Azija - skoraj tisoč sedemsto kilometrov vzhodno od Moskve. Transsibirska železnica dospe v azijski del Rusije dokaj južno, zato pravih uralskih gora ne vidiš. Prva postaja transsibirke v Aziji je Jekaterinburg: presenetljivo veliko in pomembno mesto. Ima milijon štiristo tisoč prebivalcev in je četrto največje rusko mesto po številu prebivalcev, po velikosti gospodarstva, ki znaša slabo polovico slovenskega, pa tretje. Aja, hkrati je tu kraj, kamor so boljševiki zaprli zadnjega ruskega carja, kjer so ga skupaj z družino ubili in kjer je pokopan. Veliko in pomembno mesto, skratka.

Prvo, kar sem storil, potem ko sem stopil z vlaka na azijska tla, je -, da sem se odpeljal nazaj v Evropo. Meja med Evropo in Azijo namreč poteka nekaj deset kilometrov zahodno od Jekaterinburga in je natančno zacahnana. Približno na meji - Rusi pravijo, da natančno na meji, ampak jim ne verjamem - stojijo ogromni obeliski, ki razmejujejo kontinenta. Rusi pravijo tudi, da se je car ob vsakršnem prečkanju te meje ustavil in izpil kupico šampanjca. Sam nisem car in tudi šampanjca nisem imel, sem pa imel pločevinko piva, papirnato krono iz Burger Kinga in Mladino, ki sem jo vzel na pot prav zaradi te meje.

Plan je bil, da se slikam v epic slavic squattu, pohengam malo na meji in pošljem sliko Repovžu, ki jo bo objavil v naslednji izdaji, tam na koncu, kamor pošlješ sliko. Na mojo nesrečo so ti obeliski tako ogromni, da v bistvu ni mogoče narediti slike, kjer bi se hkrati videlo, katero revijo držim v rokah in kaj je v ozadju. Repovž, capin, posledično ni objavil slike.

Sam Jekaterinburg je zelo lep - in to ne po naključju. Rusija mesto že lep čas razvija: na svetovnem prvenstvu letos je gostilo štiri tekme, kandidira za Expo 2025 in tako dalje. Ko prvič obiščem mesto, imam ponavadi ogromno skrbi in stresa: kaj si ogledati, kaj izpustiti, kaj obiskati dvakrat in podobne preglavice. V Jekaterinburgu to ni bila težava. Skozi cel center je namreč zarisana rdeča črta - dobesedno v pločnik -, sklenjena v ogromen krog, dolg približno šest kilometrov. Črta je rezultat civilne iniciative, ki je z anketo ugotovila, kaj so po mnenju lokalcev “must see” atrakcije, in potem speljala najhitrejšo in najboljšo pot okoli teh atrakcij.

Rdeča črta v Jekaterinburgu je čisti presežek turizma kot načina kapitalistične produkcije, kjer je dobrina povsem psihološka: zadovoljstvo turista. Ta črta vzame mestu in zanimivostim v njem kakršenkoli čar: vsaka nova atrakcija se zdi kot še en fejk v velikem tematskem parku oziroma landu. Strogo začrtana pot odvzame turistu kakršnokoli svobodo pohajkovanja, češ: kjer je črta, so zanimive reči, torej je vse drugo brezveze. V bistvu gre za neke vrste fašizem, ki se mu turist, izgubljen in len, preda zlahka in radoma. Na koncu ne bo videl nič, bo pa imel institucionalizirano potrdilo, da je v bistvu videl vse in da je lahko pomirjen.

V Jekaterinburgu sem spal enkrat. Dan po failu na meji in sprehodu po centru grem v Ganino jamo. Vrnimo se nazaj. Kot rečeno, so v Jekaterinburgu svoje zadnje mesece preživeli car Nikolaj II. in njegova družina, ki so jih boljševiki poleti 1918 usmrtili. Zaprti so bili v hiši v širšem centru Jekaterinburga, kjer danes stoji Cerkev vseh svetih. Potem ko so jih lokalni boljševiki v noči iz 16. na 17. julij v kleti likvidirali, so jih odpeljali v bližnji rudnik - uganili ste - Ganina jama.

Ganina jama je izredno lep in spokojen kompleks, zgrajen sredi brezovega gozda. Park sestavlja veliko majhnih lesenih kapelic in cerkva, med katerimi se raztezajo poti z lesenimi mostički. Nekako se zdi, kot da se v Ganini jami čas ustavi. Na sredini je jama, okoli katere pelje pot, opremljena s streho in svečkami, kjer naj bi ležali car in njegova družina. Likvidacija carja je bila strateško nujna. Dokler je bil živ, je za revolucijo predstavljal ogromno nevarnost - za belogardiste, ki so Jekaterinburg zavzeli le dan po usmrtitvi, pa simbol. Če bi bil car osvobojen, bi lahko okoli sebe zbral celo Rusijo. Zaradi dednosti naziva so morali posledično umreti tudi otroci.

Kakšen naj bo odnos današnje levice in levega projekta do takšnih peripetij? Mislim, da mora kakršenkoli moralizator v zakup vzeti kontekst in dileme: krvava državljanska vojna in revolucija na aparatih. V primeru zmage belogardistov se bodo ti znesli nad delavci. V igri so življenja milijonov ljudi. Pa da ne bo pomote - to ni apologija Lenina. Mislim samo, da je kakršna koli moralna sodba, pozitivna ali negativna, izrečena s strani kakršnegakoli zgornji-srednji-razred kavč socialista, popolnoma zgrešena, nepotrebna in neumna.

V takšnem premišljujočem duhu sedem na vlak. Smer? Vzhod. Prodiramo dalje. Naslednja postaja: Krasnojarsk. Če je Jekaterinburg prvo sibirsko mesto na poti, je tudi Krasnojarsk svojevrsten geografski mejnik: stoji namreč ob reki Jenisej, ki ločuje zahodno in vzhodno Sibirijo. Vlak od Jekaterinburga do Krasnojarska je najbolj spran vlak mojega življenja. Pokrajina je tako zelo prekleto ravna, da se človek vpraša, če morda prvič vidi ravnino. Panonska ravnica je proti sibirski to, kar je Platonova kopija stola proti Platonovi ideji stola. Brezovi gozdovi se izmenjujejo s travniki, jaz pa poslušam Vlada Kreslina. Ne vem, kaj me je pičilo, morda dejstvo, da je Sibirija Evropi to, kar je Prekmurje Sloveniji.

Po nekaj tisoč kilometrih se ravnica počasi prične dvigovati v bolj razgiban relief. Krasnojarsk. Krasnojarsk je milijonsko mesto. Paradoks Sibirije je to nasprotje med sicer ogromnimi metropolami, ki pa jih med seboj ločuje na stotine oziroma tisoče kilometrov. Krasnojarsk je napram Jekatarinburgu ali Moskvi veliko manj turistično mesto: to ne pomeni, da ni česa videti, le turistična infrastruktura je manj dograjena. Nikakršne rdeče turistične črte ali must see seznama ni.

Poznate zgodbo o Potemkinovi vasi? Potemkin, ljubimec ruske carice Katarine II., jo je želel očarati med njenim potovanjem na Krimski polotok in je skonstruiral lepe fasade hiš, ki so skrile klavrno resnico za njimi. Mislim, da je efekt turistične infrastrukture danes enak: rdeča črta, trip advisor in tako dalje vsi ustvarjajo nek konstrukt, ki kar najbolje ugaja modernemu turistu, ta pa itak ni nič drugega kot pleasure-machine.

Pomeni to, da je Krasnojarsk klavrn in žalosten? Ne. Za resničnostjo nekega konstrukta se ne skriva nikakršna “prava resnica”, pod masko ni nič - maska je vse, kar obstaja. Odsotnost neke transcedentalne naracije, ki bi turistu predstavila mesto kot neko homogeno zgodbo, pomeni, da je obisk Krasnojarska dokaj shizofrena izkušnja. A vseeno mesto živi in diha.

V centralnem delu pri Leninovem spomeniku - standard za vsako rusko mesto - se razteza ogromen lunapark, ki predstavlja nekakšno družbeno središče. Imel sem čast videti poroko in rock koncert, medtem ko sem se mastil z lokalno specialiteto: ovčja nabodala na žaru, hudičevo dobra zadeva. Nisem si ogledoval muzejev ali cerkev in ne razumem prav dobro lokalne partikularne kulture, toda vseeno me je Krasnojarsk dodobra očaral: dovolil mi je, da namesto fasade uzrem Lacanovo realno, vrvež znakov neke druge ideologije, neke druge kulture, ki je nisem zmožen izreči ali opredeliti, ker sem zunaj nje. 

Rečeno drugače, saj veste, ni drugega od drugega, v Krasnojarskem sem lahko zrl v drugega, v mesto nekega drugega simbolnega reda, meni hermenevtično zaprtega, kar me pripelje do parafraze starega Lacanovega postulata: razmišljati o mestu, kjer se odvija razmišljanje, pomeni razmišljati od nekod drugod. Krasnojarsk je poln lepih naravnih parkov, geoloških formacij in tako dalje, toda pot nas pelje naprej. Prečkali bomo Jenisej in zahodnosibirske ravnice zamenjali za gorovja vzhodne Sibirije. Novih tisoč besed je že za nami. Ruski pismonoše so neizprosni. Do naslednjič.