Odpravili smo se v Benetke na arhitekturni bienale in obiskali slovenski paviljon, kjer se predstavlja ekipa KSEVT-a s projektom SUPRE: ARHITEKTURA. Pogovarjali smo se z avtorjema projekta Draganom Živadinovom in Miho Turšičem; prisluhnuli smo tudi pogovoru novinarke Dela Jožice Grgič z Draganom Živadinovim in dr. Petrom Krečičem, enim izmed soavtorjev projekta.

Glasba v oddaji: Theremidi Orchestra

***

PROBLEM VOŽNJE PO VESOLJU – SUPRE:ARHITEKTURA | 7. 6. – 23. 11. 2014 | Avtorja:Miha Turšič, Dragan Živadinov | Soavtorji: Dunja Zupančič, Špela Petrič, Peter Krečič, Tanja N. Želnina | Kustos: Jurij Krpan | Komisarja: Miha Turšič (KSEVT) in Maja Ivanič (DESSA Gallery) | Asistenti: Vera Vilardebo Sacchetti, Robertina Šebjanič, Jerneja Rebernak | Sodelavci: Bevk-Perović architects, Dekleva-Gregorič architects, Ofis architects, Sadar+Vuga architects, Blaž Šef, Gregor Novaković (3Data) | Produkcija: KSEVT |Koprodukcija: Galerija DESSA, Društvo arhitektov Ljubljana | Projekt omogočata: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije; Center Jurija A. Gagarina za usposabljanje kozmonavtov, Zvezdno mesto; La Biennale Di Venezia

Naše bližnje vesolje je že nekaj časa naseljeno z raznorodnimi objekti, od satelitov do vesoljskih postaj. Te človeške „naselbine“ v človeku neprijaznem okolju opravljajo mnogotere funkcije; so tehnološka podpora življenju na Zemlji, prinašajo nova znanstvena odkritja, dotikajo se jih tudi vojaške aspiracije. Objekti, orodja in misije kažejo, da je vesolje postalo tudi kulturni prostor – torej prostor, ki si ga je z raznovrstnimi orodji prisvojil in prilagodil človek.

Najbolj materialna manifestacija te prisvojitve je ravno arhitektura. Gre za arhitekturo v najbolj temeljnem pomenu – za artikulacijo obdajanj, za ustvarjanje funkcionalnih oblik bivanja v vesolju.Njeno poslanstvo je tukaj toliko bolj izrazito, saj omogoča pogoje za življenje v prostoru, ki je brez teh tehnoloških rešitev za „živo“ smrtonosen.

Če se je zdelo, da so ti umetniški preboji s svojim utopizmom segali v prihodnost, pa jih danes, z razmahom vesoljskih raziskovanj, lahko vidimo tudi kot naše sodobnike. Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v svoji temeljni usmeritvi povezuje dva pola prisvojitev vesolja: znanstveno-tehnološkega in umetniško-humanističnega; razvoj arhitekture v dvajsetem stoletju pa lahko vidimo kot njun presek. Prispevek umetniško-humanističnega pola je v tem, da v breztežnostnem, človeku neprirodnem prostoru, prepoznamo kulturni prostor. 

Zgodovina prisvajanja vesolja je že od nekdaj tudi zgodovina arhitekture, povezana predvsem z znanstvenimi in tehnološkimi dosežki. Med pionirje vesoljske arhitekture sodi Herman Potočnik Noordung, ki je s svojo knjigoProblem vožnje po vesolju leta 1928 reševal ključne probleme bivanja v vesolju in ponudil vrsto tehnoloških rešitev za preživetje človeka v orbiti.

V prvih desetletjih 20. stoletja so tudi nekateri modernisti in avantgardisti začeli odkrivati vesolje, seveda z lastnimi orodji. Tako so poskušali radikalno prekiniti s klasično reprezentacijo. Iskanje novega umetniškega izraza je sovpadalo z izumljanjem novega družbenega reda in novega človeka. Vesolje je omogočilo predvsem radikalno nov pogled na umetnost, pa tudi na družbo.

KSEVT na 14. Mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah tako za pretekla znanstvena in umetniška raziskovanja vesolja ponuja pogled, skozi katerega jih šele začenjamo sistematično razumevati kot raznolike napore duha pri kulturalizaciji vesolja. S tem ko se obračamo k arhitekturnim, umetniškim in znanstvenim pionirjem kulturalizacije vesolja, obenem določamo smer gibanja za naslednjo dobo življenja izven Zemlje – za pojmovno in praktično razširitev življenja v vesolju na vse razsežnosti, ki pritičejo civilizaciji.Arhitektura za vesolje – Supre:človek, Supre:živo in Supre:kompozit – je njen prvi materialni znanilec."