Da življenje Nobelovega nagrajenca za literaturo, diplomata in poliglota Iva Andrića ni zanimivo zaradi njegovih dosežkov, ampak ravno zaradi brezpredmetnosti teh dosežkov, postane jasno ob branju njegove biografije, ki jo je napisal Michael Martens, prevedla Seta Knop in založila LUD Literatura. »Strel [Gavrila Principa] na nadvojvodo Ferdinanda 28. junija 1914 velja za povod za začetek prve svetovne vojne, katere nerešeni spori med vojskujočimi se stranmi so pripeljali do izbruha njenega nadaljevanja, druge svetovne vojne, ki se konča s strelom, ki si ga Hitler 30. aprila 1945 sam nameri v glavo. [Ivo] Andrić je bil edini človek, ki je osebno poznal oba.« Citat Dušana Glišovića odlično ilustrira, da se je po nekem naključju Ivo Andrić znašel na presečišču mnogih ključnih trenutkov dvajsetega stoletja. Kljub temu pa njegova življenjska zgodba, ki se ji bomo posvetili danes, nikakor ne pojasnjuje poteka dvajsetega stoletja – a to pravzaprav ni nič nenavadnega, saj zgodba posameznika nikakor ne more in nikoli ne bo uspela pojasniti naključnosti poteka zgodovine.

Zgodba evropskega življenja, kot se glasi podnaslov biografije V požaru svetov, se za nas začne v gimnazijskih letih Iva Andrića, ko je obiskoval šolo v Sarajevu. Pri svojem najemodajalcu je tedaj spoznal nekatere predstavnike in organizatorje gibanja Mlada Bosna. Nacionalistično gibanje, katerega eden ključnih članov je postal tudi sam, je namreč odgovorno za atentat na prestolonaslednika Avstro-Ogrske, Franca Ferdinanda, osebno pa je poznal tudi Gavrila Principa. Tu pa je Andrića doletelo prvo izmed treh večjih srečnih naključij, ki so bistveno oblikovala njegovo usodo in jih bomo danes omenili. V trenutku atentata, ki se je izkazal za povod za prvo svetovno vojno, je bil Andrić namreč že tretji mesec na študijski izmenjavi v Krakovu. Tako ga z atentatom niso mogli neposredno povezati in prepoznati za enega izmed njegovih organizatorjev. Takoj po odmevnem umoru člana kraljeve družine se je Andrić sicer vrnil v svojo domovino, kjer so ga zaradi suma disidentstva tudi aretirali. Obtožbe zoper njega so izgubljene v času, znano pa je, da je nekaj časa preživel v zaporu v Mariboru. Uspešno se je izognil tudi služenju v prvi svetovni vojni, ki je atentatu sledila, saj so ga zaradi šibkega zdravja prepoznali za neprimernega za vpoklic v vojsko.

Sodelovanje v gibanju Mlada Bosna je prvi znak edine politične ideje, ki ji je bil Andrić zares zvest. Kljub svoji bogati in nadvse uspešni politični karieri je namreč celotno življenje ostal predan le idealu skupne države južnih Slovanov. Kot visoki diplomat je deloval tako v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je kasneje preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, kasneje pa še kar užival velik ugled v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ki je nastala po drugi svetovni vojni. Uspešno krmarjenje od funkcionarstva v monarhiji do ugleda v socialistični Jugoslaviji – položaja, ki sta se pogosto izkazala za medsebojno izključujoča in zaradi katerih so ljudje izgubljali glave – nam lahko služi kot prvi pokazatelj pragmatičnosti in prožnosti, ki ju je premogel Andrić. Martens v biografiji večkrat uporabi celo besedo oportunizem, a zgolj kot besedo, ki se je pogosto šušljala v krogih Andrićevih nasprotnikov.

A vrnimo se malenkost nazaj. Leta 1935 je Andrić postal vodja političnega oddelka zunanjega ministrstva Kraljevine Jugoslavije, kar je bil tretji najvišji položaj jugoslovanske diplomacije in po besedah Martensa ena najbolj informiranih vlog v državi. Dve leti po Andrićevi smrti so na dan privreli poročilo in načrti postopanja glede Albanije. Italija je v tridesetih letih prejšnjega stoletja namreč pristopila k Jugoslaviji in ji ponudila pakt prijateljstva ter potencialno delitev Albanije. Andrićevo poročilo je med drugim izražalo hladna priporočila o zasedbi države sosede in celo nasilno izselitev celotnih skupin prebivalstva. Nekateri takšna Andrićeva priporočila opravičujejo kot »službeno ekspertizo«, ki je Andrić ni mogel zavrniti in je spadala pod okrilje njegovega dela. Trdijo, da to nikakor ne izraža njegovih osebnih političnih stališč. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da so bila ta priporočila njegova, in čeprav so bile »prisilne preselitve v Evropi prve polovice 20. stoletja običajno politično sredstvo«, kot to navaja Martens, je bil Andrić pripravljen za dobrobit svoje države priporočiti identične prijeme, kot so kasneje pripeljali do nekaterih najhujših zločinov proti človeštvu.

Drugo srečno naključje, ki je Andriću najverjetneje rešilo življenje, se je pripetilo nekaj let kasneje. Slabega pol leta pred začetkom druge svetovne vojne je Ivo Andrić postal ambasador Kraljevine Jugoslavije v Berlinu. Takrat se je v silni negotovosti in želji po delu grškega ozemlja Kraljevina Jugoslavija skrivaj dogovarjala za podpis trojnega pakta in priključitev silam osi. Iz pogajanj je bil Andrić sistematično izključen, kot razlog pa Martens navaja nezaupljivost, ki jo je imel politični vrh Kraljevine Jugoslavije do novega ambasadorja v Berlinu. Tedaj je Andrić večkrat prosil za razrešitev s pozicije ambasadorja, kar se je po drugi svetovni vojni pogosto interpretiralo kot Andrićev odpor do podpisa pakta. A kot v biografiji zapiše Martens, »razlogi, ki jih Andrić navaja v svoji prošnji za razrešitev, nimajo nič opraviti s tem, da bi on sam zavračal pristop Jugoslavije k Hitlerjevemu paktu. S tedanjega vidika bi bilo tudi nespametno, da bi pustil za sabo pisne sledove takšnega nasprotovanja, če je to nasprotovanje sploh obstajalo. Poleg tega je Andrić vseskozi lojalen uradnik, ki ne postavlja pod vprašaj napotkov iz Beograda, kot poudarja /…/ Andrićev poznavalec Glišović: 'V celoti diplomatski karieri ni Andrić nikoli nasprotoval izpolnjevanju svojih nalog. Vse je izpolnjeval prizadevno in puščal osebna stališča in čustva ob strani.'«

Le nekaj dni po podpisu trojnega pakta, ki mu je Andrić kot veleposlanik osebno prisostvoval, česar se je kasneje v življenju sramoval, se je v Kraljevini Jugoslaviji zgodil državni udar. Protesti ljudstva proti sodelovanju s silami osi in ustoličenje novega – starega kralja, takrat sedemnajstletnega Petra Drugega, potomca družine Karađorđević, Hitlerja ujezijo, zato Kraljevino Jugoslavijo tudi napade. Zanimivo je, da v svoji propagandni kampanji proti Kraljevini Jugoslaviji Hitler trdi, da so »Te dogodke /…/ inscenirale iste kreature, ki so že leta 1914 s sarajevskim atentatom pahnile svet v neizrecno nesrečo …« Žal pa ni znano, ali je Hitler vedel za preteklo sodelovanje Andrića v gibanju Mlada Bosna.

Andrić drugo svetovno vojno preživi v Beogradu. Ves čas okupacije kot pisatelj molči in trdi, da se lahko med vojno pisatelj v tisku pojavi le kot osmrtnica. Pesti pa ga obžalovanje in v beležnico zapiše: »V prvi polovici življenja človek želi in dela tisto, česar se bo v drugi polovici odrekal, druga polovica pa mu mine v jalovih poskusih, da bi popravil ali vsaj potlačil tisto, kar je delal v prvi. Tako se nazadnje vse izniči in izravnava na nič. Ostaneta samo kes in sram.«

Tretje srečno naključje pa ne vključuje zgolj sreče, ampak je tudi zasluga Andrićeve zadržanosti in preračunljivosti. Življenje mu je rešila odsotnost njegovega podpisa na Apelu srbskemu narodu na boj proti »komunističnim zločincem«. Med okupacijo so se namreč mnogi srbski intelektualci, meščani in veljaki, med katere je spadal tudi Andrić, zavzeli za boj proti komunizmu, kar jih je kasneje v večini stalo življenja. Tudi brez podpisa je bila zvestoba Iva Andrića komunizmu dolgo časa postavljena pod vprašaj. Tako Martens navaja besede Branka Lazarevića, ki opisuje povojni pogrom nad Andrićem, in pravi, da je bilo »preprosto nemogoče, da je za vse to in da ni za vse prej, ko pa je bil prej za vse tisto prej in si je s tem pridobil veliko zaupanje in kariero. Nikogar in ničesar ne ljubi /…/ in vsakogar po malem sovraži …«

»Do ničesar ti ni, in ti resnično niti ne ljubiš niti ne sovražiš, kajti tako za eno kot za drugo je treba za trenutek izstopiti iz sebe, se izpostaviti, pozabiti, preseči samega sebe in svojo nečimrnost,« pa se glasi citat enega izmed Andrićevih likov, ki ga Martens navaja kot odgovor, ter s tem namiguje, da bi lahko v tem kontekstu to razumeli kot Andrićev avtoportret. Na koncu se dvomi o lojalnosti tovariša s člansko številko Zveze komunistov 1046637, Iva Andrića, pomirijo, saj ta ne kaže nobenih ambicij po političnih funkcijah in položajih. »Nikomur ni zabodel noža v hrbet, vendar tudi ni pomagal nikomur, ki so mu zabodli nož v hrbet,« kot Andrićevo zmuzljivost dobro pojasni Martens. Ko leta 1961 prejme Nobelovo nagrado za literaturo, postane za roko sistema praktično nedotakljiv. Na pozive mednarodnih organizacij, da se opredeli do nekaterih svetovnih vprašanj, se Andrić pogosto rad odzove. Navedemo lahko primer, ko je nobelovca leta 1965 Amnesty International pozval, naj podpiše poziv za izpustitev Alberta Luthulija, južnoafriškega borca proti apartheidu, kar je tudi storil. Ob pozivu iste agencije, da se Andrić oglasi ob zaprtju jugoslovanskega literarnega kritika in disidenta Mihajla Mihajlova, je Ivo Andrić molčal. Kljub temu je maršal Tito do Andriča ostal hladen prav do konca njegovega življenja. Tito je bil namreč mnenja, da bi moral Nobelovo nagrado za literaturo 1961 prejeti Miroslav Krleža, in tako osebno ni prišel na Andrićev pogreb, temveč je poslal le žalni venec.

Kako torej prebran življenjepis vpliva na razumevanje literature Iva Andrića? Kaj nam lahko ponudi pogled v zaodrje nastanka literature, ki jo beremo, in kako nam to lahko pomaga pri interpretaciji in umestitvi njegovega dela?

Andrić se je, z izjemo mladostniške odločitve za sodelovanje z gibanjem Mlada Bosna, celotno politično kariero vedel tako, kot se je pričakovalo in je bilo v skladu z družbenimi normami, moralo in pravili. Vestno je predlagal prisilno preselitev velikega števila prebivalcev Albanije, če bi bilo to potrebno, saj je bilo to v interesu Kraljevine Jugoslavije. Na njegovo srečo to ni bilo potrebno. Njegovo izmuzljivost in sposobnost, da je svoj ugled obdržal v dveh diametralno nasprotujočih si sistemih, lahko pripišemo ravno neopredeljenemu, a spodobnemu ravnanju. Tako Andrić o svoji poklicanosti zapiše: »Tako kot moji tovariši sem prevzel načelo: opravljati svoje delo in se ne ozirati ne na desno ne na levo. Svojo dolžnost v Jugoslaviji vidim v tem, da molčim in tako vsaj za en glas zmanjšam kaos in kričanje vseh okoli mene.«

Literatura Iva Andrića pa je pravzaprav zelo podobna njemu samemu. Tako kot Andrič tudi njegova literatura na videz vedno ostaja neoporečna. Opravlja vlogo, ki ji je bila kot visoki literaturi dodeljena. Brezhibno presega čas in se nahaja v univerzalnem, podkrepljena je s prav tako brezhibnim slogom in brez dvoma pripada visoki umetnosti. Ukvarja se z večnimi temami ter si zadaja najvišja vprašanja. In če bi morali opisati tako Andrića kot njegovo literaturo z eno besedo, bi bila ta beseda spodobnost.

V svoji literaturi se Andrić zateka tako daleč v univerzalno, da že izgublja specifičnost. Kot dokaz se lahko obrnemo že k odlomku iz zgodbe, naslovljene Pismo iz 1920, ki si ga Anders Österling, tedanji stalni tajnik švedske akademije, sposodi za utemeljitev podelitve Nobelove nagrade za literaturo leta 1961. Odlomek se glasi: »Kdor v Sarajevu preživi noč buden v postelji, more slišati glasove sarajevske noči. Trdo in zanesljivo odbije ura na katoliški katedrali: dve po polnoči. Mine več kot minuta (natanko petinsedemdeset sekund, štel sem) in šele tedaj se z malo slabotnejšim, vendar predirnim glasom prebudi ura na pravoslavni cerkvi in tudi ta odbije dve uri po polnoči. Malo za njo odbije s hripavim, oddaljenim glasom ura v stolpu zraven begove džamije, in sicer enajst, pošastno turško uro po čudnem računanju iz daljnih, tujih krajev sveta! Judje nimajo svoje ure, da bi jim bila, a sam bog si ga vedi, koliko je zdaj ura pri njih, koliko po španskem in koliko po aškernaškem judovskem računanju časa. Tako še ponoči, ko sicer vse spi v štetju praznih ur gluhega časa bedi razloček, ki ločuje speče, da se morajo, ko so budni, veseliti in žalostiti, gostiti in potiti po štirih različnih, med seboj sprtih koledarjih in vse želje in molitve pošiljati istemu nebu v štirih različnih cerkvenih jezikih …«

V slišanem, kot napovedano, ni ničesar, v kar bi se lahko vtaknili. Lep, ritmičen slog, prepričljive podobe, večna téma. Vse, kot se spodobi. A naj pojasnimo, da je ta odlomek v zgodbi vzet iz pisma nekega mladega zdravnika, ki na železniški postaji sreča svojega prijatelja. Zdravnik prijatelju pojasni, da Bosno zapušča za vedno, a zakaj to počne, »ni mogoče povedati, kar takole mimogrede, na kratko, kar na postaji. Pa vendar, če bi moral z eno samo besedo povedati, kaj me pravzaprav žene iz Bosne, bi rekel: sovraštvo.« Ta mladi zdravnik pa nato že čez tri tedne svojemu prijatelju pošlje pismo, v katerem lahko bolj podrobno pojasni, zakaj se je odločil za vedno zapustiti Bosno. Tako se prej prebrani odlomek nadaljuje: »Tako še ponoči, ko sicer vse spi v štetju praznih ur gluhega časa bedi razloček, ki ločuje speče, da se morajo, ko so budni, veseliti in žalostiti, gostiti in potiti po štirih različnih, med seboj sprtih koledarjih in vse želje in molitve pošiljati istemu nebu v štirih različnih cerkvenih jezikih. Ta razloček pa je, včasih očitno in odkrito, drugič spet nevidno in potuhnjeno zmeraj podoben sovraštvu, dostikrat pa tudi povsem istoveten z njim.«

Odlomek se izpelje v trditev, da je Bosna kot dežela sovraštva. Zanimivo in, kot navaja tudi Martens, zelo pogosto narobe interpretirano, saj se pravi pomen zgodbe razkrije šele v zadnjem stavku. Taisti mladi zdravnik se čez nekaj časa namreč pridruži španski državljanski vojni, na strani republikanske vojske. Njegovo kratko življenje pa se tam žal tudi konča, saj v neki bolnici umre v bombnem napadu, zadnji stavek se glasi: »Tako je sklenil življenje človek, ki je pobegnil pred sovraštvom.«

Zadnji stavek tako relativizira ravno tisto glavno odliko, ki jo Anders Österling v svoji utemeljitvi za Nobelovo nagrado najbolj izpostavlja – namreč da Andrić v svoji literaturi odkriva in oblikuje človeške usode iz zgodovine svoje dežele. A ravno zadnji stavek dokaže, da Bosna, vsaj v tej zgodbi, ni nič drugačna od celotnega sveta, da je namreč sovraštvo, ki je prisotno v Bosni, enako in prav tako usodno povsod po svetu. Kakšen je torej ta uvid v človeške usode Bosne? Na kakšen način pove Andrič v tej zgodbi več kot nekakšno lepo zavito puhlico, da je sovraštvo pač slabo?

In ravno takšna spodobna literatura, ki je sicer visoka, lepa in fina, a na noben način ne presega spodobne meščanske ali normativne morale, odlično odseva tudi Andrićevo politično kariero. Visoka, fina, neoporečna, elegantna in nadvse spodobna meščanskost, ki afirmira prav tisto, kar se od nje pričakuje. Da ne bo nesporazuma – tako kot je bil Andrić ravno zaradi te svoje spretnosti odličen diplomat, je tudi odličen literat. Bralcu namreč ponudi točno to, kar od branja tako imenovane visoke literature pričakuje. Na koncu namreč bralec ostane z občutkom, da je prebral nekaj večnega, velikega in globokega, a vsebina prebranega dlje od moralnih puhlic ne sega. Takšna literatura, ki bralčevih svetovnih nazorov ne prevprašuje, temveč jih afirmira, se z eno besedo imenuje kič. In kič je v svojem bistvu spodoben, neoporečen in meščanski ravno tako kot je bilo Andrićeva politično delovanje v skladu s pričakovanji in ni nikoli nasprotovalo buržuaznemu ustroju.

Da je Nobelovo nagrado za literaturo leta 1961 prejel Ivo Andrić, in ne Miroslav Krleža, ravno tako potrjuje, da je bila Andrićeva navidezna nepolitičnost ravno politična izbira. Tudi Martens o literaturi Andrića zapiše: »Formalni, stilistični eksperimenti Andrića niso zanimali. To mu je že za časa življenja priskrbelo sloves staromodnega pripovednika, recimo v primerjavi z njegovim tekmecem za Nobelovo nagrado, Miroslavom Krležo.« Še toliko večji dokaz o konservativnosti in meščanski spodobnosti izbire nagrajenca pa je razkritje, da je na izbiro Švedske akademije močno vplivala tudi »geografska komponenta«. Da je izbira Andrića poleg seveda spodobne literature izpolnjevala tudi kvoto raznolikost in je ta z literaturo predstavil »nov in zanimiv košček sveta«, govori še bolj v prid naši tezi, da je Ivo Andrić arhetip meščanske spodobnosti.

Michael Martens si naslov življenjepisa Iva Andrića, V požaru svetov, sposodi iz njegove pripovedi Ženska na pečini: »Izgubiti se v vsesplošnem požaru svetov kakor ogenj v ognju.« In kakor ogenj v ognju se izgubljajo tudi Andričeva dejanja v zgodovini. V ognju izginja kakopak vse, a Andrićeva dela še hitreje v svoji neločljivosti od navidezne nujnosti poteka stvari. Čeprav je bil prisoten pri mnogih bistvenih politično-zgodovinskih momentih, za kar je gotovo zaslužna njegova odličnost kot diplomata, ravno v tej odličnosti ohranjanja spodobnosti ni na nobenega neposredno vplival. In čeprav je zaradi svoje izjemno tankočutne literature zasluženo z Nobelovo nagrado nagrajeni avtor, s svojo literaturo ni na nikakršen bistven način vplival na njen razvoj. Tako v svoji politični kot tudi literarni karieri je Andrić afirmiral meščansko moralo in se ji ni postavljal po robu. Življenje, ki ga je živel, je sicer skrajno zanimivo, a ostaja vprašanje, ali bi kaj potekalo drugače, če v njem ne bi sodeloval. Ostane torej vtis, da je Andrić v svojem življenju nastopal zgolj kot vektor nujnosti in nikoli kot aktivni faktor svoje lastne usode. 

Oddajo je pripravil Martin. Lektorirala je Neža. Tehniciral je Selile. Brala sta Biga in Muri.

Nastanek oddaje Repetitio je omogočila Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

Fotografija - Wikimedia Commons