CELOTNO PISMO V POSNETKU

***

Tako nekako sva sredi gužve pred vrati dvorane Kina Evrope v centru Zagreba poskušala osmisliti situacijo, v kateri se med levičarskimi intelektualkami, aktivistkami, alternativci in subverzivci nisva počutila najbolj domače. Na najini desni so možje s prefinjenimi klobuki ponosno kadili cigare, medtem ko so na levi dekleta s hipsterskimi očali zobala pokovko in vzhičeno pričakovala Žižka na filmskem platnu. Od vsega piva, čikov in čevapov, se nisva morala povsem poistovetiti s sceno, še posebej pa je bil moreč vseprežemajoč duh kritiškega levičarstva, ki ne uide sodobnim modnim muham.

Vrata od dvorane so se odprla in stotine ljudi se je z različnimi metodami prerinilo naprej na svoje sedeže. Še pred formalnim začetkom festivala se je obetala subverzivnost, sedežni red je bil namreč suspendiran izbiri svobodnega posameznika na čast.

Subverzivnost pa se je kmalu razblinila, saj so ugasnili luči in otvorili festival s pokroviteljsko reklamo pokrovitelja festivala Peugeota. Slednjo so postavili za uvodno špico, za inavguralni akt subverzivnega festivala Subversive.

Po formalnih otvoritvenih govorih se je začela projekcija filma. Tako kot v prvem perverzneževemu vodniku smo tudi tokrat gledali Žižka v znanih scenah kultnih filmov, iz katerih je razlagal teorijo ideologije. Ne Žižkova vsebina, še manj pa režija Sophie Fiennes nista prinesli nobenih velikih novosti. Žižek nam ponuja skoraj iste koncepte kot v prvemu perverzneževemu vodniku, le da na drugih filmskih primerih. Vsak, ki kolikor toliko bere Žižka, si bo rekel »deja-vu«, saj lahko večino teh analiz celo večkrat najdemo v njegovih tekstih, od Sublime object of ideology dalje. Sophie Fiennes pa jih zgolj zlepi skupaj v neko koherentno celoto.

Vseeno pa je prehajanje kadrov in scen zelo tekoče in se drži konceptualne povezave in razvoja oziroma »dela pojma«. Na neki točki v filmu gledamo prazen sedež na vlaku, katerega nam Žižek predstavi s formulo »sami smo«, imamo samo sebe in nobenega Drugega; nakar v nadaljevanju dobimo še bolj slikovito podobo te »destitucije subjekta«, ko gledamo Jezusa na križu in spremljamo njegovo božjo zapuščenost. Ugotovitev, da nasproti nas ne sedi nihče Drug, je pač boleča. Boleče pa je postajalo že 135-minutno sedenje pred filmom, ki se kar ni hotel končati. Ko pa se je, se je končal v stilu. »Ima još« so nas opozorili, in sicer pred eksplozijo patetike: od ljubezni in ideje, do stisnjene pesti. Tako humoristično trash cineastični zaključek lahko iz »trde teorije« verjetno naredi le Žižek.

Filmu je sledil obupni pogovor z režiserko, ki je trajal celih pet minut in obupano iskal vprašanja iz občinstva, ki jih ni in ni bilo. Tako nisva imela niti priložnosti, da bi spizdila ven, kot sva planirala na začetku. Otvoritev festivala je torej vsekakor razočarala, k čemur sta ob dvigu kart pripomogli tudi brezplačni vstopnici za VIP Club, za katerega se je kasneje v večeru izkazalo, da je bolj ali manj prazen in da je v njem povprečna starost okoli štirideset. A kar je vredno omembe, je samo mesto oziroma zagrebški center, ki je bil poln podnevi in ponoči. Tako pred kot po festivalu sva sedela - enkrat s krofi, drugič s pivom v roki - na Trgu Bana Jelačića, ki se je utapljal v nekoliko nerodnih in polomljenih ritmih bluesa nekega cestnega kitarista. Zdelo se je kot da se vsi različni tokovi ljudi, ki se srečajo na trgu, gibljejo v ritmu, kot da ljudje vstopajo in izstopajo iz tramvaja po bluesovsko in kot da v tem istem ritmu plapolajo tudi oblekice zagrebških bejb.

Več pozornosti bejbam in pivu, kakor Žižku, sta namenila Aleš in Izidor.