SPOMINSKE VINJETE DADA EKOPOETIKE: KAMEN ZEMLJA IN SKORAJ POZABLJENA BARONESA

Oddaja
27. 12. 2020 - 20.00

Oddaja je dadaistični asemblaž, ustvarjen kot del letošnjega intermedijskega dogodka RADART: ℝ𝔸𝔻𝔸𝔻𝔸ℝ: 𝕞𝕦𝕝𝕥𝕚𝕞𝕖𝕕𝕚𝕛𝕤𝕜𝕠 𝕕𝕚𝕘𝕖𝕤𝕥𝕚𝕧𝕟𝕠 𝕧𝕖𝕫𝕛𝕖

Vsebina: tekst, naracija, zvočni kolaž, zgodbe, (prvi) prevod in interpretacija dadaistične pesmi Else von Freytag Loringhoven.

>>> Letošnji Radadar dogodek se je spominjal dade in dadaistov, v center pa je bilo postavljeno vezje, stroj, ki je presnavljal človeške spomine. Ampak kaj se zgodi s preslišanim, pozabo, subjektom spomina in okoljem spominjanja?

Zvočno popotovanje se začne ravno z abstraktnim, kozmičnim okoljem dade, z ekopoetiko Zemlje in vsem, kar Zemlja lahko nese. Nadalje nas popelje skozi vinjete zemeljskega spomina, pozabljene človeške zgodbe in zaokroži pot s smerokazom, ki pelje v tech-noir prihodnost. Zgodbo pelje skozi afero »kamen« kot stičišče kozmičnega, zemeljskega, anti-človeškega in tehnološkega. Celotna oddaja naslavlja temno plat »človeškega« in »spominjanja«, s tem da prevprašuje, kdo si drzne spomine lastiti in koga se pusti pozabljenega ali asimiliranega.

**** **** **** **** **** ****

 

Dada in ekopoetika

Dadaizem paradira barbarstvo, absurd in protislovja, sam po sebi pa je nesmiseln, tako “kot je nesmiselna tudi narava”. Dadi ni mar za začetke in konce. Ni mu mar za Človeka, njegovo veliko zgodovino in še večjo prihodnost. Dada je predvidel postčloveško in postmoderno rekonceptualizacijo razmerja narava-kultura. To razmerje je deromantiziral v svoji prozni, zvočni in vizualni poeziji, manifestih in kolažih. Naravno okolje Dade je torej avantgardno smetišče spomina. 

Naravno okolje ekopoetike je stičišče oikosa, torej hiše, ki jo delimo z več milijoni drugih vrst, in poetike v smislu poiesis - ustvarjanja. Politično in estetsko sta v ekopoetiki po naravi špekulacija. Veliko več je v ritmu, ki teče mirno in vztrajno kot nekakšen srčni utrip ali odmev Zemlje. Radikalno nova umetniška ekologija se ne ukvarja z mestom ali naravo, temveč vzpostavlja novo hibridno formo. Kot primer vzemimo kamen. Kamen je hkrati hibrid in prelom med konvencionalnima paradigmama o naravnem in tehnološkem - je del narave, a ni ne žival in ne človek. Hkrati pa Človek iz kamna izdeluje mašine, ceste, mesta. Kamen brusi maskulina mašinerija, rudnino obdeluje patriarhalni sistem, ki izdeluje tehnoužitke: bojne glave, utrjeno tradicijo, vsemogočno znanje človeštva v eni sami samcati pametni napravi …

Radikalna ekopoetika

Šalo na stran, v radikalni ekopoetiki je kamen zanikanje vitalizma, hkrati pa predstavlja izziv za dominantnost stroja, ki ostaja v fokusu moških dadaistov. Kamen, Zemlja, planet in asteroid edini protestirajo proti norosti človeškega časa, saj mu zoperstavljajo svoj lastni čas, ki vedno pride s prostorom. 

Dada ekopoetika ni zgolj poezija. Je fragmentarni sestavek, skulptura, obleka iz korenčkov in trepetajočih baterij, je tehnogeneza in transkulturna medcona, porozna meja. Ekopoetika Dade je torej povsod, kjer čas ubeži nadzoru. Malo skupnega ima s človeško formo. Geospomin Zemlje kot kozmičnega kamna je iztrgan času in osvobojen človeškosti, a hkrati je z njima v mirnem medsebojnem sprejemanju. Ljudje ga ne razumemo najbolje. Menimo, da bi na mestu Zemlje morala stati kronika Človeka.

Radikalni človek in Zemlja

Radikalnega človeka raziskuje transhumanizem, ki pa ne kritizira več zgolj tistega kot ponavadi, torej humanizma, temveč tudi samega sebe. To počne tako, da sebstvo zgradi iz organskega in tehnološkega. Njegov Drugi je tako lahko zgolj kamen, ki mu ni mar, saj mu ni treba biti narava in ne tehnologija ali stroj, od človeka pa je še najbolj oddaljen. Je zgolj pripeljal njegovo primitivno molekulo iz vesolja. Zemlja je zgolj - razlika. Zemlja je nenavaden kamen, mesto in vir ustvarjanja, ki vsebuje življenje v vsej njegovi nepopolnosti. Do sedaj je bil vir tega ustvarjanja Človek-umetnik. A niti umetnikovo niti nobeno drugo telo si tega ne more več privoščiti. 

Mesto (radikalnega) Človeka v dada ekopoetiki?

Dada ekopoetiko sicer srečamo ravno v telesu in delu Else von Freytag-Loringhoven. Njena predvojna posthumanistična estetika je v svojih okoljskih in ekoloških razsežnostih skoraj povsem neraziskana. Elsa, avantgardna dadaistična umetnica in pesnica, se je rodila leta 1874 v pruski provinci Pomeraniji. Obrt njene mame jo je spodbudila k uporabi uličnih odpadkov in najdenih predmetov v njenih umetniških delih. Okrog leta 1910 je pomagala svojemu takratnemu soprogu ponarediti njegovo smrt in skupaj sta zbežala iz Evrope v New York. Tam so jo oklicali za “baroneso” in “prvo ameriško dado”. Reciklirala je in svoj dom okraševala s skulpturami in slikami, ki jih je nabirala na ulici. To okolje je bilo za Elso, brez poveličevanja - “naravno”. Njen habitat enostavno ni vključeval zgolj konformističnih predmetov, ki pripadajo Človeku. V veliko bolj kritični maniri je namreč živel osvobojenost od tako imenovane “civilizacije brez barbarstva”.  Združeni barbarizem civilizacije je vključevala v svoj vsakdan. 

Elsa je brisala meje med življenjem in umetnostjo tudi s tem, da je iz najdenih predmetov izdelovala kostume in ustvarjala "žive kolaže". Po fotografijah sodeč se je okraševala s predmeti, kot so žlice, pločevinke in zavesni obročki. Tako je vzpostavljala aktivno politično delovanje, s katerim je odpravljala predstave o ženskah in ženstvenosti svojih časov ter pričakovanja do njih - igrala se je z androginostjo, se opirala na politiko spolov in na svoje lastne ideje o ženski samopodobi. Njeni kostumi so bili kritika in izpodbijanje meščanskih predstav o ženski lepoti. Poudarjala je antikonzumerizem in antiestetiko. Elsina telesna umetnost tako ni bila zgolj preprosta skulptura ali živi kolaž, temveč oblika dadaistične performativne umetnosti in aktivizma. 

Pionirstvo

Njen protipatriarhalni aktivistični pristop k življenju je spodbudilo nezadovoljstvo s patriarhalnim nadzorom. V svoji umetnosti je izpostavljala odnos med ohranjanjem državnega patriarhalnega družbenega reda ter političnimi strukturami, ki spodbujajo moško avtoriteto - zlasti v družinskem okolju.  Njeno pisanje nasprotuje in ubeži pesniškemu naturalizmu in romantiziranju, osredotoča pa se na osnovni naturalizem telesa - njegove tekočine, krike, smrad in vzdihe … 

Elsa spada med med ženske pionirke zvočne poezije. Med drugim je kreativno uporabljala pomišljaje in ustvarjala številne portmanteau skladbe. Sledi prevod njene pesmi Orchard Farming.
 

KMETOVANJE SADOVNJAKA

LEKCIJA: ŽALUJOČIM

NADUVANI

MLADI SNOBI.

 

VSAKA DOBA "IMA" IZRAZ

GESTO

IZRAŽANJE

OBRAZ .

 

                                    KI JE POVEŠEN

                                    "Z" UVELIM CVETOM

                                           JE 'POMLADNA LUPINA -

                                                  DREVODUH

                                                  ZEMLJESMET.

 

SEMENU BODO PONUJENI

IZTREBEK - PROSTOR

VESOLJE

GORENJE.

 

KONTRAST:

 

                KI POKA

          S

                                                     SADJEM ZRELI REZULTAT

        SIJOČEZELEN-

                          SPOLIRAN

                ŽAFRAN/SULFUR

      OPEKA

         PEGAST

      VOTEL

                     KRZNEN

         ŠPIČAST

     SPRETNO SPLAČLJIV

  ZREL ZA POHVALO

         JE

 

SLADEK

 

DOKLER NI

OSKUBLJEN

GOL.

 

FALUŠEN

 

MED

ŽARPONOSNIMI LISTI

PREZIRLJIVIMI KRONAMI

OPRAVLJAJOČIM ZELENJEM

POLNIM MITOLOGIJE

PRETIPAVAJOČ

ŠEF

GLODA

JABOLKA STVARITEV

 

E.V.F.L.

 

Spomin in Pozaba

Novejše raziskave kažejo, da so nekatera umetniška dela, ki so bila vrsto let pripisana drugim umetnikom tega obdobja, v celoti  ali deloma stvaritev Else von Freytag. Prvi primer je delo, imenovano Bog, ki so ga vrsto let pripisovali izključno umetniku Mortonu Livingstonu Schambergu, drugi pa morda najbolj frapantna skulptura v zgodovini moderne umetnosti - readymade Fontana avtorja Marcela Duchampa. Slednjo so šele pred kratkim spekulativno povezali z Elso, kar podpirajo posredni dokazi, kot so nekatera Duchampova pisma. 

Elsa je umrla leta 1927. Njene osebne reči in literarno umetniško zapuščino je po njeni smrti ohranila njena literarna agentka, umetniška soustvarjalka in ljubimka Djuna Barnes. Njena poezija je bila posmrtno objavljena ‒ in to šele leta 2011 ‒ v publikaciji Body Sweats: The Uncensored Writings of Elsa von Freytag-Loringhoven, tako da vendarle ni povsem utonila v pozabo, s tem prispevkom pa smo se je spomnili še mi.

Tisto, kar se izmuzne...

A lirski subjekt spomina je vedno begunec. Lahko ga sicer najdemo, lahko ga zbiramo in damo pod drobnogled fragmente njegovega telesa – njegov jezik in artefakte.   A begunec beži pred nečim. Mnogokrat pred asimilacijo.

 

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.