana Jelačića in navodilu, da je treba do Tkalčičeve. Popotnika dejstvo centra orientira in sprosti - veš, kje si, dosegel si center, to je to od mesta.

Center daje tudi varnost, saj veš, da ničesar ne zamujaš in da si tam, kjer se vse dogaja. Ni se težko prepričati v posedanje ob kavi in občudovanju razgleda. Prispel si tja, kamor si bil namenjen. To pomeni, da lahko na neki točki narediš kljukico in rečeš: evo, smo zrihtali tole mesto. V Rimu je vsak kraj sam sebi namen. Nikoli ne dobiš trenutka zadovoljstva, ko se ustaviš in si rečeš, da zdaj si pa videl ta glavno. Vedno je še ena znamenitost iz nekega drugega stoletja, obkrožena z drugimi butičnimi lokali in slaščičarnami - znači Rim je histerično mesto, v katerem begaš od znamenitosti do znamenitosti brez končnega zadoščenja. In potem na dan prehodiš petnajst kilometrov, kar pač ni zdravo. 

Se pravi, tako pod črto: Rim je mesto za turboturizem. Ima mnogo reči, ki jih pač moraš videti - verjetno je na nek turoben način bolje, če si v Rimu turist v največji gneči. Čakanje v gneči je supermazohizem. Ker je vrsta, veš, da moraš biti v njej, be there or be square, pa tudi nimaš se kaj premikati - lepo uživaš v trpljenju, medtem ko te žge sonce. Seveda se nad vrstami tudi pritožuješ. Toda v trenutku, ko zmanjka turistov in se razkrije dejanska bizarnost mnogih znamenitosti, postanejo reči manj zanimive. Morda gre to z roko v roki z narcisoidnostjo modernega človeka, češ stvar je zanimiva, samo če jo vsi hočejo, pa sem le jaz tisti privilegiranec, ki jo je dobil.

Pa še nekaj: tudi Vatikan sva obiskala, vendar o njem ne piševa, ker nama za razliko od drugih znamenitosti niso dovolili brezplačnega vstopa na podlagi novinarske izkaznice. Evo, pa imajo, nič piarja. Itak je dokaj brez zveze, tisoč in en kip, klinc pa Vatikan. 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Jesper Kyd, odlično. Sem že mislil, da je Pritiskavec ponovitev.

Questa è una lettera molto brutta, per favore rimuovila. Non è gustoso....

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.