Pisati domovini je težko opravilo. Najprej mora človek pravzaprav vedeti, kje je njegov dom, da se lahko potem nanj obrne in z njim deli nekaj misli. Slovenijo sem zapustil pred enim mesecem, poslovilni žur je bil ravno na prvi val begunske krize, torej takrat, ko se je komaj par sto duš znašlo pred našimi vrati. Takrat je bilo hudo, ne morem si predstavljati, kako je sedaj. Spomnim se, kako smo s sodelavci z Radia - takrat je bil radio še del mainstreama - šli na shod Slovenija zavaruj meje. Kako čudni so se takrat zdeli tisti čemerni obritoglavci, tako marginalni in smešni. Zdi se mi, da je sedaj vsak prispevek z Radia pismo iz tujine oz. posvečeno tujini in je sedaj RŠ postal čemeren marginalec z nekimi čudnimi simboli in vrednotami. Zato to pismo ne bo iz tujine, ampak pismo o tujcih. Ampak ne o tujega Boga boječih se dušah pred in - kot slišim - po novem ograjene domovine. Ampak o tistih drugih, ki jim je skakanje čez plotove privilegij. No, pa tudi o državi nezmernega centra - o Turčiji.

Tja sem se namreč odpravil zaradi štipendije, ki je poimenovana po avtorju hvalnice norosti in je kot taka precej zvesta temu vodilu. Erasmusova štipendija ali bolje rečeno, kako kot Evropejec preživeti z nadpovprečno svetovno plačo in to izkušnjo potem poimenovati s sintagmo: „Getting out of the comfort zone.” Če bi dobil evro vsakič, ko mi je to nekdo rekel, bi še vedno imel manj denarja, kot ga dobim z Erasmusovo štipendijo v zameno za štiri seminarske. Turčija ima seveda kot del Orienta še večjo privlačnost za svetovnega vagabunda. Torej tisto posebno kasto ljudi, ki hodi po svetu in masturbira na druge kulture. Poznate jih iz hostlov ali bog ne daj couchsurfinga. Kot belec z večletnim multikulti masturbatorskim CV-jem sem seveda skorajda zastonj dobil nastanitev v najbolj elitnem delu Ankare. Ljudje imajo pač radi druge kulture in radi delijo izkušnje. Tudi oziroma bolje rečeno predvsem v državah, kjer šotori dva milijona ljudi. Vagabundom prijazna lokacija te seveda zoperstavi podobno mislečim belopoltim idealistom, ki z veseljem potujejo po svetu in oznanjajo, kako je svet poln prijaznih ljudi in kako se v bistvu da preživeti brez denarja. Problem Sirije pa je seveda to, da si miru preprosto ne želijo dovolj.

Seveda belec ne potrebuje denarja za obstajanje ali potovanje in pač štopa po svetu. Štopanje je taka zanimiva reč, res je lahko štopati, ampak samo zato, ker vsi mislijo, da je štopanje strašno nevarno. Temu pravim „kompleks zadnjega dobrega človeka”. Ne vem kolikokrat sem od voznikov slišal zgodbo tipa, citiramo: „Saj ponavadi ne pobiram štoparjev, ampak vem, kakšni so časi in na tej cesti zagotovo ne bo nobenega boljšega človeka od mene. Pa zdel si se mi nenevaren - med vrsticami: Evropejec.” - konec citata. Ni mogoče živeti brez denarja, da pa se dobro živeti z denarjem od drugih ljudi. Saj štopanje je čisto kul. Privilegij peščice, pač še en adrenalinski šport lahko pa tudi religija ter dokaz, kako je svet kul. Bolj kot gre svet v kurac, bolj so ljudje ponosni na svojo izjemnost in dobrodelnost. Middle class of the world unite!

Šokantno je opazovati severnjake, kako so zgroženi nad fašističnim režimom določenih eksotov a la Irana ali Indije, ki zahtevajo nekaj drobiža v zameno za vizo. Kako se drznejo tako posegati v njihovo od boga in Kaiserja izborjeno pravico do iskanja samega sebe po celem svetu? Moja turška cimra je precej razumevajoča do našega tarnanja. No, sicer so ji zavrnili vizo za enotedenske počitnice na Portugalskem. Skorajda je imela vse potrebno: državno službo, stanovanje, povabilno pismo, povratno vozovnico, ni pa imela zahtevanih trideset tisoč evrov na računu, zato ji ne gre zaupati. Ampak šteka naše probleme. Tudi mojega.

Sem torej na Erasmusu, na neki bojda kar dobri fakulteti. Čisto ameriški kampus, fizično ločen od samega mesta; do njega vozi podzemna, na poti te legitimira varnostnik in tako dalje. Eno postajo naprej je vojaška baza in preleti helikopterjev te spomnijo, da se država približuje vojni. Ampak o tej dodani vrednosti kdaj drugič. Je pa ta ločenost intelektualnega dela od mesta - torej trga in politike - kar zgovorna. Enkrat sem obiskal tudi šolo, kjer uči cimra. Tam me je najbolj presenetilo to, da morajo učitelji nositi bele halje. Kot zdravniki ali pa mesarji, se pravi, fizično se morajo ločiti od svojega predmeta - otrok. Kakorkoli, moj faks je super; malo zahtevajo, še manj jim nudim. Sem iz dežele Žižka, kar mi da kar dosti street creda. Če povem, da me je enkrat skoraj pljunil, bi me že habilitirali. Profesorji so na nivoju, jaz niti ne, ampak to ni važno. Administracija je precej prijazna, radi kramljajo in tako dalje, kar pa ne pomaga veliko.

Seveda so čisto šokirani, ko jim povem, kaj morajo zahtevati od mene, vendar potem to vseeno zahtevajo. Sledim jim v njihovem poizvedovanju po službi, pijem čaj in opazujem Ataturka, kako obsoja to birokratsko nečistovanje. Seveda te zadah po viskiju in rigorozno zahtevanje štempljev še ne naredi Nemca. Saj se jim pri tankih in gazenju manjšin Turki kar približajo. Kakorkoli, po celi večnosti končno uredim vse papirje, dobim žige, tisočkrat zapečateno ovojnico itd. Zadnji dan končno odprem internetno prijavnico za sestanek za bivanje in stran se sesuje. Kaput.

Naslednji dan odhitim na faks, na notranje ministrstvo, kjer imam prijatelja, ki sem ga spoznal na neki zakuski in uspe mi dobiti kontakt nekega veljaka, ki lahko vse uredi. Končno pridem na lokacijo. Vse ok. Papirji štimajo, jaz dovolj bel. Pa mi rečejo: samo še zavarovati se moraš. Zavaroval sem se že pri Triglavu in plačal sto petdeset evrov. Zavarovanje je dobro za turške zdravnike, ne pa za njihove birokrate. Plačati bi moral par sto evrov, da bom dvakrat zavarovan?! Mamu jim jebem tursku, najprej mi požgejo Ribnico, zdaj pa še to. Jaz potomec Uskoka bom Turku plačeval za zavarovanje?! Jok. Pol ure sem planiral in v dveh urah šel proti Gruziji.

Nekaj dni sem bil torej ilegalno v Turčiji. Nisem točno vedel, kakšen je postopek, ali mi bodo težili, ali me bodo oglobili. Seveda je nelagodje minimalno - v najslabšem primeru bi postal znan v Sloveniji. Videmšek bi opisal moj lajf, Pahor pa bi mami prekopal vrt. A strah je perverznost te izkušnje le povečal - kako avtentično. Biti ilegalec v Turčiji. Kako sem jaz otrok našega časa. Slabo mi je bilo, ker sem pač prelen in preškrt, da bi si uredil dovoljenje za bivanje. Ampak ja, carinik me je malo pokroviteljsko pogledal, »kao ti porednež«, in to je bilo to. Sedaj sem v Gruziji, v črnomorskem mestu Batumi, kjer je stalinistična arhitektura najmanj kičast del. Pol mesta si namreč lasti Donald Trump.

Tako, to pismo je torej nastalo v Gruziji, po nekaj kozarcih rakije, popitih s starejšim Nemcem, ki se preživlja s tem, da ima AIDS. Pač dobi invalidsko pokojnino, jackpot, kot pravi. S kurbanjem je dobil boljšo možnost za prihodnost kot jaz; nek Slovan prereven, da bi bil idealističen, preponosen, da bi loščil čevlje. Sedaj mu nemška država plačuje, da "širi" AIDS po Aziji. Saj, če je punca dovolj prijazna, ji to celo pove. Če ima občutek, da ga goljufa, si je kriva sama.

Jaz pa grem nazaj v Turčijo. Študentska viza ima namreč več omejitev kot turistična. Kot je očitno iz teh besed, v Turčiji še ni bilo ilegalca s tako grozno zgodbo. Dvakrat so me hoteli zavarovati in moral sem emigrirati za cel dan in to ne v Šengen, čeprav je bližji. Razum mi je rekel, da bo na tamkajšnji meji precej konkurence. Prav tako še nisem bil v Gruziji. Tako sem šel na isto pot kot milijoni, ampak ne zato, ker bi me pregnali, ampak ker so mi želeli podvojiti enega izmed največjih privilegijev - zdravstveno zavarovanje. Zgrozilo me je, kako so bili tudi pred gruzijsko mejo gruče ljudi, grozno mi je bilo, ko sem zaradi tega pomislil na dom. V narcisoidnosti, ki ga v človeku vzbudi potovanje, je moj glavni očitek ograjeni Sloveniji, da sedaj, ko se predstavim, ne dobim več vprašaja, miganja z glavo ali floskul o Alpah ali Metelkovi, temveč: »You're the guys that are building the razor fence?« Kako nelagodno ... zame.

Tako, ljudje torej umirajo, da bi imeli naše probleme. Jaz pa še vedno sedim tu in si potihem želim, da bi bil Nemec z AIDSOM. Meh, saj sem skoraj Nemec z diplomo iz filozofije. Good enough.