Kaj me je vleklo v Sibirijo? Vlak. Ne, saj ne, zgolj šala. Mislim, da je potovanje s transsibirsko železnico v EU-Evropi posebej romanticizirano in fetišizirano. Navidez se zdi, da je to potovanje še zadnje avtentično potovanje po neukročeni divjini, hkrati pa se zdi, da potovati po transsibirki pomeni zavzeti celotno državo. Rusija navsezadnje skoraj vsem državam Evrope predstavlja ogromno zgodovinsko travmo: Francozi in Nemci so v Rusiji pogoreli, Jugoslovani smo se z Rusi skregali, države vzhodne Evrope so od Rusov itak skozinskoz dobivale po pički. Naj vas govor o fetiših in romantiki ne zavede: transsibirka je res prekleto briljantna.

Potovanje se - ironično - ne začne v Sibiriji. Mislim, sure [šur], lahko letiš tja in se pelješ nazaj. Ampak v tem ni fore, fora je, da se pelješ proti vzhodu in vztrajaš v fantazmatski izkušnji intelektualnega popotnika. Posledično je prva postaja Moskva. Moskva je Stalin, če bi bil mesto, oziroma Stalin je utelešenje Moskve. Ta vibe [vajb] pride predvsem od arhitekture: Moskva je mesto kjer se je najbolj uveljavil Сталинский Ампир - sovjetska verzija arhitekturnega brutalizma. Najboljši primer so Сталинские высотки - sedem ogromnih in impozantnih sestrskih palač, raztresenih po moskvi in izgrajenih v neko mešanico gotike in ruskega baroka skoz stalinistično vizijo.

Obiskati Moskvo pomeni v bistvu - poleg globokih premislekov o arhitekturnih slogih - ogled točno določenega seznama must see zadev, ki se skoraj vedno izkažejo za manj kul od pričakovanj. Priznati moram, da so must see reči v Moskvi dejansko zelo zanimive in se njih obisk splača, ker gre v bistvu za zelo pomembne motive left-wing lora, ki smo jih že poznali, zdaj pa jih prvič vidimo v živo. Na enem mestu v samem središču se obišče: Rdeči trg - če se kdo spomni tistega videa s Stalinom in tanki, to je to -, Leninov mavzolej, Kremlin in tako dalje.

Profesorica slovenščine v gimnaziji je davno nekoč izpričevala, da naj bi ena ruska cerkev premogla več bogastva kot cela Slovenija. Zna biti, glede številk nisem čisto siguren, je pa jasno, da imajo Rusi sploh v Moskvi nabranega ogromno nekega veličastja. Toda v Moskvi vseeno ni za ostati - preveč je ne-avtentična v Levi-Straussovem pomenu besede: prevelika in preveč intelektualna. Beli heteronormativni moški popotniki, veste, ponavadi iščemo avtentično izkušnjo stika z divjim vzhodom, ki ga Moskva ne zna ponuditi. Je le evropejska prestolnica. Hej hoj, proti vzhodu gremo!

Vlaki za Sibirijo odhajajo iz Moskve povečini zvečer. Posebnost ruskih vlakov na dolge proge je to, da - podobno kot na Kitajskem - ne prideš naključno na peron in stopiš na vlak, ko ta pride, marveč do odhoda čakaš v posebni čakalnici in te pokličejo na boarding. Jeba je, ker imajo rusi vsesplošen sistem varnostnih pregledov, kar pomeni, da je povprečna čik pavza dosti bolj zakompliciran postopek kot navadno. Ob približno enih zjutraj pridem na peron. Moj vlak - večina jih pelje od Moskve pa vse do Vladivostoka 15.000 kilometrov proti vzhodu - je bil dolg približno 15 vagonov. Sistem ruskih vlakov je, jebiga, poseben.

Vsak vagon ima svojega sprevodnika. Ni nam domačega sistema “prideš na vlak in eventuelno sprevodnik pregleda karto”. Vsak vagon ima dva sprevodnika, ki delata po izmenah in karto skupaj s potnim listom preverita, še preden se vkrcaš. S karto za daljše vlake - ki so sestavljeni večinoma iz spalnih vagonov - dobiš svoj kupe, vagon in posteljo, ki potem postane tvoj drugi dom. Na transsibirski železnici bo vsak potnik preživel vsaj eno noč, večina pa še več - tisti, ki bi potovali v enem kosu od Moskve do Vladivostoka, česar ne priporočam, bi na vlaku preživeli približno en teden, dan gor ali dol. 

Ruski spalniki imajo tri razrede: prvi razred, drugi razred in platzkart, torej hard-sleeper. Prvi razred je hudičevo drag in dokler Radio Študent ne dvigne honorarjev, me prvi razred transsibirke ne bo videl. Drugi razred je za evropske standarde klasični spalnik: v vagonih so kupeji, v vsakem kupeju so štiri postelje. Najbolj zanimiv - da se enkrat izognem uporabi avtentičnosti in zapadanja v stereotipizacijo tako značilno za bele moške, ups - je platzkart.

V njem ni kupejev - na eni strani vagona so pogradi v smeri vožnje, na drugi pa pravokotno na smer vožnje. Presenetljivo je bila izkušnja tretjega razreda boljša od izkušnje drugega: vlak je stokrat slabši, atmosfera pa boljša: prisilna bližina povzroči veliko več interakcije in naključnih pogovorov. Tudi bolj varno je - pa ne da bi bila Rusija nevarna, ni problemov, a vendar je tretji razred bolj varen, ker si določeni individuumi upajo manj, pa tudi manj priložnosti za žeparjenje se ponuja. V bistvu je platzkart najboljši primer Foucaultovega panoptikuma: družbeni neformalni nadzor par excellence.

Večina potnikov svoj vagon dejansko tretira kot nek začasni dom: dom, ki je že vseskozi neko nastajanje in prehajanje hkrati. Ko pridejo Rusi na vlak, se, denimo, preoblečejo. Vsak vagon ima svoj samovar, v katerem je vedno topla voda, kjer si potem kuhaš čaj, ki se ga pije iz umetelnih steklenih skodelic, okovanih s kovino. Pravoverni Rusi nikoli ne kosijo v jedilnem vagonu: hrano prineseš s seboj oziroma jo kupiš od babušk na peronih postaj: prodajajo se razne pite in peciva.

Hrana, pijača in tobak se na transsibirki delijo. Morda je ravno to še zadnji moment komunizma v Rusiji. Zdi se, da z vkrcanjem v vagon prevzameš neko novo identiteto in vstopiš v nek nov, drug diskurz. Ta, deleuzevsko rečeno, deteritorializacija je tudi razlog, zakaj je vožnja s tem vlakom tako super. Na vlaku nisem Matija Pušnik lokalec, kot sem v Ljubljani - a tudi Matija Pušnik tujec nisem. Sem pač samo še en del komune, ki jo druži skupno potovanje.

To je okolje, v katerem iz Moskve krenemo proti Vzhodu. Moje potovanje sem razbil na več kosov; z vlakom sem potoval trikrat: vsakič po 36 ur, torej dan in pol. Prva etapa: Moskva - Jekaterinburg. Jekaterinburg je prva postaja po Uralu, slabih petdeset kilometrov vzhodno od meje med Evropo in Azijo. Vožnja do Urala je preprosta: kmetijska ravnina, ki predstavlja večino evropske Rusije, se počasi pelje mimo okna, brez večjih sprememb ali pretresov. Ure se počasi zlijejo v dni in zdi se, da kratko obdobje postane večnost - v dobrem smislu. Potem pa navsezgodaj zjutraj prečkamo Ural in dospemo v Sibirijo: divji zahod oz. vzhod oz. center Evrazije. Na tej napeti točki pa moramo zaključiti, kajti ruske pismonoše dovolijo le 1000 besed na posamezno pismo. Do naslednjič.