Goveja kuga

Spoštovano vkarantenjeno slušateljstvo, pozdravljeni v oddaji Repetitio na Radiu Študent. Tokrat pozornost posvečamo najslavnejši morilki plemenitih živinčet: goveji kugi. Naj nas ime ne zavede. Bolehavost živine, ki jo tako imenujemo, povzroča mikroskopski virusni tvor, Rinderpest morbillivirus, ki na rodovnih srečanjih sedi za mizo s človeku bolje poznanimi ošpicami.

Goveja kuga je človeškim – in kakopak govejim - družbam poznana tisočletja. Sodoprste kopitarje je kosila že za časa onih golobradih rimskih mož, ki so v svoji daljnovidnosti – zgodovina jim bo večno hvaležna – nezgode zapisali v poduk današnji dobi. Bolezen je izbruhnila zdaj tu, zdaj tam; večinoma izolirano, občasno pa je dosegla obseg evropskih panzootij. Sveti Sever v 4. stoletju zapiše, da naj bi kuga pomorila kar vso živino kontinenta in »vse, kar je proizvedlo delo v dolgih obdobjih življenja, je bilo izgubljeno v dveh dneh; tako bliskovit je vpliv te nadloge«. Častitljive parkljarje je sporadično kosila skozi srednjo dobo, vrhunec je v Evropi dosegla v 18. stoletju. Marsikomu se je izpolnila preslavna želja, da ne rečemo nevoščljivo hrepenenje, naj sosedu crkne krava. In pobralo ni zgolj ene ali dveh. Pomor »strašne morilke živine«, za kar so jo oklicali, naj bi bil tako silen, da naj bi po Evropi v 18. stoletju preminilo nič manj kot 200 milijonov glav rogate živine. Dasiravno smo lahko glede podanega števila skeptični, je vendarle jasno, da je bila morija obsežna.

Danes se bomo posvetili prav vrhuncu grozljive goveje morije v Evropi. Vzroke za takšno razrast virusa moramo, kot vedno, iskati v okoliščinah. In kakšne so te bile? Družba je v osemnajstem stoletju še vedno, kakor stoletja poprej, ohranjala pretežno agrarni značaj. Govedu je bila v takšnem svetu odmerjena vloga produkcije mleka, mesa in morda najpomembnejše: mesto vlečne živali. Vsako leto je bilo treba obdelati polja, da ne omenjamo potrebe po kurjavi, ki jo je bilo treba redno privleči v domove. Ali pa prevoz žita, najprej s polja in naposled k mlinu. In čeravno sta za ta in druga opravila primerna tudi konj ali mula, je govedo povečini ohranjalo primat. Ja, govedo je bilo nujno potrebno in zategadelj prisotno na skoraj vsaki kmetiji. Vaške črede so se pogosto pasle na skupnih – gmajnskih – pašnikih. Morda celo v oddaljenih zakupljenih planinah, kjer so prežvekovale še živali drugih vasi. Na prvi pogled se zdi kar primerno za uspešno razpečevanje virusa, mar ne? Vendar še nismo končali!

Kot v človeških epidemijah igrajo tudi pri širjenju goveje kuge pomembno vlogo trgovske povezave. V Evropi je bila tedaj že dobro razvita ljudska trgovina. Ta je večji razmah dosegla na prelomu v novo dobo, ko je žlahtna kri začela davke od svojih podanikov - rajši kot v naturalijah - pobirati v denarju. Odtlej so klanjajoči viške pridelave ‒ s konjsko ali volovsko vprego kakopak ‒ vozili v večje trge ali mesta. Številni takšni kraji pa so posedovali tudi privilegij organizacije živinskih sejmov, na katerih so ljudje od blizu in daleč kupovali in prodajali parkljasto blago.

V stoletjih pred burnim razbohotenjem virusa se začne vzpostavljati tudi močna delitev Evrope na tista območja, ki govedo gojijo, in ona, ki ga kupujejo. In kje drugje naj govedoreja zacveti kot prav v stepskih nižinah vzhodne Evrope. Ravno tamkaj, na pašnikih Ogrske, Poljske in Podolja so gojili svojevrstno in zavoljo kvalitetnega mesa visoko cenjeno pasmo sivega podolskega goveda, ki so ga karakterizirali, uganili ste - siva barva, velika postava in dolgi špičasti rogovi. Te beštije so v povprečju dosegale kar dvakrat višje mase od zahodnih bratrancev.

Sivi vzhodni parkljarji so se tako od 14. stoletja naprej kot reka iztekali s stepskih nižin. Letno naj bi iz Ogrske proti Nürnbergu, Münchnu in Benetkam, sprva prek Ptuja, potovalo do sto tisoč glav sivega goveda. Na severu so pomembne trgovske poti potekale s pašnikov Poljske proti Nemčiji in Franciji. Znatna govedorejska sila pa je bila tudi Danska, ki je beštije pošiljala proti Nemčiji, Nizozemski in Franciji. Južna trgovska žila je vodila proti zahodu z Balkanskega polotoka. Črede goveda so se stekale v pristaniška mesta vzhodnega Jadrana in od tam z ladjami ali v karavanah potovale do rojstnih krajev Rimljanov. Trgovine ni ustavila niti osmanska osvojitev Balkanskega polotoka in širnih dominijev krščanskega ščita pred turško nevarnostjo - Ogrske. Obstoječa trgovina je zgolj zamenjala gospodarja. Kdo se namreč more upreti indiferentni veljavi zlata?

Po vseh teh poteh so z vzhoda na zahod pritekali zlasti kastrati in mladi biki, gojeni z enim samim namenom: produkcijo mesa. Sočno rdeče meso je bilo priljubljeno zlasti v večjih mestih. Bilo je eksotično, menda okusnejše in seveda dražje. Morda podobno kot danes, ko zapriseženi uživalci govejih zrezkov prisegajo na japonsko wagyu govedino.

Kot je ostroumno slušateljstvo bržkone razbralo iz orisa, so bile človeške in, še pomembneje, goveje populacije v 18. stoletju tesno povezane. Govedo je sililo v skoraj vse kotičke Evrope, kamor že jih je vodila človeška roka. Vse ugodnejšo krajino za kolonizacijo mikroskopskega tvora gre pripisati tudi demografski rasti, gostoti prebivalstva in posledični številčnosti gojenega goveda. Kot vedno pa ne smemo pozabiti niti na možnost mutacije virusa. Zdaj pa miselna igra. Kaj se torej pripeti, ko v okolje, kjer gospodarstvo dobesedno sloni na plečih izbranih parkljarjev in ki svoje potrebe po mesu zadovoljuje s čezcelinsko trgovino, vstavimo virulentno bolezen? In to ne katerokoli, temveč strašno morilko živine, ki naj bi pobila kar tri od štirih okuženih?

***

Goveja kuga je celotno 18. stoletje Evropo držala v trdnem primežu. Skoraj vedno je razsajala v vsaj enem delu Evrope, od koder se je razširila v sosednje dežele in v obsežnih in večletnih valovih sejala razdejanje. Izvor bolezni je tedanja inteligenca postulirala v daljnih tatarskih deželah, v srcu stepskih pašnikov pravoslavnega tretjega Rima, kjer je bila bolezen bržda endemična. Bili so to za civilizirane Evropejce odročni in barbarski kraji, kjer ljudje žive kar skupaj z živalmi. Izbruh bolezni v onih krajih v glavah Evropejcev torej ni bil nikakršno presenečenje.

In prav tako ni naključje, da se je goveja kuga linearno in v transverzalah širila po glavnih prometnicah. Kot je na podlagi poročil iz širne Evrope zapisal ino na svitlo leta sedemnajsto trinajstega postavil zdravnik Johann Kanold, naj bi bolezen najprej opazili leta 1709 v tatarskih deželah, od koder se je do pomladi naslednjega leta razširila do Moskve. Kmalu so jo opazili na Poljskem in poleti 1711 je preko Voroneža ter Ukrajine dosegla Podoljsko vojvodino. Prek sosednjih mest je kuga silila v kraljevino Ogrsko, Prusijo in Sedmograško, koder naj bi divjala tako silno, da »prebivalstvo ni imelo dovolj goveda, da bi obdelali in posejali svoja polja«. Kugi se niso izognile niti turške dežele, še manj domača nam gruda avstrijske krone. Na Apeninski polotok naj bi, po besedah zdravnika Ramazzinija, prestopila iz Dalmacije in se do leta 1714 razširila na Sardinijo, v Francijo ter naposled Španijo. Od tam se je ponovno vrnila na Tirolsko in v Švico, spet opustošila Nemčijo in Nizozemsko ter prodrla na britansko otočje. Leta 1716 je zamrla v Franciji, a zopet oživela na Nizozemskem, v delih Nemčije in Švice ter se v Franciji ponovno pojavila v letih 1720 in 1721. Dovolj. Mislim, da smo trende širjenja dognali.

Podobnim krožnim premikom bi lahko sledili celotno 18. stoletje. Za primer vzemimo združeni vojvodini Bremen in Verden. V tej severnonemški deželi je kuga samo v 18. stoletju izbruhnila kar trinajstkrat. Posamični izbruhi so se vlekli od enega pa vse do treh let. V Britaniji so prvi izbruh odpravili v le šestih mesecih, dočim je drugič primež vztrajal dolgih 12 let. Tudi števila umrlih so se razlikovala. V delih Prusije je sredi 18. stoletja v enem letu bolezen pomorila približno 15 odstotkov, drugod kar tretjino parkljastega življa. Uspešnost virusne kolonizacije je bila pogojena tudi s političnimi okoliščinami, denimo vojnami, in hitrimi ter ustreznimi preventivnimi ukrepi.

V prvem silovitejšem valu je bil odziv sicer počasen. Nekaj zanimanja za regulacijo je pokazal papež, a šele po prvotnem računanju na molitve, ki pa so ostale neuslišane. Bili so to res apokaliptični časi. Bolehavost se je polotila celo lastnine ponižnega božjega poslanca na zemlji, častitljivega papeža Klemena, enajstega njegovega imena. Da so razmere resnično hude, je dobri sveti mož dojel šele po moriji skoraj 27 tisoč glav njegovih živali. Bilo je jasno, stanje je resno, in brž je bilo k nalogi nujno poklicati kar papeževega osebnega zdravnika Lancisija, naj se predvsem zavoljo posvetnega človeštva spopade z nadlogo. Slednji je v svoji neizmerni bistroumnosti hitro dognal, da je edino učinkovito sredstvo boja proti takšni bolezni - preventiva.

V papeški državi in podobno v drugih deželah so se razširili ukrepi, znani že iz človeških epidemij. Kot so o učinkovitosti nadzora vedeli že od izbruhov črne smrti, o učinkih nenadzorovanega širjenja bolezni pa iz kolonizacije Amerik, tako so tudi ob primerih goveje kuge uvajali strog nadzor - le da tokrat nad pretokom posebnega trgovskega blaga. In prepovedali niso zgolj uvoza tujega goveda! Iz prodaje, so zahtevali, naj se odstrani tudi vse meso, kože in mast kužnih živali. Ukrepi naj se ob vsakem izbruhu izvajajo dosledno, in kot je zapisal Lancisi, naj bodo: »Vse ceste skrbno varovane, tako da noben vol ali pes ne more vstopiti v deželo. Katerokoli žival, ki vstopa, naj se hitro uniči in zakoplje v luknjo. Če bi bolezen vstopila, naj se kužne živali hitro loči od zdravih. Moje mnenje je, da naj se okuženo žival karseda hitro ubije, in sicer z mesarnico, da kri ne uide v zemljo. S poskusi zdravljenja okuženih živali bi živinozdravilec kugo morda prenesel še na zdrave vole.«

Ljudje nad strogimi ukrepi sicer niso bili navdušeni. Čemu takoj ubiti žival, so se spraševali, ko pa bi se ta morda še utegnila izvleči. »[…]in v resnici«, je zapisal Lancisi, »so na njih močno vplivali posamezniki, ki so trdili, da poznajo učinkovita zdravila za bolezen. Ampak dejstvo je, da tako pri živinski kot pri človeški kugi ne umre vsak okuženi. Nekateri ozdravijo preprosto zavoljo Narave in ne kakšnih učinkovitih sredstev.«

Stroge ukrepe so oblasti podprle z grožnjo visokih denarnih in zapornih kazni. Močne spremembe je bilo tudi zavoljo ukrepov čutiti v kmetijskih strukturah. Veste, na kmetijah za goveje samce nekdaj ni bilo veliko prostora. Kmetje so morebiti hranili kakšnega vola, dva, morda še bika za osemenitev, viške so navadno zaklali. Že tako pičle pašne površine so rajši namenili samicam, od katerih je bilo pričakovati večji izkoristek. Potreben je bil stalen dotok sirišča, encima za pridelavo sira, ki so ga pridobivali iz želodcev še sesajočih mladičev. Ta dinamika se je ob prepovedi zakola vseh telet – tudi moških - spremenila. Čeravno so prepovedi uvoza goveda vsaj v trgovini na debelo obveljale in bile tudi uspešne, pa vse trgovine vendarle niso mogli ustaviti. Kako bi namreč jo? Kaj naj zobajo vsi zapriseženi mesojedci širne Evrope? In od česa naj živijo kmetje, trgovci, mesarji in usnjarji? Lokalna trgovina je marsikje vztrajala, čeravno zavita v dražljivo tančico zločina in skrivnosti.

Posledice pustošenja bolezni so bile seveda katastrofalne. Razdejanje ni pustilo pečata zgolj na mošnjah trgovcev in produkciji mleka ter mesa, temveč tudi pridelavi gnoja, v kmetijstvu še kako potrebnega. Gnoj je vendarle zlato. Goveja kuga je še dodatno namnožila že tako številna obdobja lakote in povsem jasno je, da je bolezen različne družbene sloje prizadela povsem nesorazmerno. Najbolj so kakopak obubožali kmetje, ki jim je govedo pomenilo glavno sredstvo za izvajanje osnovne dejavnosti. Ekonomsko diverzificirani sloji prebivalstva, denimo meščani ali plemstvo, so posledice manj občutili. Morda zato niti ni tako nenavadno, da so slovenski zgodovinarji govejo kugo prepoznali kot eno pomembnih vzpodbud tolminskega punta leta 1713. Goveja morija je kmete pahnila v še silovitejšo bedo, tako da so ob sprva vztrajajočih obdavčitvah edino rešitev videli v zvestobi preslavni podložniški tradiciji.

Oblasti so zatorej kaj kmalu spoznale, da je v obdobjih pustošenja bolezni med govedom pobiranje davkov bolje opuščati. Tega so se vsaj nominalno skušale tudi držati, nemara prav zaradi grožnje vstaj. Saj veste, kri je varneje piti počasi. Ko francoski zgodovinar Michelet sredi 19. stoletja išče iskrico, ki je zanetila francosko revolucijo, njeno glavno gonilo nazadnje najde v veliki lakoti francoskega življa. Kot zvest dedič revolucionarne preteklosti stanje naprti visoki obdavčitvi in nič manj kot kar oblastni prisvojitvi podložniškega goveda. Bilo je to zares obdobje suhih, drznimo si reči celo, odsotnih krav! Kot zapiše: »Gnojila ni nikjer več. Kultivacija koruze je v 18. stoletju upadla … Govedo je bilo skoraj iztrebljeno in zemlja je bila mrtva, moški, ženske in otroci so bili v ralo zatorej prisiljeni vpreči kar lastna telesa«. Opisi so grozljivi in niti ne pretirani. Vendar, dobri Michelet, mar niste nečesa pozabili omeniti? Nismo apologeti starega režima, navsezadnje - Liberté, égalité, fraternité! ‒ bedo pa bomo vseeno v znatni meri pripisali goveji kugi.

***

Evropske sile so ob oblikovanju ukrepov vpoklicale tudi učenjake, naj bolezen vendar temeljito raziščejo in odkrijejo zanjo leka. Razpisale so bogate nagrade, ki so zaradi same narave virusnih bolezni bržda ostale neprilaščene. K napredku raziskav sta sprva največ prispevala prav papežev zdravnik Lancisi in profesor medicine na Univerzi v Padovi, Bernardo Ramazzini. Opravila sta podrobne preglede in disekcije trupel. Ramazzini je že ob izbruhu leta 1711 kot prvi bolezen tudi opisal: pri okuženem govedu, piše, je bilo »najprej opaziti močno bolečino, globoko dihanje in nenehno hropenje skupaj z vročico, omotico in lenobnostjo. Iz ust in nosnic jim nenehno lije smrdljiva snov, iz zadka kar najbolj smrdljivo blato, neredko pomešano s krvjo. […] Peti ali šesti dan se po telesu razširijo gnojni turi in raznolike bulice. V petem ali sedmem pride smrt, ki ji uidejo redke živali in še te bolj po naključju kot vsled učinkov zdravil«.

Korenine so pognala tudi teoretska razmišljanja o naravi bolezni. Italijanski zdravnik Antonio Vallisneri, tudi profesor na padovski univerzi, je domneval, da govejo kugo morda povzročajo »številni mali in živahni črvički«, ki jih ostro oko opazi pod mikroskopom v krvi okuženih živali. Bolehavost bi bila tako posledica spopadov novih klic in črvičkov, ki že sicer bivajo v govedu. Slednji so se prvim, kot je napisal, skušali upreti, a najbrž neuspešno. Njegove ideje so se razlikovale od drugih, ki so postulirale, da se kužna snov vedno iznajde de nuovo v zraku, v materialnih pogojih okolja, najpogosteje zaradi določenih vremenskih vplivov.

Bolezen so si osmišljale tudi ljudske množice. Te so govejo kugo ponekod videle kot žensko in verjele, da kjer skozi okno pogleda v hišo, pogine vsa živina. Drugi, ki naj bi uzrli kugo, so trdili, da je podobna psu. Če se je zavlekel v hlev, naj bi umrla tista žival, ki jo je povonjal. Te predstave niso bile povsem iz trte izvite. Kot so ugotavljali in celo zatrjevali v nekaterih okrajih, naj bi psi širili bolezen, saj naj bi izkopavali in žrli trupla okuženih živali ter kužno snov ponesli po svetu. Sledili so jasni ukrepi - usmrtiti je bilo treba vse potepuške in neprivezane pse.

Na vrhuncih pustošenja, ko ni pomagala niti preventiva, kaj šele kurativa, in ko se klicem na pomoč ni odzval niti sam krščanski Bog, je prebivalstvo poskušalo srečo pri pradavnih malikih. Kaj kmalu so na plano privrele prav starodavne prakse, ob katere so se radi obregali krščanski dušebrižniki. Ljudstvo se je znašlo v nemilosti tudi pri inteligenci, ki se je, kot je bilo v njeni naravi, prav zaničljivo obregala ob ukrepe vasi, ki so na križiščih žrtvovale in v luknje zakopavale živo govedo. A kmetom ne gre zameriti: storiti je bilo treba prav vse, da bi zlobne sile le odtegnile svojo šibo.

V drugi polovici 18. stoletja se je ob spoznanju, da lahko bolest živino prizadene le enkrat, pojavilo novo eksperimentalno zdravilo: inokulacija oziroma cepljenje. Vendar tako ljudstvo kot oblast novih praks nista sprejemala naklonjeno. Poleg moralnih in verskih razlogov, zaradi katerih so ljudje zavračali cepljenje, velja izpostaviti tudi začetne neuspehe. Umrljivost cepljenih, a sicer povsem zdravih živali je bila pogosto višja od 50 odstotkov. Živinorejci so bili do novih prijemov tako pogosto in povsem upravičeno skeptični. Po analizi srednje in zahodne Evrope naj bi bila srednja umrljivost pri cepljenju, v preletu sto dvajsetih let preizkusov, približno 18 do 19-odstotna. Francoski patolog Bouley še sredi 19. stoletja zariše nastalo dilemo. Ki to niti ni bila. Med 10 milijoni zdravih živali bi ob cepljenju pričakovali skoraj dvomilijonsko izgubo. In to v sicer neokuženih primerkih. Slednje bi močno preseglo siceršnji pogin živali za govejo kugo v tistem času, ki je v Franciji znašal zgolj še 40.000 glav letno.

Goveja kuga je v Evropi razsajala celotno 18. stoletje in s poslanstvom nadaljevala v 19., ko je njena moč v vse bolj izoliranih ter manjših izbruhih dokončno ugasnila. Dovolimo si pomodrovati o razlogih za zaton te šibe božje. Morda je šlo za skupek hitrih in ustreznih ukrepov, razvoja imunosti, kot tudi opazno usihanje velike čezcelinske trgovine. Glavno gojišče virusa je odtlej Afrika, ki ga je gostila celotno 20. stoletje, dokončno pa zatrla leta 2011. Bila je to, za črnimi kozami, šele druga virulentna bolezen, ki jo je človeštvo s pomočjo agresivne cepilske politike uspešno izbrisalo z zemeljskega obličja. No, ne povsem. Virus še živi. Strogo varovan in zaprt v obliki redkih laboratorijskih vzorcev, ki jih je, kakopak - zavoljo znanosti - treba hraniti. Tako vsaj pravijo. Zatorej se spodobi, če zaključimo z globokim upanjem, naj hranjeni tvor v kakšnih apokaliptičnih časih vendarle ne pride na prostost in med plemenitimi parkljarji ne stori ponovnega posvetnega razdejanja.

***

Lektura: Višnja

Tehnika: Linč

Glas: Rasto