Doña Gracia: nevarnost, bogastvo in diaspora

Drago poslušalstvo Radia Študent, v nocojšnjem Repetitiu bomo osvetlili življenje Gracie Mendes Nasi, verjetno najbogatejše Judinje vseh časov, ene prvih novoveških žensk, ki ji je uspelo obvladovati trgovino na dolge razdalje in uveljavljati svoj mednarodni vpliv. Spol naše protagonistke sicer nikakor ni glavni razlog za njeno zanimivost, kvečjemu je le botroval njeni girlboss prepoznavnosti v sodobni judovski kulturi, zato mu v pregledu njenega življenja ne bomo posvetili pretirane pozornosti. Zgodba Gracie Mendes Nasi s katoliškim psevdonimom Beatriz de Luna , bolj znane kot Doña Gracia, nam lahko ponudi uvid v gospodarsko podobo zgodnjenovoveške Evrope in nam predoči položaj judovskega prebivalstva ter prve iskre političnega sionizma na prelomu vekov.

Gracia Nasi se je rodila leta 1510 v Lizboni. Da bi razumeli njeno zgodnje življenje, pa moramo najprej orisati takratne politične okoliščine. Gracia je bila namreč potomka sefardov, iberskih Judov – Sepharad je namreč hebrejska beseda za Španijo –, ki so govorili jezik ladino, mešanico stare španščine in hebrejščine. Odraščala je v trgovski družini, ki je prelomnega leta 1492 pred špansko inkvizicijo zbežala v Kraljevino Portugalsko. Tistega leta sta Izabela Kastiljska in Ferdinand Aragonski podpisala odlok Alhambra, ki je veleval pokristjanjevanje preostalega judovskega prebivalstva v Španiji ter nasilni pregon in razlastninjenje tistih, ki so se pokristjanjevanju uprli. Približno sto tisoč Judov je posledično zbežalo na Portugalsko. Tam je v zadnjih desetletjih srednjega veka še prebivalo manjše število judovskih družin, kljub temu pa je imel kralj Janez II. Portugalski, zlasti zaradi medsosedskih odnosov, zadržke do judovskega priseljevanja iz Španije. V iskanju kompromisa je naposled uvedel davek, ki so ga na meji pobirali uradniki in v zameno izdajali potrdila, s katerimi so preganjani Judje lahko vstopili na Portugalsko.

Portugalska krona je večini tistih beguncev, ki so si to lahko privoščili, po osmih mesecih zagotovila prevoz drugam. Šeststo najpremožnejših družin pa je dobilo posebno pogodbo, ki jim je omogočila, da ostanejo na Portugalskem in se trajno naselijo v večjih mestih. Tiste, ki si po teh osmih mesecih niso mogli privoščiti plačila za premestitev, so razglasili za zasužnjeno osebno lastnino portugalskega plemstva. Kralj Janez II. se je zavedal finančne dobrobiti, ki so jo v kraljevino prinesli španski Judje, zato je bil do njih razmeroma prizanesljiv; poskušal je olajšati prevoz judovskih družin v druga kraljestva, s premožnejšimi pa je gospodarsko sodeloval. Po njegovi smrti je portugalski prestol zasedel njegov svak, Manuel I. Portugalski, ki se je poročil z asturijsko princeso Izabelo, hčerjo španskih vladarjev Ferdinanda in Izabele. Svojo politiko do Judov je bil tako primoran uskladiti s politiko sosednje katoliške monarhije. Tako so že decembra 1496 iz kraljevine izgnali vse Jude in muslimane, ki se niso želeli krstiti.

Družina Nasi konverziji v katolištvo ni ubežala, temveč so jih leta 1497 pokristjanili, judovstvo pa so prakticirali naskrivaj. Mnoge premožne judovske družine, ki so jih takrat pokristjanili, so morale v želji, da bi ohranile svoj finančni in družbeni položaj ter še nadalje upravljale trgovske poti, živeti takšno dvojno življenje ‒ katoliško v javnosti, judovsko pa le v zasebnosti. Kršenje te ločitve sfer je v večini primerov pomenilo, da so bili novi kristjani oziroma conversos, v prevodu spreobrnjenci, podvrženi sojenjem pred različnimi verskimi uradi, ki so v obdobju pirenejske in kolonialne rekonkviste odločali o usodi judovskega prebivalstva. Priimek Nasi, v prevodu iz jezika ladino, ki so ga govorili sefardski Judje, pravzaprav pomeni princ, kar nakazuje, da so bili na Iberskem polotoku pomemben del skrivne judovske skupnosti. Čeprav so vzdrževali zunanji videz krščanske družine, so spoštovali šabat, se izogibali nekošer hrani in na skrivaj preučevali judovska besedila. A vedno so se zavedali grožnje kazenskega pregona – da bi si zagotovili varnost, so morali v javnosti kršiti lastna načela. Posebej previdni so morali biti pri uporabi svojega imena; namesto judovskih imen in priimka Nasi so morali kot drugi novi kristjani na Iberskem polotoku uporabljati prirejena katoliška imena. Gracia Nasi je v Lizboni tako živela s krščanskim psevdonimom Beatriz de Luna Miques.

Leta 1528 se je osemnajstletna Beatriz de Luna poročila s svojim stricem, bogatim lizbonskim trgovcem in novim kristjanom, Franciscom Mendesom. Tudi Francisco je bil potomec ugledne sefardske judovske družine. Gracia s katoliškim psevdonimom Beatriz in Francisco naj bi se javno poročila v lizbonski katedrali, nato pa imela skrivno judovsko slovesnost s podpisom ketube, tradicionalne judovske poročne pogodbe. Francisco Mendes in njegov brat Diogo Mendes sta bila upravljavca in lastnika velike trgovske družbe in banke svetovnega slovesa, z obveščevalci in sodelavci po Evropi in Sredozemlju. Družina Mendes je svojo podjetniško pot začela s trgovanjem z dragocenimi predmeti in valutno arbitražo. Z velikimi odkritji iberskih konkvistadorjev in novimi morskimi potmi v portugalske kolonialne enklave v Indiji pa sta brata Mendes postala predvsem pomembna trgovca z začimbami.

A vojna proti hereziji se je začela širiti proti zahodu Iberskega polotoka. 23. maja 1536 je papež Pavel III. na pobudo novega portugalskega kralja Janeza III. namreč ukazal portugalsko inkvizicijo. Čeprav je bila, tako kot v Španiji, tudi portugalska inkvizicija podrejena kraljevi oblasti, je bila v praksi precej bolj neodvisna od krone in papeža. Vodil jo je veliki inkvizitor, ki ga je imenoval papež, a izbral kralj – med plemiči. Institucionalno nasilje je bilo usmerjeno ravno proti kriptojudovskim novim kristjanom, ki so skrivaje opravljali judovske obrede in živeli v skladu z judovsko versko etiko. Inkvizicijski nadzor je od skrivnih Judov terjal še dodatno previdnost.

Januarja 1538, v prvih letih poostrenega nadzora nad skrivnim judovskim prebivalstvom Kraljevine Portugalske, je Beatriz pri osemindvajsetih letih postala vdova. Njen pokojni mož Francisco je svoje premoženje razdelil med Beatriz ter svojega brata in poslovnega partnerja Dioga. Kot vdova in dedinja transcelinskega bogastva in trgovske mreže je Beatriz Mendes s skrivnim judovskim imenom Gracia Nasi postala ena pomembnejših in premožnejših trgovk v Lizboni in širše. Toda že kmalu po smrti moža je Beatriz Mendes s hčerjo Ano in mlajšo sestro Briando de Luna pred nevarnostjo portugalske inkvizicije skozi London prebegnila v Antwerpen.

Tam se je pridružila bratu in družabniku svojega pokojnega moža, Diogu, ki je že nekaj ​​let pred Franciscovo smrtjo v prestolnici Brabantske vojvodine in največjem mestu nizozemskih provinc pod habsburško oblastjo, Antwerpnu, odprl podružnico njunega podjetja. Sredi šestnajstega stoletja je bil Antwerpen središče celotnega mednarodnega gospodarstva. Mesto je imelo najvišjo stopnjo gospodarske rasti in je bilo takrat najbogatejše mesto v Evropi. Zlata doba Antwerpna je tesno povezana z evropskimi geografskimi odkritji, saj je bilo tamkajšnje pristanišče glavna vstopna točka za trgovce s sladkorjem s plantaž na Karibih in trgovce z začimbami in drugimi prestižnimi dobrinami iz azijskih kolonij. Trgovske flote na dolge razdalje so obvladovali oligarhični bankirji in aristokrati iz Beneške republike, Genove, Dubrovniške republike, Španije in Portugalske. Antwerpen je bil posledično izrazito svetovljanski. Mestne oblasti pa so politiko tolerance do različnih veroizpovedi instrumentalizirale, kar je pritegnilo veliko kriptojudovsko skupnost iz Španije in Portugalske, njihovi potomci pa na območju nizozemskih provinc živijo še danes.

S selitvijo se je Beatriz Mendes ali Gracia Nasi sicer rešila nevarnosti inkvizicije, a je morala, če je želela ohraniti svoje bogastvo in z njim gospodariti, še naprej živeti dvojno življenje. Vidnost njenega judovstva bi ji namreč lahko onemogočila neovirano poslovanje in delovanje v dobrobit kriptojudovske skupnosti, ki ji je sicer bilo dovoljeno prakticirati judovstvo, vendar je bilo bolj varno, če svoje verske in narodne pripadnosti niso javno izpostavljali. Kljub temu je na Nizozemskem finančno in strateško pomagala stotinam kriptojudov, ki so bežali iz Španije in Portugalske. Bežeči Judje so se skrivaj vkrcali na ladje z začimbami v lasti njene antwerpenske korporacije, ki so redno plule med Lizbono in Antwerpnom. Ko so judovski begunci pripluli v Antwerpen, jim je Gracijina korporacija zagotovila dokumente, navodila in denar za potovanje z vozom ali peš čez Alpe do Benetk. Od tam so povečini odpluli v strpnejše Osmansko cesarstvo in Grčijo, predvsem v Istanbul in Solun.

Beatriz oziroma Gracia pa je medtem svoje družinsko bogastvo vložila v svakov posel in si začela ustvarjati ime ne le kot njegova poslovna partnerica, ampak tudi kot neodvisna poslovna ženska. Odnos med družinama de Luna in Mendes je postal še tesnejši, ko se je njena sestra Brianda poročila z njenim svakom in poslovnim partnerjem Diogom Mendesom. Ta pa je kmalu, le pet let po Beatrizini selitvi v Antwerpen, umrl.  V svoji oporoki je nadzor nad trgovskim imperijem Mendes prepustil Beatriz. S svojim bogastvom, ki je trgovsko segalo od karibskega otočja do Indije, je ta lahko, da bi zaščitila kriptojude in jim pomagala prebegniti pred inkvizicijo, posredno vplivala na kralje in papeža.

Njen vpliv pa je marsikoga motil, in v Flandriji se je morala neprestano braniti pred poskusi različnih monarhov, da bi ji zaplenili bogastvo. Tako so njenega pokojnega moža obtožili kriptojudovstva, da bi tako družini zaplenili glavnino njenega ogromnega premoženja. Beatriz je umik obtožb uspelo doseči šele s plačilom velike podkupnine in ogromnim posojilom cesarju Karlu V. Bremenile so jo tudi druge grožnje v obliki agresivnih snubcev, ki so s cesarsko podporo iskali roko njene hčere Ane – nagrada je bila seveda njena dediščina. Beatriz Mendes je spretno krmarila med različnimi pritiski habsburškega, španskega in flamskega plemstva, a so so bili ti, potem ko je podedovala tudi bogastvo svojega svaka – in s tem postala ena pomembnejših podjetnic v Evropi – vse večji. Da bi njeno bogastvo ostalo čimbolj nedotaknjeno, se je leta 1544 znova odločila za selitev širše družine in gospodarskih dejavnosti, tokrat iz Flandrije v severno Italijo.

Iz Antwerpna so tako odpotovali v Benetke, kjer so se nastanili ob Grand Canalu. Drugič premeščena kriptojudovska družina je še naprej iz strateških razlogov ohranjala katoliško fasado. Beneški samodeklarirani Judje so bili namreč zaprti v prenatrpanem getu in podvrženi številnim omejitvam trgovanja in gibanja, ki jih je v svoji drami Beneški trgovec opisal tudi William Shakespeare. Kljub temu je družino Mendes verjetno pomirjalo dejstvo, da so si beneške oblasti zatiskale oči pred »herezijo« kriptojudov iz Španije in Portugalske, razen v redkih primerih, ko so jih sporne gospodarske dejavnosti spodbudile k ukrepanju. Beatriz je v Benetkah nadaljevala z utečenim poslovanjem, ki ga je bila vajena v zahodni Evropi, a so jo tudi v Italiji kmalu doletele različne preizkušnje. Cesarska vlada v Flandriji, ki jo je selitev družine razjezila, se je maščevala tako, da je sestre Mendes obtožila krivoverstva in uvedla embargo tako na premoženje, ki so ga zapustile v Antwerpnu, kot na dolgove do njih. Beatrizin nečak João Micas oziroma Joseph Nasi, na katerega se je Beatriz Mendes vedno bolj zanašala, je začel dolgotrajna pogajanja, da bi dosegel poravnavo. S spretnim manevriranjem je João uspel družini vrniti velik del premoženja.

Kmalu po tem, ko se je leta 1546 João Micas pridružil družini v Benetkah, pa so v družinsko bogastvo prvič posegle tudi beneške oblasti. Med Beatriz in njeno sestro Briando, vdovo Beatrizinega poslovnega partnerja, ki je slednji zapustil vse svoje premoženje, je izbruhnil spor o nadzoru nad družinskim bogastvom. Prepir je bil predložen beneškemu sodišču za tujce, ki je z dvema sklepoma, septembra 1547 in decembra 1548, razsodilo, da mora Beatriz polovico Mendesovega premoženja izročiti javnemu blagajniku Benetk, da tam ostane do leta 1558, ko bi njena nečakinja in Briandina hči Beatrice mlajša dopolnila 18 let.

Da bi ubežala razsodbi beneškega sodišča za tujce, je Beatriz Mendes leta 1549 že tretjič organizirala selitev svoje družine in premoženja – v mestno državico Ferrara v bližini Bologne. Pri selitvi jim je pomagal tudi ferrarski vladar Ercole II., vojvoda Este, ki je želel s trgovskim premoženjem družine Mendes na svojem ozemlju seveda profitirati. Tako se je odločil sprejeti pogoje oporoke Dioga Mendesa, s čimer je Beatriz pustil nadzor nad vsem premoženjem. V Ferrari je družina prvič odprto prakticirala judovstvo, obenem pa so lahko končno »odložili« svoje katoliške psevdonime. Beatriz Mendes je tako lahko začela uporabljati ime Doña Gracia Mendes Nasi, po katerem je najbolj znana še danes.

V času bivanja družine Mendes Nasi v Ferrari je imelo mesto že ugledno populacijo sefardskih Judov, ki so s pomočjo Doñe Gracie prebegnili iz Španije in Portugalske. Ob vodenju družinskega podjetja je Gracia v Ferrari kmalu začela mecensko podpirati judovske literate in prevajalce. Najvplivnejše delo, katerega nastanek je finančno podprla, je znamenita Ferrarska Biblija, ljudski španski prevod hebrejske Biblije, ki sta ga prevedla Abraham Usque in Jom Tov Ben Levi Athias. Natisnjeni sta bili dve različici Ferrarske Biblije, tista, namenjena judovski rabi, pa je bila posvečena njej. Leta 1553 je izšlo tudi delo Samuela Usqueja, Tolažba za stiske Izraela, namenjeno portugalsko govorečim kriptojudom. Tudi to delo je bilo posvečeno Doñi Gracii. Odlomek knjige opisuje predana prizadevanja Gracie Mendes Nasi za pomoč kriptojudom, ki bežijo iz Portugalske in se z njeno pomočjo selijo v Italijo ali Osmansko cesarstvo.

Do izida obeh del, ki ju je finančno podprla, je Gracia že zapustila Ferraro in se vrnila v Benetke, kjer je gostujoči turški odposlanec dokončno rešil spor med sestrama in junija 1552 izpogajal sporazum, ki ga je ratificiral beneški senat. Po dogovoru je Gracia Nasi beneškemu javnemu blagajniku v hrambo do petnajstega leta svoje nečakinje izročila sto tisoč beneških zlatnikov – dukatov. Njena sestra Brianda, ki je v tem času že živela z judovskim imenom Reyna, pa je prejela relativno skromno vsoto kot doto in odškodnino.

Bivanje družine Mendes Nasi v severni Italiji je sredi šestnajstega stoletja prekinila protireformacija, ki je spet otežila poslovanje in delovanje Doñe Gracie, ki je sedaj odkrito živela kot Judinja. Zaostrene razmere v osrčju renesančne Evrope so jo prisilile v četrto selitev. Avgusta 1552 se je s hčerjo in obsežnim spremstvom vkrcala na ladjo v Dubrovnik, z obale Jadranskega morja pa je preko grškega Soluna odpotovala v Carigrad, kamor je prispela naslednjo pomlad. S seboj je v Osmansko prestolnico uspela prenesti znaten del družinskega premoženja. Ni pa se nastanila v prostrani carigrajski judovski četrti, temveč v evropski četrti Galata, kjer je živela v velikem slogu. V Carigradu je poleg utečene trgovine na dolge razdalje ustanovila ješivo – talmudsko šolo za neporočene Jude – in financirala izgradnjo več sinagog. V šestnajstem stoletju je bilo v Carigradu nekaj deset tisoč Judov pretežno sefardskega porekla in približno petdeset sinagog. Čeprav so imele glede položaja Judov v Osmanskem cesarstvu zgodovinopiske večkrat polemike, so živeli v pretežno strpnem okolju. Po miletskem sistemu – državnem sistemu verskega pluralizma – so bili organizirani kot posebna verska skupnost, imeli so precejšnjo avtonomijo, pri sultanu pa jih je zastopal vrhovni rabin. Poklicno niso bili omejeni, kot je bilo običajno v zahodnih krščanskih državah. Sicer so jim bila odkazana omejena območja, v katerih so se lahko naseljevali in delali, vendar so bile takšne omejitve uvedene tudi za osmanske podanike drugih veroizpovedi.

O pomembnosti Judov v Osmanskem cesarstvu pričajo tudi trgovske mreže med Carigradom in evropskimi političnimi tvorbami. Trgovske elite v Bosporski ožini so lahko tako vplivale na potek poslovanja povsod tam, kjer so imele politične zaveznike. Mednarodni vpliv in bogastvo Doñe Gracie sta tako preizkušnjo doživela leta 1556 s skorajšnjim bojkotom pristanišča v Anconi, na italijanski obali Jadranskega morja, kar zgodovinarji označujejo za enega od redkih predmodernih množičnih uporov judovskega prebivalstva. Nekdanji kriptojudje z Iberskega polotoka so v Anconi, italijanskem mestu pod papeško vladavino, z izrecnim papeškim soglasjem in zaščito pred inkvizicijskim pregonom svobodno živeli dve desetletji. Papeži, ki so jim podelili zaščito, so to storili, da bi spodbudili trgovino med Ancono in Osmanskim cesarstvom. To jim je tudi uspelo; leta 1556 so bili med judovskimi trgovci v Anconi kar štirje trgovski agenti Doñe Gracie.

Maja 1555 je v Vatikanu prišlo do usodne spremembe: na papeški položaj se je povzpel prvi izmed protireformacijskih papežev, Pavel IV. Le dva meseca po nastopu pontifikata je novi papež proti kriptojudom nenadoma sprožil inkvizicijo. Inkvizitorji so aretirali vse člane skupnosti portugalskih in španskih Judov v Anconi. Ko je novica o aretacijah dosegla Carigrad, je bila Gracia Nasi med vplivnimi Judi, ki so prepričali sultana, naj diplomatsko posreduje. Sultan je poslal odposlanca s pismom, v katerem je zahteval izpustitev aretiranih Judov, o katerih je trdil, da so pod turško zaščito, papež pa je privolil le v predajo njihovega zaplenjenega premoženja. Nekaterim zapornikom je s podkupnino sicer uspelo pobegniti, več kot petdesetim pa so sodili in jih obsodili herezije. Spomladi in poleti 1556 so jih štiriindvajset, vključno z Jacobom Mossom, trgovskim agentom Doñe Gracie v Anconi, sežgali na grmadi.

Nekateri aretirani trgovci, ki so pobegnili nekaj deset kilometrov severneje v Pesaro, so predlagali judovski trgovski bojkot Ancone in preusmeritev anconske trgovine v Pesaro. Družina Nasi je imela sredstva in mednarodno mrežo, zaradi česar bi bojkot lahko uspel, in Gracia je s svojim nečakom Josephom lobirala med uglednimi judovskimi trgovci v Carigradu in iskala rabinsko podporo. Tveganje je bilo težko oceniti in vprašanje, ali je treba bojkot podpreti, je kmalu močno razdelilo osmanske judovske rabine in skupnosti, tako da je bojkot izzvenel. Po neuspelem bojkotu se je Doña Gracia v zadnjih letih svojega življenja posvetila financiranju judovske infrastrukture in življenja. Po več sinagogah v Osmanskem cesarstvu je leta 1559 odprla tudi sinagogo v pristaniškem mestu Solun v celinski Grčiji, kjer so Judje predstavljali več kot polovico celotnega prebivalstva.

V zadnjem desetletju svojega življenja se je Gracia skupaj z nečakom Josephom podala v snovanje pravega sionističnega projekta. Prizadevala sta si za vzpostavitev samozadostne judovske naselbine na območju starodavnega mesta Tiberija ob Galilejskem jezeru v Palestini – kot zatočišča za judovske begunce iz Španije in Portugalske. Joseph Nasi je od sultana Sulejmana I. Veličastnega pridobil privilegij, ki mu je podelil ruševine Tiberije s sedmimi okoliškimi vasmi, Doña Gracia pa naj bi za ta sionistični projekt prispevala velike zneske. Do leta 1566 je kljub zgodnjemu arabskemu nasprotovanju na območju Tiberije obstajala verjetno prva naselbina, ki je bila rezultat prizadevanj za vrnitev Judov v obljubljeno deželo. Ob Galilejsko jezero naj bi bili – po malo verjetni legendi – premeščeni tudi posmrtni ostanki njenega moža Francisca Mendesa, saj naj bi mu Gracia v Lizboni obljubila, da bo pokopan v obljubljeni deželi. Generacijo pozneje je sicer v Tiberiji ostala le še peščica družin, a v mestu danes obratuje muzej, posvečen Doñi Gracii.

Leta 1569 naj bi Doña Gracia umrla zaradi bolezni. Če smo La Señoro, kot je poznana v izraelskih zgodovinskih učbenikih, na začetku oddaje oklicali za girlboss, pa moramo to sedaj tudi kontekstualizirati. V sodobni judovski in izraelski kulturni zgodovini uživa status herojinje, zlasti zaradi reševanja sefardskih Judov pred portugalsko in špansko inkvizicijo. V tem oziru jo lahko primerjamo z judovskimi aktivistkami v času druge svetovne vojne. Na povojno dogajanje z ustanovitvijo Izraela pa spominjajo tudi Gracijine težnje k naseljevanju Judov v Palestino, zaradi česar bi ji lahko poleg naziva girlboss nadeli tudi naziv prve judovske politične aktivistke, tri stoletja pred Theodorom Herzlom. Med njima sicer obstaja ključna razlika; Herzl je zasnoval le idejo judovske države, Doña Gracia pa je imela sredstva in vpliv, da je do neke mere udejanjila hrepenenje po vrnitvi v obljubljeno deželo.

Doña Gracia je razpolagala z izjemnim bogastvom, kar ji je omogočilo, da se je venomer ognila nevarnostim, ki so pretile Judom v zgodnjem novem veku, in obvladovala razsežne trgovske poti s prestižnimi dobrinami. Dostop do tega bogastva ji je omogočilo vdovstvo, kar je bil v tistem zgodovinskem obdobju praktično edini način, da so se ženske osvobodile moškosrediščnih ovir na poti do finančne in družbene emancipacije. Beatriz de Luna, Gracia Mendes Nasi ali La Señora je glede na okoliščine svojega spola živela izjemno avtonomno življenje, katerega sledi lahko vidimo še danes. Njena finančna ter strateška pomoč Judom, bežečim pred inkvizicijo na Iberskem polotoku, je močno vplivala na diasporo sefardskih Judov. Njihovo geografsko porazdeljenost lahko orišemo z življenjskim potovanjem Doñe Gracie. Ta je, da bi ohranila svoje bogastvo in vpliv, v bistvu samo sledila tokovom judovskih begunk in beguncev, ki jih je sama usmerjala. Njene sledi in sledi največje skupnosti sefardskih Judov zunaj Izraela lahko tako opazimo od Lizbone preko Flandrije in Holandije, severne Italije, celinske Grčije in vse do Bosporske ožine. 

 

 

 Oddajo je pripravil Matija. Lektorirala je Irena. Tehniciral je Makis. Brala sta Lovro in Muri.