4. september 1951 je pretresla novica:

»Zgodaj zjutraj je bil najden mrtev pisatelj Louis Adamič s puško preko telesa v prostorih svoje farme na Amsterdam Road, v Milfordu, država New Jersey; ogenj je uničil del hiše in popolnoma garažo. Požar je bil očividno podtaknjen, ker sta bila bencin in avtomobilsko olje razlita okoli hiše. Plameni niso zajeli sobe, v kateri je bil Adamič najden mrtev … « 

....

»Laboratorijska  preiskava ni mogla najti Adamičevih prstnih odtisov na puški, kar podkrepljuje teorijo, da so ga morda ubili kominformovski agenti. To poročilo dela je dala danes policija, ki je najprej izrekla sodbo, da je Adamič napravil samomor.«

...

»Človek, ki je grozil Adamiču, je bil ustaš ali informbirojevec. Ne ve se, ali gre za samomor ali za politični umor, ker je veliko protislovij.« -

...

»Pišem knjigo o Jugoslaviji...« 

....

V tokratni izdaji oddaje Repetitio bomo obravnavali smrt  pisatelja Louisa Adamiča, ki so ga 4. septembra 1951 našli mrtvega na njegovi farmi v New Jerseyu. Uradno še vedno velja, da je Adamič umrl zaradi samomora. A okoliščine njegove smrti so milo rečeno sumljive. Adamičevo truplo so našli s puško v roki, a na puški ni bilo prstnih odtisov. Na ta usodni dan so Adamiča - po pričevanju sosedov - obiskali neznanci, ki naj bi podtaknili požar, ki je uničil velik del hiše in gospodarskega poslopja. Adamiča so želeli ustrahovati, da ne bi dokončal svoje knjige o Jugoslaviji in kritiki Sovjetske Zveze. Kdo je torej ubil Adamiča? Adamiča je ubila knjiga Orel in korenine. Bodisi ga je izčrpala bodisi so jo zaradi nje ubili drugi.

Če se ni zgodil atentat na Adamičevo osebo, pa se je nedvomno zgodil atentat na njegovo delo. V pogorelem gospodarskem poslopju je Adamič imel delovno sobo v kateri je hranil arhiv in korespondenco. Adamič in njegova žena Stella sta pred tragičnim dogodkom prejela vrsto groženj, Adamiča pa so neznanci celo hudo pretepli. O grožnjah in pretepu se je Adamič izpovedal nekaterim zaupnikom, ki so takoj po smrti podali javne izjave, da gre za politično motiviran umor. Vendar je obveljalo, da je Adamič - spričo osebne stiske, vidne preobremenjenosti in politične izolacije - napravil samomor. Takšen je bil vsaj zaključek kratke preiskave, ki jo je naredil FBI, ki pa vse do današnjega dne raziskovalcem ne dovoljuje vpogleda v dokumentacijo.

Mnogo Adamičevih sodobnikov je bilo prepričanih, da je šlo za politični umor. Uganka pa ni toliko v vprašanju, kdo bi Adamiča želel pokončati, ampak bolj v vprašanju, kdo ga ne bi. Kot glavni osumljenci se tako – med drugimi - omenjajo preživeli četniki, domobranci, ustaši, stalinisti, republikanci, klerikalci in navsezadnje tudi jugoslovanska UDBA - Uprava državne bezbednosti. Skorajda celoten politični spekter, znotraj katerega se je gibal Adamič.

Tudi če sprejmemo, da je pri Adamičevi smrti šlo za samomor, je še vedno odprto vprašanje, zakaj je bila preiskava tako kratka? Zakaj zanjo ni bilo politične volje ali interesa, niti s strani organov ZDA niti s strani zunanjega ministrstva takratne FLRJ - Federativne ljudske republike Jugoslavije?

Za razrešitev tega vprašanja je treba preučiti zadnja leta Adamičevega življenja in knjigo o Jugoslaviji in Titu, ki jo je takrat pisal in zaradi katere so ga ustrahovali: Orel in korenine. Orel je sicer metafora za Tita in Jugoslavijo, Adamič je na obisku v Jugoslaviji namreč videl orla, ki se je ujel v korenini, nekajkrat je orel obupal, na koncu pa vendarle poletel. V podobni vlogi je Adamič videl Tita leta 1949. Kateri posamezniki pa so korenine? O tem bomo govorili v tokratni oddaji, Igor Perkovič namreč ugotavlja:

»Za Adamiča je postala usodna njegova zadnja knjiga Orel in korenine. Napovedi njenega izida so se ustrašili po vsem svetu, na Zahodu in Vzhodu: enako namreč na Kominform kot stari Adamičevi sovražniki na republikanskem krilu ameriškega kongresa, pa tudi razbiti in raztepeni četniki, po tujini tavajoči ustaši, kvizlinški domobranci in zakrinkani črnorokci, mračni zvarek nacističnega gestapa v Mariboru … Adamiču so grozili s smrtjo, če ne bo opustil pisanja in se vrnil v Združene države.«

Louis Adamič je bil ameriški pisatelj slovenskih korenin,  kronist ameriškega delavstva in razrednega boja ter velik zagovornik  ameriškega multikulturalizma. Adamič je bil med najbolj branimi in spoštovanimi ameriškimi pisatelji tistega časa, njegova dela so natisnili in ponatisnili v sto tisočih izvodih. Adamičevo prvo obširno delo Dynamite: The Story of Class Violence in America je nekaj časa veljalo za obvezno šolsko čtivo. Adamičeva knjiga My Native Land – Moja rojstna dežela  govori tako o Sloveniji in Otonu Župančiču kot tudi o Draži Mihailoviću in predvsem Partizanih, ki jih Adamič predstavlja in zagovarja kot edine legitimne odpornike v Jugoslaviji. Izvod te knjige je dobil vsak ameriški vojak na poti v Evropo.

Kot dobitnik Guggenheimove štipendije je Adamič leta 1932 obiskal Jugoslavijo pod kraljevo diktaturo in napisal večkrat ponatisnjeno knjigo The Native’s Return. S to knjigo, ki je postala mednarodna uspešnica, je Adamič predstavil obskurno  Jugoslavijo in njeno kompleksnost svetovnemu občinstvu. V The Native’s Return pa Adamič tudi ostro kritizira diktaturo  kralja Aleksandra. Že v tridesetih si je Adamič tako nakopal vrsto nasprotnikov, med drugim sta zaradi kritike kralja do Adamiča bila kritična tudi Nikola Tesla in Ivan Hribar.

Na obisku v Kraljevini Jugoslaviji je pri Bratku Kreftu Adamič spoznal tudi Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja. Kardelj je takrat na Adamičevo prošnjo napisal pričevanje o mučenju komunistov in ostalih oporečnikov v Jugoslovanskih zaporih. Adamič je Kardeljevo pričevanje prevedel in izdal v pamfletu z naslovom Struggle - Boj. Pamflet je imel izjemen odmev in je vzpodbudil vrsto protestov mednarodne skupnosti proti mučenju političnih nasprotnikov v Jugoslaviji. Adamič je sicer šele ob ponovnem obisku Jugoslavije leta 1949 izvedel, da je shujšani dvaindvajsetletni mladenič, ki mu je predal rokopis, bil Edvard Kardelj, tedaj že predsednik vlade nove Jugoslavije.

Adamič je skozi celotno kariero pisal o življenju priseljencev, predvsem slovenskih, in zagovarjal ZDA kot deželo migrantov. Napisal je napisal 16 knjig, ki so izšle v več kot 40 ponatisih, in vrsto prevodov. A Louis Adamič ni bil samo pisec. Bil je aktivist in agitator, njegove knjige in članki so nosili politično vizijo in s svojim delovanjem je skušal to vizijo tudi uveljaviti. Pisal je o ZDA kot multikulturni državi in si za svojo vizijo neutrudno prizadeval in agitiral prek vseh kanalov, ki so mu bili na voljo. Multikulturnost je Adamič dojemal in propagiral tudi kot osnovo mednarodne politike ZDA. Že pred vojno je Adamič navezal stike s prvo damo in navdušeno bralko Eleanor Roosevelt, med vojno pa tudi s predsednikom Franklinom D. Rooseveltom.

Adamič si je z Rooseveltom redno dopisoval in mu svetoval. Tako je že januarja leta 1942 Rooseveltu pisal, da v njegovi rodni Sloveniji delujejo neki drugi četniki, neodvisni od Mihailovićevih sil, ki bi jih morali priznati kot pomembno silo v prihodnosti. Adamič je večji del vojne sicer uspešno agitiral za priznanje partizanov kot legitimne zavezniške sile. Leta 1942 je bil Adamič tudi gost na večerji v Beli hiši. Na tej večerji je bil gost tudi britanski zunanji minister Winston Churchill. Roosevelt je nekaj tednov prej dal Churchillu Adamičevo knjigo Two-Way Passage v upanju, da bi mu ta knjiga predstavila neko drugačno vizijo povojnega razvoja, vsaj drugačno od imperialistične Britanije. Adamič je Churchilla preziral in o tem dogodku  napisal knjigo Dinner at the White House - Večerja v Beli hiši, ki je izšla leta 1946 in je zadnja knjiga, ki je izšla za časa Adamičevega življenja. Churchill je zaradi nekega napačnega navedka tožil Adamiča in njegovo založbo.

Za razumevanje okoliščin Adamičeve smrti je zato nujno razumeti vpliv, ki ga je Adamič imel med vojno in takoj po njej. Že leta 1940 je bil Adamič svetovalec v Svetu za narodno obrambo ZDA, potem je bil svetovalec za strateške zadeve, leta 1942 pa svetovalec pri ameriškem zunanjem ministrstvu. Poleg formalnih zadolžitev je bil Adamič tudi civilno družbeno aktiven - leta 1942 je tako organiziral ameriški vseslovenski kongres in postal njegov častni predsednik, naslednje leto pa je pomagal ustanoviti in postal predsednik Združenega odbora Jugoslovanskih Američanov. Ves medvojni čas je Adamič neumorno pisal, lobiral in izdajal knjige, članke in pamflete. Osrednji cilj Adamičevih prizadevanj med vojno in tudi po njej je bilo priznanje jugoslovanskih partizanov kot legitimne politične sile. Kot ugotavlja Jakob Müller iz ZRC SAZU, si je Adamič med vojno odkrito prizadeval za sovjetsko Jugoslavijo. Po vojni pa, kot bomo videli, si je Adamič že kmalu prizadeval za nesovjetsko, a vendar socialistično Jugoslavijo.

Po vojni je Adamič še imel stike z uradnimi ameriškimi oblastmi. Na avdienci z Rooseveltovim naslednikom Harryjem Trumanom je Adamič pred še lahko osebno zagovarjal Jugoslavijo.

»Da bi dala svoj veliki prispevek k zmagi zaveznikov, je Jugoslavija med vojno doživela popolno politično in družbeno spremembo. Leto 1945 je jugoslovansko 1776 ...«

… je Adamič rekel Trumanu. A predsednik Truman za njegov nasvet ni bil tako dovzeten kot poprej Roosevelt. Ko se je leta 1950 v Ameriki začela protisovjetska mrzlica in ko je bil pred vrati McCarthyjev lov na sovjetske čarovnice, je Adamič le še stopnjeval svojo agitacijo v prid imena Jugoslavije in njene revolucije. Ko so v začetku petdesetih Adamiču kot že ničkolikokrat očitali, da je komunist, je uporno naznanil:

»Nisem komunist- ne še!«   

V začetku petdesetih so te besede v ZDA veljale za politični – če ne že za dejanski - samomor. V tem času pa je tudi mednarodni položaj Jugoslavije postajal čedalje bolj negotov. Leta 1948 se je namreč zgodila dvojna zaostritev odnosov: spor z informbirojem je Jugoslavijo izoliral od vzhodnih držav, tržaška kriza in posledična sestrelitev ameriškega letala nad Bledom pa sta – potencialno usodno - zaostrili odnose z Ameriko in zahodnimi zavezniki. Zagovarjanje Jugoslavije v poznih štiridesetih politično ni bila najbolj zanesljiva pozicija. Ne smemo pozabiti, da je bila Jugoslavija med letom 1948 in letom 1952 osovražena ter gospodarsko in politično izolirana tako s strani Zahoda kot Vzhoda.

V tej klimi splošne zaostrenosti in vonju po vojni se je Adamič odločil obiskati novo Jugoslavijo. Že med obiskom se je odločil napisati knjigo o svojih izkušnjah, k temu so ga tudi nagovarjali, podobno kot pri prvem obisku Jugoslavije leta 1932. Adamič se je res lotil pisanja knjige o Titovi Jugoslaviji, knjige, ki ga je na koncu tako ali drugače tudi pokončala.  Jugoslavija je takrat ravno prekinila odnose s Sovjetsko zvezo in je bila ekonomsko in politično odrezana ter osovražena tako s strani Zahoda kot Vzhoda. Adamič se je čutil poklicanega, da s knjigo o Titovi in ne Stalinovi Jugoslaviji poseže v ta geopolitični pat in napravi argument v prid samostojne – neodvisne od Moskve - a še vedno in predvsem socialistične Jugoslavije. To namero je Adamič razglasil že takoj po vrnitvi iz FLRJ:

»Prebil sem osem mesecev v Evropi, od tega šest mesecev v Jugoslaviji. Prepotoval sem 11.000 milj po tej državi. Imel sem dolgotrajne intervjuje, sestanke in razgovore s Titom in z večino drugih voditeljev, pa tudi s pisatelji, umetniki in drugimi intelektualci. Bil sem navzoč na kongresih in neštetih krajevnih sestankih, kar pa je še važnejše, razgovarjal sem se in videl na tisoče in tisoče mož, žena in mladincev … Proučeval sem novi državni sistem, nove institucije in novo demokracijo, ki je še rezultat revolucije, katera se je začela 1941 in še vedno traja … To knjigo pišem, in ni dvoma, da jo bodo nekateri napadli že pred objavo. Največje bogastvo Jugoslavije je njeno ljudstvo, ki ima izredne ljudi. Njihova revolucija je bleščeč podvig. Spoštovati bi jo morali vsi pošteni protiimperialistično nastrojeni Američani, v ta namen bom tudi jaz dal svoj prispevek.«

Adamiča je tako ali drugače pokončala njegova zadnja, po smrti izdana knjiga Orel in korenine. Bodisi so ga pokončali nasprotniki knjige - o teh malo kasneje - bodisi ga je pokončala izčrpanost. Če je razlog njegove smrti res samomor, je razlog v izčrpanosti in opešanju zaradi hitenja pri pisanju knjige. Prav tako se je zaradi groženj in političnega dela skrhal Adamičev odnos z ženo Stello. Adamiča so začeli dojemati kot sumljivega tako v Jugoslaviji, ki so mu nehali odgovarjati na dopise, kakor tudi v Ameriki, ki je bila na začetku McCarthyjeve mrzlice. Rezultat je bil, da je Adamič zadnja leta življenja ostal osamljen in skrhan.   

Adamič je sicer že med bivanjem v Jugoslaviji začel pisati knjigo, pravzaprav je velik del knjige - ki je izšla posmrtno - namenjen razmisleku o pisanju knjige. Kot smo že omenili, se je Adamič srečal in odkrito ter včasih tudi provokativno pogovarjal z vsemi vidnejšimi politiki in kulturniki tistega časa. Dovoljenje za izdajo knjige na osnovi teh pogovorov so mu sicer dali le z zadržkom. Janja Žitnik Serafin z Inštituta za migracije ZRC SAZU tako navaja, da je Adamič kot pogoj za izdajo knjige vodstvu FLRJ predložil seznam zahtev:

»Seznam vsebuje vrsto zahtev po svobodnem dostopu do vsakovrstnega gradiva in informacij, pravico do lastnih izhodišč in stališč, željo po pripombah k besedilu s strani odgovornih Jugoslovanov in hkrati pravico do neupoštevanja teh pripomb.«

Adamič si je torej vzel precej svobode pri snovanju knjige. Delo je bilo izčrpavajoče - materiala narasel na več kot 1500 strani, ob pošiljanju rokopisov v Beograd pa ni prejemal povratnih informacij. Vse to je le še povečalo njegov občutek osamljenosti, ki je bil že tako velik zaradi ženine morda trajne odsotnosti. Vseskozi in iz vseh smeri so prihajali namigi, da naj Adamič knjige ne izda.

Takoj po vrnitvi ga je na domu obiskal George Vuchinic, član Komunistične stranke ZDA, in mu prigovarjal, naj knjige ne izda. Med glavnimi osumljenci za Adamičevo smrt je zato KGB oziroma države kominterne.

Delo Orel in korenine so po izidu kritiki napadali, češ da gre za propagando in pretirano hvalnico Jugoslaviji. Del emigracije je Adamiču zameril, da nikjer v knjigi ne omenja povojnih pobojev ali preganjanja političnih zapornikov. Adamič denimo sicer piše, kako jugoslovanski vojaki skrbno čuvajo dragocena gradbišča, a kot poudarja Müller, je moralo Adamiču biti jasno, da je bilo toliko stražarjev zaradi nadzora na  političnimi zaporniki na prisilnem delu. Adamič je nedvomno pisal olepšano podobo stvarnosti. Po naravi je bil pragmatik in se je zavedal, da gre negotovi Jugoslaviji za življenje in smrt ter da je nujno vzpostaviti njeno samostojnost od Sovjetske zveze, preden lahko razpravljamo o njenih pomanjkljivostih.

Po drugi strani pa Adamič izrazito odkrito piše o posameznikih na najvišjih položajih. Denimo ko Adamič piše  ploskanju, ki je sestavljall velik del kongresov v prvih letih druge Jugoslavije. Adamič sicer ugotavlja, da po ruski navadi ploskata tako množica kot tisti, ki mu je aplavz namenjen. Adamič nadaljuje:

»Namesto ploskanja v monologu je to ploskanje v dialogu, ki povezuje ljudstvo in voditelje. Na tej osnovi mi je ta aplavz pri priči ugajal, ampak izredno popevanje je žalilo ušesa. Kakšna je bila razlika med Heroj Tito! Heroj Tito! in tistim Duce! Duce!, ki sem ga nekoč slišal v neki oddaji leta 1930 iz Rima, ali vreščanjem v filmu Veliki Diktator?«

Kot je morda jasno iz opisa njegovega delovanja, Adamič ni bil samo kronist in opazovalec, ampak človek z agendo. V knjigi Orel in korenine je jasno izražena agenda, da se mora Jugoslavija rešiti svojih sovjetskih korenin, da ne pusti okostnjaka v stalinistični praproti. Tudi med obiskom v Jugoslaviji Adamič na več mestih jasno oriše, kako je to idejo prodajal Titu. Na omenjenem kongresu polnega aplavza je denimo Adamič izjavil, da je »razočaran« nad Titovim govorom. Ko ga je Tito soočil z to trditvijo, je Adamič ponovil:

»Bil sem razočaran nad govorom, pa ne zato, ker ne bi bil dober, temveč zato, ker ni segel dlje, kakor da je obtožil sovjetsko vodstvo revizionizma.«

Ponoviti moramo, da usoda Jugoslavije takrat nikakor ni bila jasna, tudi jugoslovanskemu vodstvu ne. Težke obsodbe Sovjetske zveze, ki jih je Adamič beležil in vzpodbujal, bi lahko – tako vsaj domnevamo - v glavah vodilnih predstavnikov Jugoslavije imele usodne posledice v odnosu s Sovjetsko zvezo, ki so jo vsaj takrat še vedno dojemali kot veliko vzornico. Müller recimo poudari Adamičev navedek Tita, ki pravi, da je v Sovjetski zvezi boljševiški duh revolucije, ki ga je predstavljal Lenin, prerasla birokratska in policijska pamet in da je sovjetske voditelje to, da so vladarji velikanske dežele in velike sile in da so sijajno zmagali v vojni, zaslepilo in jih pognalo v najbolj strupeno vrsto nacionalizma: v velerusizem, ki je bil vedno imperialistično obarvan.  A Tito je takrat po tihem še vedno upal na spravo s Stalinom …

Dejstvo je, da Adamičevo delo Orel in korenine, čeprav ga je dojemal kot spomenik Titu in Jugoslaviji, ni bilo prevedeno v slovenščino vse tja do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Janja Žitnik Serafin pa poudarja, da je slovenski prevod za razliko od angleške izdaje brez opomb, ki bi še vedno lahko veljale za občutljive. Tako v slovenski izdaji denimo ni opombe pod že omenjenim kongresom, v kateri Adamič poudarja razliko med Stalinom in Titom, češ da je na prvi strani Pravde Stalin omenjen stokrat, na prvi strani Politike pa Tito samo dvajsetkrat.  

Da je za Adamičevo smrt odgovorna UDBA, je denimo verjel Edvard Kocbek. Kot ugotavlja Jakob Müller, je Kocbek leta 1951 – takrat, ko je izdal Strah in pogum – v dnevnik zapisal, da so  komemoracijo za Adamičem imeli le v kulturnih ustanovah, ne pa tudi v uradnih. Adamičev brat France pa je prav tako izjavil, da Adamičevi niso prejeli nobenega uradnega sožalja s strani organov FLRJ .

Da je za Adamičevo smrt kriva jugoslovanska kvizlinška emigracija, lahko navedemo  vrsto argumentov. Večina groženj in prigovarjanj, naj ne izda knjige o Jugoslaviji, je prišla predvsem od prebeglih domobrancev in ustašev, kakor tudi od dela bolj klerikalno naravnane jugoslovanske diaspore. Glavni strah je bil obraten od vodstva FLRJ - da je Adamič preveč dojemljiv za socialistično Jugoslavijo. Predvsem jih je motila Adamičeva nedojemljivost za problem povojnih pobojev in policijske represije.

Ne vemo, ali je Adamič doživel atentat ali ne. Dejstvo pa je, da je atentat doživelo Adamičevo delo. V podtaknjenem požaru so namreč zgoreli Adamičev arhiv in zapiski. Na srečo je založba imela shranjen rokopis, ki ga je Adamičeva žena Stella kasneje uredila v knjigo Orel in korenine, ki je izšla leta 1953. Prvi slovenski prevod je izginil v pisarni Aleksandra Rankovića, takratnega šefa UDBE. Leta 1970 pa je Kardelj, tako mimogrede, rekel prevajalcem:

»Tiskajte Adamiča!«

In delo Orel in korenine je lahko leta 1970 - sicer brez opomb - izšlo v slovenskem jeziku pri Državni založbi Slovenije. Kritike knjige ob izidu so bile mešane in skrajno ambivalentne. V tujini so delo kritizirali, češ da predstavlja nekritično čaščenje problematičnega režima, v Jugoslaviji pa so bile kritike, da je bil preveč površen do v orisu dejanskih razmer. Poudariti pa moramo, da nihče - niti sam Adamič - ni vedel, kaj bo dejansko v knjigi. Saj je z delom hitel in ga prilagajal političnim premikom, po drugi strani pa je imel osnutek knjige več tisoč strani in še več tisoč strani zapiskov in korespondence, ki so za vedno zgoreli v požaru.

Kdo je torej ubil Louisa Adamiča? Ali so bili za to krivi ustaši ali stalinisti, UDBA, CIA ali KGB? Ali pa si je nemara - podobno kot deset let kasneje Hemingway – Adamič sodil sam? Vsi raziskovalci, ki so zaprosili za datoteke FBI preiskave, so naleteli na gluha ušesa. Naj je šlo za samomor ali ne, pa je dejstvo, da je se je zgodil atentat na Adamičev spomin in vlogo. Zamrl je namreč spomin na velikega zagovornika osvobodilnega boja, pravzaprav diplomatske misije v eni osebi in človeku, ki je bil instrumentalen za zavezniško priznanje druge Jugoslavije.  Spomin na Adamiča kot uspešnega pisatelja »multikulturalizma« seveda še vedno živi, v Grosuplju sta po njem še vedno poimenovana osnovna šola in taborniški rod Louisa Adamiča. Prav tako se postopoma prevajajo knjige v slovenščino, nazadnje je prejšnji mesec založba Sophia izdala Adamičevo delo Iz mnogih dežel, ta mesec pa bo revija Borec izdala tematsko številko o Lousiu Adamiču.

Kdo je torej ubil  Louisa Adamiča? Adamič se je ubil in ubijal sam, s svojim delom, s svojo držo in neuklonljivostjo, kot pravi partizan. Adamič se je ubil sam, pa četudi so za njegovo smrt bili krivi drugi.