Vzhodno od rajha II: Vnebovzetje

Vzhodno od rajha II: Vnebovzetje

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 8. 2018 - 13:00

V Avstrijo sem se odpravil 15. avgusta, na dan Marijinega vnebovzetja. Marija je po mojih informacija do tega datuma sicer že bila v nebesih, zato ne vem, zakaj se ne bi ta ljudski praznik rajši imenoval v-nebo-prihod ali vsaj od-zemlje-odhod. Ali pa praznik Marijinega prihajanja. Ali odhajanja.

Je pa nebo vzelo slovenske in avstrijske javne uslužbence: na vlaku celo pot ni nihče preverjal vozovnic in avstrijski olivosrajčni mohamedolovci se na meji niso niti prikazali. Morda so preračunali, da tista peščica potencialnih azilantov košta manj kot plača avstrijskega birokrata na gospejin dan. Ali mislili, da se na dan, ko se zabriše meja med nebesi in zemljo, spodobi zabrisati tudi mejo med Avstrijo in Slovenijo. Dvomim.

Celotna zadeva bi bila sicer neprimerno bolj poetična, če bi se odpravljal na Gosposvetsko polje. Pa temu ni bilo tako. Šel sem na Evropski forum Alpbach. Dogodek je podobno vzvišen kot omenjeni praznik, le da ni vnebovzet, ampak v nebo štipendiran in od neba, pardon, Swarovskega, Philipsa, Bayerja itd. financiran. Kot turistično znamenitost naj omenim, da je na vaškem pokopališču pokopan Schrödinger, sama pokrajina pa je že skorajda kičasto prijetna.

Sam forum je leta 1945 ustanovil avstrijski državnik Otto Molden. Osnovna ideja je nekako bila, da se mladi vseh političnih polov srečujejo z učenjaki, strokovnjaki in politiki z vseh vetrov. Sam kongres se sicer dogaja v kongresnem centru Alpbach, poimenovanem po Ottovi materi Pauli von Preradović, hrvaški pesnici, med drugim avtorici avstrijske himne in hčerki pesnika Petra Preradovića, avtorju, ne boste verjeli, hrvaške himne. V preteklosti so na forumu med drugim predavali tudi Marcuse, Adorno, Popper, Sloterdijk, Horkheimer, Hayek itd. Teoretski razpon predavateljev se je vmes skrčil predvsem na ekonomiste; letos sta tako prisostvovala Jeffrey Sachs in Joseph Stiglitz, slednji je forum tudi otvoril.

Sam forum je precej kompleksna reč z več tisoč udeleženci in skoraj toliko uradnimi in neuradnimi dogodki. Prvi teden je za štipendiste na voljo 20 različnih seminarjev, ki se dogajajo v tamkajšnji šoli, v drugi polovici pa sledijo še različni simpoziji vse od financ pa do politike. Udeleženci so v razponu od Ban Ki-moona pa vse do Pahorja. Vsi dogodki so pod nekim krovnim konceptom, preko katerega se vse teme nagovori »nizbrda dole«, kot bi verjetno rekel Moldenov ded.

Tema letošnjega foruma je tako Resilience and Diverstiy. Rezilienca in raznolikost. Raznolikost je skrbno dozirana in distribuirana po nacionalnem ključu. Po ključu životinjskega carstva - 700 štipendistov iz okoli 80 držav, nekaj jih sploh ni strejt, prav tako pa niso čisto vsi kristjani. So se pohvalili z grafom. Iz razpona udeležencev, ne pa predavateljev, se mi zdi pomenljivo pomanjkanje Francozov in Nemcev, dočim smo kar spodobno zastopani tako eks Avstrijci in nenemški sosedje kakor prej omenjen simbolični internacionalni kolaž. Tako raznolikost smo statistično utemeljili in jo empirično dokazali. Sedaj pa k vsebini - rezilienci.

Rezilienca je reakcionarni termin. Pa tega ne rečem kot kisel marksofil postdebenjakove šole; dobesedno gre za reakcionarni koncept po sami definiciji, namenu in predvsem izvoru. Resilience je namreč koncept, ki je nastal pod okriljem Institute for International Applied System Analysis, na kratko IIASA, ki obratuje še danes. Inštitut ima sedež v kraju Laxenburg nedaleč od Dunaja, v njem pa so od spočetka bili predstavniki tako vzhodnih kot zahodnih držav. V nevtralni Avstriji so ga ustanovili ter z osebjem založili Sovjeti in Amerikanci. V tem akademskem no man's landu naj bi se akademiki posvečali skupnim oziroma globalnim problemom. Na področju naravoslovja se je inštitut sicer proslavil s prvimi globalnimi naravovarstvenimi in naravoslovnimi študijami, predvsem glede vode …

Glede socialnih tematik pa se vzhodni in zahodni znanstveniki nekako niso mogli zediniti. Za Sovjete je bilo to vprašanje rešeno, prišlo bo pač do revolucije. Zahodni znanstveniki znotraj inštituta pa so nasproti konceptu revolucije zgradili koncept resilience, torej koncept krepitve določenih segmentov družbe v imenu preprečitve najhujšega - revolucije.

Svetovna revolucija ni več takšna skrb, a rezilienca je postala nova globalna paradigma. Gre za absolutno afirmiranje statusa quo in iskanje načinov, kako zajeziti najbolj katastrofalne in potencialno kritične vidike. Tako na simpoziju o hrani govorijo predstavniki kemičnega giganta Bayerja, Evropske vesoljske agencije in neke firme z roboti, ki bodo nadomestili čebele, ki jih je Bayer pobil. Evropske tarife seveda niso na agendi, čeprav na simpoziju prisostvuje pol ducata evropskih komisarjev.

Z vidika razvojne ekonomije je rezilienca nadomestila koncept 'state building'. Torej namesto grajenja demokratičnih, suverenih in stabilnih držav se - teoretsko in z naložbami - raje preusmerimo h kmetijstvu in vodoinštalaterstvu ter predvsem nevladnemu sektorju. V glavnem ne smemo več razmišljati o državah. To je nekako glavna poanta, ki jo tu predavajo predvsem Germani in Anglosaksonci. Predavajo mednarodnim štipendistom, ki so jim v zameno za hvalospev rezilienci dodelili vize. Pod pogojem, da se vrnejo domov, seveda. Razen če Philipsu na hekatonu priskrbijo najnovejšo inovacijo.

To je genialnost Zahodnjakov in nas Zahodnićev. Najprej si zgradimo utopijo. Potem jo skrbno zagradimo, čisto na koncu pa razglasimo, da so meje tako ali tako odvečen koncept in ne smemo več razmišljati v okvirih »države«, »nacionalne suverenosti« in podobnih kolektivno-emancipatornih neumnosti. Razmišljati moramo o trajnostnem razvoju, o vodi, zraku, ptičkih in vrednotah. Meje so itak arbitrarne. Konstrukt v glavi, tako da, dragi rjavi človek, razmišljaj onkraj tega. Globalni Jug itak nikoli ne bo imel človeka vredne vlade, lahko pa ima vsaj čisto vodo in permakulturni vrtiček, na katerem bo gojil zelenjavo, ki mu je nikoli ne bomo dovolili prodajati na evropskem trgu. Le da se tvoja država ne destabilizira do te mere, da nacionalizira rudnine in ostale vire, ki jih Evropejci ne moremo subvencionirati.

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness