Največji uspeh Avstrijcev je v tem, da so prepričali svet, da je Mozart Avstrijec, Hitler pa Nemec. Avstrija ni Nemčija in Avstrijci niso Nemci. Takšen je bil sklep. Pogodba namreč Avstrijcem zapoveduje nevtralnost ter predvsem prepoveduje združitev z Nemčijo. In ukaz je ukaz, četudi oziroma še posebej, če ga zada sovjetski zunanji minister in največji državotvorec sodobne Avstrije in njene državne pogodbe: Vjačeslav Molotov.

Pred leti je Peter Mlakar koncert Laibachov na Dunaju začel z nagovorom: »Avstrijci, vi ste Nemci! A v vas je tudi naša kri!« Zaradi te bogokletnosti je bil Laibach večidel osemdesetih tam prepovedan. Koketiranje z nacizmom je za Nemce sporno. Avstrijci pa s tem seveda nimajo ničesar. Avstrijci so tako ali tako prva žrtev nacizma. Če rečeš Avstrijcu, da je Nemec, si nacist, saj je prvi zločin nacistov ravno ukinitev meje med Vzhodnim in Tretjim rajhom.

Slišali ste predolgo uverturo v pismo kislega Slovana, ki je preživel nekaj dni na prosveti na Dunaju. In to na usposabljanju v korektnih praksah za korektno bodočnost, financirano iz sklada, poimenovanega po avtorju Hvalnice norosti. Tam smo bili sami državljani aktualne ali nekdanje Avstrije. Kazali so nam svojo utopijo, sestavljeno iz hitrih vlakov, socialnih trgovin in moralnega sadja. Vse to v sceni veličastnih stavb nekdanjega imperija. Demonstrirali so nam vse možne moralne heke za boljši svet - kako iskati pravo sadje, kako se pogajati z občino za čim večje prostore za svoj NGO, kako narediti delavnico za boljši jutri. In projekti. Moj bog, vse je postalo projekt. Projekt vrt, projekt trgovina, projekt zajtrk, kosilo in večerja. Zvečer pa smo šli na 'muzik projekt'.

Potem je tu teambuilding. Bal sem se, da bo veliko barvanja, ampak ni bilo tako hudo. Je pa zato bilo kar nekaj koreografij - na primer kako zaplesati svojo najljubšo vrednoto Združenih narodov. Fino. Saj mogoče se zato financira iz sklada, poimenovanega po Erazmu. No, če pomislim na naše prednike, ki so delali malo drugačne koreografije v bolj množičnih in uniformiranih formacijah, to mogoče niti ni tako slaba alternativa. Ko sem gledal neko Čehinjo, kako dela koreografijo, naslovljeno Sončne celice, sem nekega Avstrijca vprašal, če misli, da Kitajci tudi delajo takšne koreografije. Odvrnil mi je, da oni sončne celice tudi zares delajo in verjetno ne rabijo simulacij.

Avstrijci res živijo v neki vzporedni resničnosti, ki se ji težko približa še tako vzoren sci-fi. Neverjeten standard in jaka progresija v ozadju svetlečih ostankov imperija, za katerega se zdi, da mu je z našimi priveski šlo slabše. In nazadnje divjaki, ki se hodimo tja izobraževati v politično korektnih koreografijah, ki nam bodo pomagale pri razsvetljevanju naših nevizionarskih ureditev. Še posebej se mi smilijo Madžari, katerih država je postala apokaliptičen primer, nad katerim lahko svobodno pljuva še tako progresiven internacionalist. Avstrijski pa še toliko bolj. Donava teče na vzhod, Madžar pa težko proti toku. Orban je resnično uspel z svojo protimigrantsko politiko, saj madžarski državljan težko emigrira pred Orbanovo senco.

Potem so tu še Združeni narodi. Dunaj je poleg Ženeve, New Yorka in Nairobija prostor enega izmed štirih sedežev Združenih narodov. Na Dunaju je med drugim tako sedež Centra za atomsko energijo, narkotike, bančništvo, vesoljsko agencijo (požri se, Vitanje!) in tako naprej ... To je ogromen kompleks, ki se razteza na več tisoč kvadratih. Mesto v mestu na Donavi.

To izobraževanje je bilo sicer o nekem mega programu Združenih narodov, ki bo za vedno nagovoril vse probleme: Cilji trajnostnega razvoja. Nihče nam ni znal povedati, kaj pravzaprav so ti cilji. Smo pa o njih delali predstavitve, plakate, koreografije in ljubezenske pesmi. Precej katoliško: nič teologije, samo repeticija in mea culpa!

Sedež Združenih narodov je tako utopija sredi utopije, ki leži na drugi strani reke, ki vodi v Budimpešto in še naprej do Belega mesta in Črnega morja … Dunaj je kar pravšnji sedež za Združene narode. Tudi Avstrija, tako prej kot kasneje, je projekt mednarodne skupnosti. Najprej Društva narodov, ki je financiral obnovo po prvi vojni in preprečil, da se država imenuje Deutsche Östereich. Kasneje pa seveda Združenih narodov ter kakopak Molotova. Kot taka je Avstrija verjetno ideal Združenih narodov in dokaz pravične moči mednarodnega urejevanja. Sicer malo ironično, da so ravno Združeni narodi razdružili Nemce in ustvarili Avstrijce. A če bi bili Združeni narodi samo urad za rehabilitacijo nekdanjih imperijev, bi to še šlo ...

Tudi Cilji trajnostnega razvoja so nadaljevanje programa MDP - Millenium Development Goals -, torej programa, ki naj bi drastično zmanjšal najhujše primere globalne revščine. Sedaj so program razširili na ama vse, da bodo tudi razvite dežele lahko imele kaj od tega! Na nekem predavanju je nek avstrijski lobist glede Ciljev trajnostnega razvoja potožil, kako težko je prodati idejo 'developmenta' v tako razviti državi.

Prej sem omenil, da gre Avstriji verjetno boljše brez priveskov. Kar ni čisto res. Zapovedana nevtralnost tako do Vzhoda kot Zahoda pomeni, da so lahko svobodno trgovali z vsemi, tako s kapitalističnim zahodom, še bolj pa s potrošništva željnimi sosedami s petletnimi plani. Nekdanji imperialni priveski seveda čistimo njihove fair trade odpadke in sortiramo njihovo fair konzumacijo, vse za čisto vest.

Na koncu pa še anekdota. Taka uradna, bojda obvezen del tamkajšnjega šolskega programa: kaj predstavlja avstrijska zastava? Rdeča predstavlja kri muslimanov. Bela pa mesto, kamor kri muslimanov ni prišla. Po legendi naj bi prapor namreč nastal med križarskim zavzetjem Akre v današnjem Izraelu. Vojvoda Leopold V. naj bi bil od glave do peta prelit s krvjo; ko si je odstranil pas z orožjem, je nastal motiv, ki je krasil emblem Dunaja ter današnje Avstrije. To je seveda legenda z manj vsebine kot tista o kralju Matjažu. A pomenljivo je, da se v hiper razviti in hiper občutljivi državi, kjer je ves družbeni boj osredotočen na etikete in simbole, tega dejstva sploh ne nagovarja. To je samo zgodovina, ki teče in poteče. Kot Donava.