“Vse nebo gori. Pijan sem od radosti vojne!”

“Vse nebo gori. Pijan sem od radosti vojne!”

Oddaja
8. 4. 2018 - 20.00

September 1919: Gabriele d’Annunzio se v svetlo rdečem Fiatu, polnem cvetja, v spremstvu 186 italijanskih vojakov odpravi proti Reki, ki je takrat tvorila del razpadlega avstro-ogrskega cesarstva. Poveljstvo zavezniških sil je izdalo ukaz, da mora zavezniška vojska ustaviti d’Annunzijev vrtoglavi podvig osvojitve mesta.

Naloga zaustavitve, ki naj bi jo izvedle večinoma italijanske enote, katerih postavitve je prečkala odprava, pa se ni zgolj izjalovila. Moč, s katero je ob koncu prve svetovne vojne razpolagal d’Annunzio, zelo dobro nakaže že to, da je ta obšel vse zavezniške zapore na poti do svojega zavzetja Reke oziroma Fiume. Mnogo številčnejša zavezniška vojska se je vedno znova odmikala d’Annunzijevi skupini, pri čemer so številni dezertirali in se pridružili odpravi. Ob prihodu je njegovo spremstvo iz prvotnih 186 mož naraslo na 2000 glavi zbor italijanskih dezerterjev. Ena izmed anekdot pravi, da je d’Annunzio tik pred prihodom na Reko stopil pred enoto zavezniške vojske, si raztrgal uniformo, izpod katere se je udrla gmota vojaških odlikovanj,  zbadljivo pogledal generala in rekel: “Vse, kar morate narediti, je, da ukažete vojakom, naj me ustrelijo, general.” In ni se zgodilo. Tekom celotnega pohoda ni bil izstreljen niti en sam naboj.

Povezave zgornje anekdote z Napoleonovo vrnitvijo iz pregnanstva na otoku Elbi, se je najverjetneje zavedal tudi sam d’Annunzio. Njegovo zgodbo smo danes namerno začeli prav na točki pohoda na Reko. Ta ne nakaže zgolj njegovega političnega idealizma in svojeglavosti, temveč tudi odlično sposobnost zaznave politične šibkosti ter izjemno karizmatičnost, s katero je lahko v trenutku angažiral množice. A vendarle; govorimo o poetu in dramatiku, ki se postopno prelevi v eno najvplivnejših oseb v italijanskem političnem prostoru ob koncu prve svetovne vojne.

Tisti, ki so d’Annunzia spremljali v njegovi mladosti, ga sicer opisujejo kot sramežljivega fanta skoraj dekliških potez. Vendar je d’Annunzio kaj kmalu odkril izredne zmožnosti samopromocije. Kot zapiše biografinja Lucy Hughes-Hallett v knjigi Ščuka, je v mladosti razposlal svoje pesmi vsem večjim italijanskim časopisom, s pojasnilom, da so to pesmi prezgodaj preminulega mladeniča, ki je umrl tragične smrti ob padcu s konja. Trik je bil postopno razkrit, vendar je d’Annunzio prejel želeno pozornost s strani večjih italijanskih časopisov in prodaja druge pesniške zbirke je močno narasla.

D’Annunzio je tako postopno gradil svojo megalomansko prezenco in vse bolj romantiziran svetovni nazor. Pri svojem tridesetem letu je objavil že številne zgodbe in tri dobro prodajane romane, a zaradi razvpitega življenjskega stila ostajal v globokih finančnih dolgovih, kar je predstavljalo stalnico večine njegovega življenja. Na prehodu v 20. stoletje je d’Annunzio napisal že več kot dvajset knjig. Njegovi romani in drame pa so postopno dobivali vse intenzivnejšo politično konotacijo. Ustvarjati je začel poezijo politike, ki je dobivala vse bolj agresivne in nacionalistične elemente.

Ko govorimo o d’Annunziju težko zaobidemo njegovo ljubezensko življenje. Pričevanja o njegovih ljubezenskih oziroma bolj spolnih aferah so umetnika v nekaterih primerih v zgodovino vpisala še celo močneje kot njegov ustvarjalni opus. D’Annunzio, čigar telesna pojava bi težko ustrezala ustaljenim standardom privlačnosti, je slovel kot neznosen šarmer in ženskar. Ekstravaganten pristop do osvajanja žensk in njegova neukrotljiva spolna sla je d’Annunzija privedla v postelje najslavnejših žensk takratne Evrope, med drugim tudi v posteljo Eleonore Duse. D’Annunzio je svoje ljubimke dobesedno zasul z vrtnicami, v nekaterih primerih je njihove kočije do vrha napolnil s cvetjem ali to raztresel po preprogah celotnega stanovanja. Zvaril si je celo svoj spolno stimulativen parfum, imenovan Acqua Nuntia, po receptu, ki naj bi ga našel v nekem rokopisu iz 14. Stoletja.

Anekdot o njegovem spolnem življenju še zdaleč ne primanjkuje. A naj ob tej priložnosti nanizamo zgolj eno samo, ki zelo dobro povzame njegovo nepovprečnost. D’Annunzio v Parizu gleda predstavo ruskega baleta Kleopatra, kjer v naslovni vlogi nastopa Ida Rubinštejn. Po predstavi se Gabriele odpravi v zaodrje, kjer obdan s pariško umetniško smetano pade na kolena in začne poljubljati stopala Ide Rubinštejn. Postopno poljube dviga vse do mednožja, pri čemer se Ida zabava ne glede na menda zelo nerodno situacijo ostalih prisotnih. In to je bila zgolj uvertura v eno izmed njegovih številnih spolnih razmerij. Rubinštejn pozneje prejme tudi glavno vlogo v d’Annunzijevi drami Mučeništvo svetega Sebastijana.

Čeprav so tovrstna razmerja še dodatno ožela njegove že tako preobremenjene izdatke, je d’Annunzio pogosto koristil prebivališča in sredstva s strani svojih aristokratskih ljubimk. Eden izmed najbolje prodajanih evropskih pisateljev in dramatikov svojega časa pa se navkljub pomoči svojih premožnejših prijateljic vseeno ni uspel otresti dolgov. Po nekajkratnih selitvah znotraj Italije so ga dolgovi širom države leta 1910 spodbudili k selitvi v Francijo. Preden se je preselil v Pariz, je svoj nenaden odhod pojasnil z nujnim obiskom francoskega zobozdravnika. Na tej točki zgolj dodajmo, da je izbral dokaj razumljiv izgovor. Hughes-Hallett namreč skozi celotno biografijo nenehno niza prenekatere zgrožene odzive oseb, ki so prvič obeležile d’Annunzijev nasmeh.

D’Annunzio v Parizu nadaljuje s svojim razsipniškim življenjskim slogom. Biva v najdražjih hotelih, računi katerih pogosto ostajajo neporavnani. Poleg obsesivnega nakupovanja  vzgaja tudi več deset hrtov, ki jim kupuje dizajnerska oblačila. Ne glede na nenehno kopičenje dolgov pa še vedno ohranja svojo dobro javno podobo. Ena izmed anekdot namreč opisuje, da je d’Annunzio naključnemu mimoidočemu, ki mu je pobral robček, v zahvalo izplačal ogromen honorar, hkrati pa ponovil darilo tudi zgolj zraven stoječemu neznancu. Čeprav je le redkokdaj poravnal račun za hotel, je menda slovel po zelo visokih napitninah in prispevkih beračem.

Dela Gabriela D’Annunzia so bila že dve desetletji pred njegovim prihodom v Francijo poznana pariški publiki, zaradi česar ni imel večjih težav pri asimilaciji v novem okolju. Nekaj let je mirno nadaljeval svojo rutino in ustvarjal v svojem ustaljenem tempu, vse dokler na obzorje ni stopila prva svetovna vojna. Italijo, ki je na začetku vojne vztrajala v svoji nevtralnosti, začne d’Annunzio v Parizu vse intenzivneje pozivati k vstopu v vojno na strani Francije in Velike Britanije.

D’Annunzio, ki je že več let idealiziral nasilje, se je tako znašel na pragu vojne. Ne le to, sprejel je vlogo nekakšnega vojnega poročevalca, kar je v primeru d’Annunzia najverjetneje predstavljalo eno bolj bizarnih vojnih poročanj v zgodovini. Iz leposlovja je tako prešel na propagando, v kateri je vzgajal čustva in hrepenenja, s katerimi je želel bralcem tolmačiti idealizirano podobo vojne. Francoske vojake je pogosto primerjal z bleščečimi otroki, ki se borijo s smrdljivimi živalmi. Nalogo zaščite civilizacije pa polagal na ramena Latincev.

D’Annunzijevi turistični ogledi francoskih bojišč, za katere si je pripravil prav posebno uniformo - motoristična čelada, jahalne hlače in rjav površnik, obrobljen s skodranim rumenim lisičjim krznom -, so odprli njegovo novo ustvarjalno obdobje. V svojih predhodnih dramah, kot sta Ladja in Slava, je sicer že povzdigoval ideje nasilja, mučenja in množičnih usmrtitev. Ne glede na predhodno glorifikacijo smrti, kar na primer prikaže njegov zapis, da zemlja s požiranjem človeškega mesa odpira mistični prostor, so se te fantazije le delno razblinile s podobami prave vojne. A ne tako, kot bi morda pričakovali. Trupla, ki jih d’Annunzio vidi v Franciji, zgolj dodajajo vodo na kolesje njegovega romantiziranega sveta. Francoske vojake na poti na fronto d’Annunzio opeva kot kose žrtvenega mesa.

Maja 1915 je Gabriele d’Annunzio zrel, da se vrne v Italijo in naredi konec italijanski nevtralnosti. V Franciji je v svojih govorih v imenu Italije zagotavljal, da se bo ta vključila v vojno. Njegov govor februarja 1915 na Sorboni, v katerem je zatrjeval točno to, je obšel večino francoskega tiska in d’Annunzio je zanj prejel tudi pisno zahvalo s strani same italijanske kraljice. S svojimi nastopi v Franciji je d’Annunzio iz sebe zgradil simbol vojne tudi na italijanskih tleh. Ob vrnitvi je nemudoma začel svojo italijansko turnejo. Vsak dan je izvedel več govorov, v katerih so več tisoč glave množice pogosto padale v evforijo. Ob prihodu v Rim ga je tam pričakalo sto tisoč ljudi, tako velika množica, da je menda komaj prispel do svojega hotela.

Vsi govori so vsebovali podobne elemente. D’Annunzio je, če je bilo to le mogoče, vedno nastopal na balkonu. Brez mikrofona je lahko razločno nagovoril več tisoč ljudi. S svojimi energičnimi nastopi je politiko spremenil v umetnost nastopanja. V začetku govora ni nikoli nagovarjal prisotnih dostojanstvenikov, temveč se je od prvega trenutka dalje obračal k množici. Svojo petletno odsotnost je lažno tolmačil kot izgnanstvo, publiko pa pozival k holokavstu - beseda se je zelo pogosto znašla v njegovih govorih. Prečiščenje družbe z ognjem, odstranitev umazane, bedne, kužne, plesnive italijanske vlade: “Pometite vso to nesnago! V kanal z vsem, kar je ostudno!” Kot je dogajanje v Rimu opisala Hughes-Hellett, je množica tulila in jokala. D’Annunzio je publiko pozval, naj spravljivcem z vsemi močmi - tudi umorom - onemogočijo vrnitev v parlament. Množica je podivjala, v nastalih neredih pa so oblasti aretirale več sto ljudi, med katerimi je bil tudi Benito Mussolini, bodoči fašistični duče, ki je takrat opravljal službo časopisnega urednika.

Preden se prenaglimo in d’Annunziju pripišemo kakšno zaslugo preveč za italijansko vključitev v prvo svetovno vojno, opomnimo, da so italijanski voditelji že konec aprila podpisali tajni londonski pakt, v katerem so svoj vstop v vojno zavezali na strani antante. D’Annunzio je pozneje sicer zatrjeval, da je bil ves čas seznanjen z londonskim paktom, a, kot opozarja Hughes-Hallett, ni imel dovolj dobrih poznanstev za pridobitev tovrstne informacije. A ne glede na to je Italiji primanjkovala zadostna notranja politična podpora za vstop v vojno. Večina parlamenta si vojne ni želela, v ozadju te pa je najvidnejše stal dolgoletni politik, liberalec Giovanni Giolitti. Predsednik vlade Salandra navkljub želji pač ni imel parlamentarne večine, s katero bi se lahko dokončno vključili v vojno.

Napetost v Italiji je naraščala. Vrstili so se provojni protesti. V Rimu so civilisti celo pretepli nekatere nevtralnosti naklonjene politike. In ob teh pogojih je znova vzklil d’Annunzio. V drugem govoru v Rimu so njegove besede dobile bolj neposredni in agresivnejši pomen. Publiko je pozval h kamenjanju in požiganju: “Ustanovite skavdre!”, “Čakajte v zasedi!”, “Zgrabite jih! Ujemite jih!” Človek besede je na koncu govora pozval: “Zdaj ni čas za besede, čas je za akcijo!” kar je zelo rad ponavljal v govorih tekom vojne. Isti večer je predsednik vlade Salandra ponudil svoj odstop, naslednji dan pa so sledili množični izgredi. Množica je vdrla v poslopje parlamenta in uničila dobršen del inventarja. Najustreznejši kandidat, ki bi lahko nadomestil Saladra, je bil prej omenjeni liberalec Giolitti, ki funkcije ni želel sprejeti - najverjetneje prav zaradi neizogibnosti vojne.

Dan po odstopu predsednika vlade Salandra je d’Annunzio izvedel svoj zadnji veliki predvojni nastop. Stopil je na oder in prekinil predstavo v operni hiši. Besnel je napram Giolittiju in državljane pozival k maščevanju. Pozneje, kot zapiše Hughes-Hallett, naj bi ekipa d’Annunzijevih pristašev ukradla gasilski avto in z lestvami skušala vdreti v Giolittijevo hišo - a neuspešno. Giolitti je zapustil Rim, Salandra je prejel kraljevo ponudbo novega oblikovanja vlade in Italiji so se odprla vrata vojne.

Medtem ko se biografinja sicer previdno nagiba k tezi, da Salandrovi vladi brez d’Annunzia ne bi uspelo prepričati volilcev k vstopu v vojno, so to vsekakor še vedno zgolj špekulacije. Ne glede na močno vlogo, ki jo je odigral z vojnim hujskaštvom, vsekakor ni bil edini pobudnik vstopa v vojno. Zagotovo pa najglasnejši.

“Zmagali smo v bitki. Oglasil se je veliki zvon. Vse nebo gori. Pijan sem od radosti vojne.”

Ob začetku vojne je d’Annunzio prejel pooblastilo, s katerim je lahko sodeloval v manevrih, ki si jih je izbral sam, na kateremkoli delu fronte. Svežepečeni vojak d’Annunzio se je tako odpravil v Benetke, kjer se je nastanil v enem od najimenitnejših hotelov v mestu. Dva dni po prihodu se je znašel na krovu ladje Impavido, ki je poveljevala flotilji torpedovk. Čeprav je še dolgo občudoval mornarico, se je d’Annunzio ob ponujeni priložnosti uresničitve večletne želje od te kmalu poslovil. Že v mladosti je sanjaril o letenju, pisal pesnitve o Ikaru in na letalskem mitingu v Brescii leta 1909, kar je 6 let od prvega poleta bratov Wright, tudi prejel priložnost za dva krajša poleta. D’Annunzio, ki je pred odhodom v Francijo leta 1910 glasno opozarjal na nujno vlogo vojnega letalstva v prihodnosti, je zdaj dobil priložnost, da se v vojni preizkusi kot pilot. Če smo natančnejši, kot sopotnik.

“Na veliki višini ne preživi nič podlega in strahopetnega,” je zapisal. D’Annunzio je v zraku našel nov vir inspiracije. Poleg bomb je iz letala na sovražno ozemlje pogosto metal tudi cvetje, pesnitve in propagandne letake. Opravil je kar nekaj uspešnih napadov in izvidniških poletov, pogosto pa je na letalu - s posebnim pisalom - beležil vtise in inspiracije.  Januarja 1916 je d’Annunzijevo letalo na poti napada na Gradež strmoglavilo pod ognjem avstrijskih letal. Ob prisilnem pristanku poškodovanega letala na vodi je d’Annunzio začasno oslepel, za vselej pa izgubil vid na desnem očesu. Po večmesečnem okrevanju in prejeti prvi srebrni medalji za pogum - ki je le ena izmed njegovih številnih vojnih odlikovanj - se je  vrnil v letalo, pogosto pa je obiskoval tudi kopenska bojišča. Avgusta 1917 je prejel poveljstvo nad eskadriljo bombnikov, do konca vojne pa se je udeleževal napadov tako na kopnem kot v zraku in na morju. Zadnji d’Annunzijev podvig v vojni je bilo utelešenje njegove lastno zasnovane akcije. V skupini sedmih letal je v nevarnem 1000-kilometrskem letu preletel Alpe in nad Dunajem odvrgel 50 tisoč izvodov svojega besedila z naslovom ‘Nebo nad Dunajem’, v katerem je Dunajčanom sporočal, da bi lahko metali bombe, vendar jim namesto tega pošiljajo le svoj pozdrav.

Vojna je bila končana. D’Annunzio je prejel še dodatno zlato medaljo za hrabrost in postopno zapadel v krajše depresivno obdobje, ki ga je spodbudil dolgčas miru. V začetku leta 1919, ko je Woodrow Wilson vsebino londonskega pakta označil za neveljavno, se je d’Annunzijo znova prebudil. Povojna Italija se je utapljala v razveljavitvi obljub londonskega pakta, slabih gospodarskih razmerah, obubožanih vojnih veteranih in vsesplošno izčrpani državi. D’Annunzio, ki je večino svoje predvojne propagande posvetil junaštvu in spoštovanju, ki ga s strani drugih prejme država v boju, je besnel. Začele so se nove govorne turneje po Italiji, v katerih je znova oznanjal veličino Italije, nesposobnost njenih predstavnikov ter boj za obnovo srednjeveškega beneškega imperija ali celo oživitev rimskega imperija. Junija 1919 je na čelo vlade stopil ekonomist Francesco Nitti, v katerem je d’Annunzio našel svoje novo politično žrtveno jagnje. Kapljo čez rob pa je Nitti dosegel z razglasitvijo splošne amnestije za vse dezerterje tekom vojne, v čemer je d’Annunzio videl dokončni razkroj zakonov.

Hughes-Hallett izpostavlja, da policijske kartoteke iz prve polovice leta 1919 nakazujejo, da je bil d’Annunzio vpleten v vrsto protidržavnih zarot z najrazličnejšimi zavezniki - med drugim tudi z Mussolinijem in njegovimi fašisti. Mussolini je z njim poskušal vzpostaviti kontakt kar šest mesecev, preden mu je to dokončno uspelo. Ne glede na vso simpatijo, ki jo je gojil napram d’Annunziu - opomnimo, da ga je sam dolgo videl kot bodočega dučeja -, mu slednji ni vračal spoštovanja. Kot zapiše Hughes-Hallett, je v fašistih videl vulgarno imitacijo samega sebe. Mnenja pa ni spremenil tudi po fašističnem prevzemu oblasti.

Ena izmed “bitk” povojnega italijanskega nacionalizma se je odvijala v mestu Reka, italijansko Fiume. Mesto, ki je Budimpešti skoraj dve stoletji omogočalo dostop do morja, se je z razpadom avstro-ogrskega cesarstva znašlo v precej negotovi situaciji. Na neki točki je nad mestom že visela hrvaška zastava, medtem ko so se etnično neobremenjeni socialisti zavzemali, da bi Reka zopet postala neodvisna. Večinsko italijansko prebivalstvo pa si je prizadevalo, da postane del velike Italije. Maja 1919 je italijanski Narodni svet na Reki pozval d’Annunzia, naj postane njihov voditelj, na kar se je odzval pritrdilno. Na binkoštno nedeljo, dobre tri mesece pred osvojitvijo Reke, je objavil članek, v katerem je Fiume označil kot “edino žareče mesto,... najlepši holokavst, kar jih je bilo kdajkoli v stoletjih ponujenih v daritev.”

Ne glede na navidez dokončno odločitev d’Annunzia, da bo zakorakal proti Reki, je od odgovora italijanskemu Narodnemu svetu na Reki potreboval še tri mesece, preden se je zares odločil, da bo to tudi dejansko storil. Po prenekaterih prepričevanjih italijanskih odposlancev iz Reke je 6. septembra potrdil obljubljeno vodstvo, a je do dokončne odločitve želel počakati do 11. septembra - srečnega datuma, ki je obeleževal njegov prvi spolni odnos. Na ta dan se je zbudil bolan z visoko vročino, a se je ne glede na to v svojem svetlo rdečem Fiatu 501 v spremstvu 186 vojakov odpravil proti Reki.

Poslušali ste prvo od dveh oddaj o Gabrielu d’Annunziu. Medtem ko smo danes strnili njegovo pot od mladega pesnika do najvplivnejše osebe v povojni Italiji, bomo naslednjo oddajo posvetili njegovi enoinpolletni vladavini na Reki. Poleg vpliva, ki ga je imel d’Annunzijev sacra entrata na nam bližnje hrvaško mesto, bomo govorili tudi o zadnjem delu njegovega življenja in odnosu z novim dučejem Mussolinijem.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness