Izpod kerozinskih oblakov se razgali razgled na posušeno grmovje in poteptano travo okrog letališča, ki se je v preteklosti imenovalo Petrovec, potem Aleksander, ali Filip, ali … saj veste, noben »jaz« ni popoln. No, tale je napol prazen in za naslednjih 20 let pod koncesioniranim upravljanjem turškega letališkega magnata, torej prodan tako kot pol države. Z mislimi o novi osmanski prevladi in glavami v oblačkih tobačnega dima odkorakamo v prestolnico najjužnejše severne od bivših republik – Skopje. Od te točke naprej denar frfota bolj ali manj okrog gostilniških poslastic, posebno okrog 40-stopinjske ž'te domače, ki vsa mokra in ostra poživlja in odžeja žejna usta, ta pa hočejo samo še in več. A ustnice so se odpirale tudi pri izmenjavah besed z lokalnimi aktivisti, meščani, trgovci, taksisti in brezdomci. Za razliko od ostalih naštetih aktivistov ni veliko. Tiste, preštete na prste ene roke, smo srečali v Socialnem centru Dunja, ki je kljub tužnim pogojem zdržal petletko delovanja – na zdravje, na mnogo let! Tu pa tam poleg akcij in dogodkov SC Dunja gosti celo odtujene lokalce, ki plujejo v Nigdjerdomu inozemstva in se občasno vračajo v rodno grudo na dvodnevne safarije, kot je tale.

V Dunji se udeležimo posveta z občani občine Šuto Orizari med balkanskimi orientalisti in domačini, bolje znani kot Šutka. Naselje je v lokalnih medijih blateno kot deponijski urbanozlom, v filmih in tračih pa opevano kot ciganski raj in šoping center za ukradeno in preprodajano robo. Prav ta njen status je bil tema posveta, predvsem z vidika socialne, ekonomske in posledično ekološke stiske. A ko so to slišali šampioni iz Šutke, so odmahnili z roko, češ »v redu, delno res, a vendar ne veste vsega«. Nato so navrgli par pronicljivih opazk. Občina je v zadnjih desetih letih doživela pravcati ekonomski razcvet: od zaposlitev v državni upravi do privatnih biznisov, kot so čistilni servisi, delavnice, popravljalnice, kafiči in restavracije.

»Morda je res tako!« – so pripomnili aktivisti – »Ampak Šutko so meščani preostalih skopskih občin pozabili in oblast jo zanemarja. Imate manko smetnjakov, manko delovne sile v komunali in ekološko-izobraževalnih programov za tam živečo populacijo.« Občinsko kanalizacijo tako kot državno politiko vsako leto zamašijo smeti. Prirodo pa poleg črevesja, kože in drobovja pokrijejo tudi pepel, plastika in pleh. Posvet se je končal, ko so si udeleženi pokazali zobe v nasmeh in podali roke v obljubo, da bodo poskusili s skupnimi močmi pritiskati na mestno politiko. Čas bo pokazal, kam jih bo ta pripeljala.

Makadam nas je odpeljal v Staro mestno čaršijo, kjer smo zvedeli, da je država pravkar razglasila energetsko krizo. Rudarsko-energetski kombinat Bitola, ki proizvaja 70 odstotkov elektrike, je čudežno ostal podhranjen z lignitom, povrh tega sta mu pomrla še oba defektna energetska bloka. V ćevapdžinici izvemo, da je država nekaj časa tudi kradla elektriko iz evropske energetske mreže, in sicer v vrednosti dobrih 15 milijonov evrov, za kar bodo morali državljani poleg omenjenega zneska plačevati tudi mastne obresti. A tu se havarija ne konča. Nikakor. Elektrika se je letos podražila tudi na evropskem nivoju, kar pomeni, da bo povprečen Makedonec elektriko drakonsko preplačal, medtem pa je podpovprečna makedonska oblast kupila elektriko v znesku 9 milijonov evrov, kar zadošča porabi za obdobje pičlih treh dni. Za naslednjih trideset dni pa je država razglasila krizo pri oskrbi z električno energijo. Kaj pa pečke? Propan in butan se ne uporabljata, ker je večdesetletna državna politika slonela na štromu in ljudje preprosto nimajo dovolj denarja za prehod na plin. Skladišča po vsej državi so prazna, skladiščniki skomigajo z rameni in odmahujejo z glavami – drv za gretje sploh ni. Ni da ni. Na ulicah se govori tudi o restrikcijah pri porabi, pri čemer ne bi bili izključeni niti rezi za civilno prebivalstvo. A dokler je še elektrike, je treba obiskat kafano!

Svetlečemu neoklasicističnemu projektu Skopje 2014 se leta 2021 luči počasi ugašajo. Malo šarma dobiva šele zdaj, ko so po sedmih letih kipi delno strohneli in so jim golobi povedali oziroma posrali svoje. Pričakuje se tudi, da bo vsak trenutek morda kakšen kos kipa padel na glavo mimoidočim. Medtem ko mesto skriva svojo brutalistično preteklost za belimi fasadami, so večino zelenih površin poteptali nov blok, gradbišče ali beton. Na srečo Skopje skriva bisere in eden od njih je stal tudi sredi centra, a hkrati sredi ničesar. Mali beli kiosk z umetno svetlobo ter nikoli očiščenimi vrati, stenami in okni. Prte šestih mizic krasijo rakije, piva, pepelniki in arašidi – hipnotično se kadi, druga za drugo, meče se denar, podajajo se kozarci. Skozi zadimljen prostor tranzistor štanca zvoke radijske oddaje za voščila in glasbene želje poslušalcev. Večina pesmi je gastarbajterskih, folk v kafani po video klicih govori z diasporo: »Evo, en pozdrav od vseh nas, mislimo nate in te pogrešamo, da boš vedel!« Ta dan se je proslavljal veliki praznik – Mitrovden - dan, ki označuje začetek zime.

Vsakič, ko se vrata odpro, prostor obogatijo novi nažgani obrazi in premražene roke. Po nekem času se atmosfera notri ogreje, razcefrane hlače posedajo po polomljenih stolih, po tleh tacajo zlizani čevlji. Zgužvani obrazi se nerazložljivo smejejo, jokajo in tiščijo drug k drugemu v objemu, z besedo tolažijo drug drugega v neki mešanici brezčasnega in precej klišejskega balkanskega patosa: od južne tuge do histeričnega veselja. Neki starček si kar sam vzame pivo iz hladilnika in dolgo, dolgo čaka, da mu ga šefica kafane odpre. Ker ona je spontano prenehala streči alkohol, da bi sredi miz prepevala komad za komadom. Na vrhuncu se mehkobni dim zlije z meglenimi zvoki in obrazi, potem pa kar naenkrat psihedelični tranzistor utihne in radijske oddaje je konec.

... Pet minut smo kot poklani v temi. Obrazi so mračni, dionizično veselje in tuga kot pojma izgineta – kot da tega katarzičnega naboja ni nikoli bilo! Nato pa kot po naročilu umazana vratca vnovič zaškripajo in skozi njih pokuka 80-letni striček s svojim mikrofonom, mandolino in ojačevalcem. V naslednjem hipu že poje stare makedonske pesmi – in vsa kafana zapoje z njim. Keš leti, rakije se tolčejo, glave so pod mizo, sve za ljubav, sve za ljubav, zunaj bi se lahko odvijala apokalipsa, a mali beli kiosk bi ostal nedotaknjen ... vsaj tako se je zdelo v tistem trenutku. In medtem ko je zunaj počasi ugašal sijaj in blišč nekega neprepoznavnega Skopja, nekatere zmuzljive luči nikoli ne ugasnejo. Aplavz, majstore.