Drage poslušalke, pozdravljene v deseti epizodi Povratnih zank, mesečni oddaji o internetni kulturi, teoriji in literaturi. Z vami sem Lea. Današnji input tematizirata smrt in minljivost v odnosu do proučevanja tehnologije. V prvem delu oddaje bomo prebirale zbornik Death Design Data, ki raziskuje digitalno smrt z različnimi umetniškimi in teoretskimi prijemi, v drugem delu pa se bomo o področju medijske arheologije pogovarjale z raziskovalcem Robertom Bobničem.

Zbornik Death Design Data, ki je izšel lani pri založbi Onomatopee, je nastal kot odgovor urednic na njuno spopadanje s smrtjo bližnjih oseb. Ker Cecilia Casabona in Ginevra Petrozzi nista našli literature ali umetnosti na temo smrti v digitalni dobi, ki bi jima lahko pomagala pri žalovanju, sta se zatekli v ustvarjalni proces. Knjižico tako sestavljajo intervjuji, eksperimentalno pisanje, razmišljanja o umetniških razstavah in vizualno gradivo.  

V besedilu I died on Facebook duet MAalex denimo tematizira medijske ostanke preminulih. Nikoli prej v zgodovini človeštva nismo bile soočene s tako absolutnim dostopom do smrti kot danes – skozi medijske prakse časopisnega cikla, objave na družbenih omrežjih ali iskanje podob mrtvih in umirajočih po različno osvetljenih kotičkih interneta. Kljub temu da ima vsaka kultura svoj pogled na smrt, je proces žalovanja v taki ali drugačni obliki tako rekoč univerzalen, ta pa se skoraj vedno veže na določene prostore, objekte ali utelešene spomine. Sodobna medijska krajina je proces ponovno temeljito spremenila, saj je odprla nove prostore spomina, to so družbena omrežja.

S profili umrlih se srečujemo vse pogosteje, zaradi česar se odpira vprašanje, kakšen učinek imajo na naše zaznavanje smrti. MAalex argumentira, da interakcija s takimi profili prekinja ustaljene odnose s prostori spomina. Spletni profili preminulih namreč ponujajo čisto nasprotje zaprtosti in konca. Z odprtostjo presekajo cikel žalovanja in bližnjim dovolijo, da vzpostavijo nov, dolgotrajen odnos z medijskim artefaktom umrle osebe. To je lahko produktivno, kadar osebe niso imele dovolj časa, da bi se poslovile v lastni režiji, ali negativno, saj so lahko ujete v močno čustveno vez s skupkom podatkov, ki deluje kot reprezentacija umrle osebe. To je vse bolj stopnjevano z uporabo chatbotov oziroma velikih jezikovnih modelov, ki se lahko z zadostnimi podatki naučijo celo govornih navad preminule osebe.

Perrine de Donato idejo razvije še dlje v svojem prispevku, naslovljenem Informational Ghosts. Koncept informacijskega duha vzpostavi kot reprezentacijo digitalnih medijskih ostankov posameznice. Ti nikakor niso omejeni zgolj na družbena omrežja, temveč so ostanki kakršnegakoli modeliranja mrtve osebe, naj gre za njen Spotify algoritem ali najboljši rezultat v Mariokartu. Dejstvo je, da na vsakem koraku ustvarjamo neverjetno količino podatkov in s tem tudi nove in vse bolj resnične informacijske duhove – ti nam v vsakdanjem življenju seveda pridejo prav, ugaja nam, ko dobimo točno glasbeno priporočilo ali se ozremo po lestvici najboljših rezultatov in tam zagledamo svoje uporabniško ime. Obstoj informacijskih duhov sam po sebi ni niti nov niti inherentno slab, le zavedati se moramo, da danes zapuščamo mnogo več kot pred dvajsetimi ali petdesetimi leti.

Hkrati pa seveda ne moremo spregledati dejstva, da so podatki obenem tudi surovina in valuta, kar pomeni, da je njihovo shranjevanje dostopno tržnim silam. Informacijski duhovi postajajo vse intenzivneje poblagovljeni, vanje pa vlaga predvsem industrija posmrtnega digitalnega življenja, ki ponuja denimo različne načine rekonstrukcije preminulih posameznic. V zadnjih nekaj letih se je status profila umrle osebe spremenil iz artefakta spomina v blago, s katerim je mogoče na novo trgovati. Države poskušajo pojav digitalnih duhov uravnavati na raznovrstne načine. Danska denimo profilom umrlih na družbenih omrežjih podeljuje desetletno posmrtno zaščito. Vse intenzivneje pa se svojci odločajo, da digitalne duhove ohranjajo s plačljivimi storitvami ali podatkovne modele njihovih bližnjih izbrišejo za vedno.

Tako se kljub obljubam spleta o demokratizaciji in povezovanju ponovno vzpostavlja delitev na tiste, ki si jih bo vredno zapomniti, in tiste, ki jih je bolje pozabiti. Kljub vprašanjem so odločitve svojcev in bližnjih zelo omejene, Googlov račun namreč lahko izbrišejo, Facebook profil pa lahko le memorizirajo. To pomeni, da nimamo niti osnovnih orodij, s katerimi bi lahko nadzorovale bivališče ali obstoj digitalnih duhov, kaj šele sprejele informirano odločitev o tem, ali želimo, da so uporabljeni v industriji posmrtnega digitalnega življenja.

Spet drugi avtorji, kot sta Thomas Walskaar in Susanne Duijvestein, v svojih prispevkih poudarjajo, da bližnji niso edino, po čemer lahko žalujemo, vse bolj vsakodnevna postaja praksa žalovanja za izgubljenimi podatki. Nikoli prej nismo bile odgovorne za arhiviranje tako velikih količin podatkov kot danes. Večina uporabnic se niti ne zaveda, da jih producira, niti ne ve, da je zanje potrebno skrbeti. Brez pravega znanja o tem, kako je potrebno skrbeti za digitalno lastnino, je celotno življenje v rokah korporacij ali storitev, ki so prav tako zmotljive in morda pomembneje, podatke hranijo zgolj, dokler so ti zanje koristni.

Namen zbornika je z različnimi pristopi prevpraševati naš odnos z digitalnimi okolji, arhiviranjem medijev in predvsem informacijskimi duhovi, ki tam živijo. Spletno življenje neprestano vpenja naše analogne običaje in prakse v okolje novih medijev. Pomembno je, da se tega zavedamo, saj je to edini način, da vzpostavimo primerne institucije in ustrezne protokole. Morda se vse neprenehoma bliža koncu, a imamo vseeno moč, da sprejmemo odločitve o tem, kako bomo negovale informacijske duhove. 

Drage poslušalke, pozdravljene spet v Povratnih zankah. Pravkar smo poslušale skladbo Project_6, avtorice Devi McCallion. V nadaljevanju bomo spoznale teoretski pristop, ki je morda najbolj opremljen za obravnavo načina obstoja digitalnih duhov, saj medijska arheologija brezkompromisno raziskuje predvsem medije same na sebi. Pogovarjale se bomo z Robertom Bobničem, raziskovalcem na Oddelku za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede in bivšim urednikom naše redakcije.

Intervju

S tem zaključujemo naš arheološki proces in prilagamo povezavo do podkasta Maksa Valenčiča, ki je bil večkrat omenjen v pogovoru. V današnji oddaji smo poslušale podlago AS Securitaz Amnesia Scanner in Paranoia Freestyle Material Girl.

Naslednjič se bomo v Povratnih zankah pogovarjale s teoretičarko McKenzie Wark, ki je pred kratkim obiskala Ljubljano v okviru dogodka, ki so ga soorganizirale založba Izhodi, revija Šum in Moderna galerija. 

Digitalne duhove sem lovila Lea, oporo pa mi je nudila Tina.