Springsessions Vol. 2

Springsessions Vol. 2

Recenzija dogodka
21. 5. 2012 - 13.00

Graški Springfestival pretežno elektronske glasbe je že nekaj let vodilna spomladanska žurerska destinacija, ki jo je zaradi relativne bližine skoraj škoda preskočiti. Skupaj z jesenskim festivalom Elevate že dvanajsto leto zapored tvori trdno jedro graške oskrbovalnice eklektične elektronike in je oh in sploh super. Letos še posebej, ker so na otvoritev povabili  avdiovizualni spektakel z imenom Amon Tobin. In če že vidiš Tobina v živo, ti je nekako malo mar za vse ostale. Toliko mar, da namesto v nabito polne klube raje zahajaš na Springsessions, festivalu pripadajočo konferenco. Z vsem pripadajočim spoštovanjem do nastopajočih in najbrž hudih, a zamujenih žurov, je bil tokratni Springfestival bolj poučne narave. In posledično precej upokojenski.

Konferenca Springsessions, tridnevni sklop predavanj na temo dizajna, tehnologije in elektronskih umetnosti, je drugo leto zapored postregla z všečnim naborom 14 govorcev z vseh vetrov. Vzporedno z graškim mesecem oblikovanja je potekala kar v preurejeni »dizajn hali« sredi Gradca, ki je med premori dopuščala prosto pohajkovanje po pregledni razstavi takšnih in drugačnih vrhuncev grafičnega dizajna. Že lani se je na Springsessionih poudarjalo, da dizajn ni več zgolj področje diplomiranih oblikovalcev, ampak stvar vsakdanjega življenja in ključna točka »naredi sam kulture«. Zdelo se je, da je konferenca nadaljevala tam, kjer je lani končala.

Večina govorcev je prihajala iz prestižnih področij vizualnega oblikovanja, interaktivnega dizajna ter razvijanja futurističnih tehnologij in uporabniških vmesnikov. V subjektivnem izboru česa ni dovoljeno zamuditi, je bila predstavitev Petra Sistroma, dizajnerja in programerja vizualnega monolita ISAM, močno opevanega performansa Amona Tobina. A je bila predstavitev nekoliko preveč fokusirana na programska orodja in ni razkrila kakšnih skrivnih podrobnosti te ogromne konstrukcije. Večino časa je kazal miselne storyboarde, ki smo jih tako ali tako videli na performansu, in izpostavil, da pri takšnem video mapiranju postavitev strukture terja milimetrsko natančnost. Samo za to imajo zaposlena dva posebna strokovnjaka, ki pred vsakim nastopom, kot da bi delala makete aviončkov, previdno sestavljata skupaj to jekleno pošast.
Spodbudna je bila tudi predstavitev iz domačih logov. Miha Cigler, domači raziskovalec zvočnih umetnosti, je predstavil svoj življenjski projekt Syntact, brezkontaktni haptični vmesnik. Oziroma po domače rečeno zvočnik, ki zvok predvaja v vibracije in ga je mogoče čutiti z dotikom. Zelo kul stvar.

Najmočnejši vtis in največ postkonferenčne inspiracije sta pustila Jer Thorp, mojster grafičnega vizualiziranja podatkov, in Jared Ficklin, teksaški geek in nedvomni zmagovalec med govorci že na lanski ediciji Springsessionov. Thorp iz podatkov ustvarja zanimive grafe in grafikone, nazadnje je v 3D zvizualiziral podatkovno bazo Nasinega projekta Kepler. Hkrati se aktivno vključuje v varovanje zasebnih podatkov. »Telefoni so naše virtualne biografije,« je modro ugotovil, in dodal, da nad lastnimi osebnimi podatki nimamo nobenega lastništva. Kot primer dobre prakse je izpostavil projekt OpenPaths.cc, kjer geolokacijski podatki iz mobitelov ostanejo v lasti uporabnika, istočasno pa se uporabljajo v raziskovalne namene.

Jared Ficklin je že lani totalno prevzel občinstvo s humorno prezentacijo svojih superinteligentnih interaktivnih  instalacij za nore zabave, o čemer je govoril tudi letos. Najdaljši govor v zgodovini konference, trajal je nekje okoli uro in pol, je zaključil s svojo podobo Gradca – žurke v gori in Heiniken.

 

In ko smo že pri gorah in pivu. Ena izmed tistih ultra upokojenih dejanj letošnjega Springfestivala je bil sprehod na graški grič Schlossberg v poznih popoldanskih urah. To je čas, ko nastajajo tiste osladne fotografije mest v sončnem zahodu. V okviru konference je na vrhu tega hriba imel svoj govor Stefan Sagmeister, veliki avstrijski oblikovalski guru in prejemnik praktično vseh pomembnih dizajnerskih nagrad. Bi bil obisk hriba poučen, a je Sagmeister govoril nemško, jezik, ki ga današnji upokojenci še razumejo. Tisti, ki nemško ne znajo, so tako fotografirali Gradec ob sončnem zahodu in šli na pivo.

Slabo upokojenko se je šla Tina Dolinšek.
 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness