Izsek

Pozdravljeno, predrago poslušalstvo, pravkar ste slišali zvoke, ki so nekoč redno prihajali iz dvorane današnjega Kinodvora. V nocojšnji Repetitio se spominjamo teh lepših časov, ko še ni bilo pametnih telefonov in je morala mladina za ogled nečednosti z obiskom kina podpreti kulturo. Druga polovica prejšnjega stoletja je bila daleč najbolj razvpito obdobje ljubljanskega Kinodvora, ki se je tedaj imenoval Kino Sloga.

Da bi razumeli okoliščine, zaradi katerih je Kino Sloga dobil sloves prvega kina, ki je v Jugoslaviji vrtel tudi erotične filme, se moramo spomniti, da filmi niso več to, kar so bili. Danes gremo v kino po posebno izkušnjo ogleda na velikem platnu, včasih pa za ogled filmov ni bilo zares druge izbire. V svojem najuspešnejšem času, za katerega veljajo petdeseta leta, je Kino Sloga obiskalo po več sto tisoč ljudi na leto. V zgodnjih povojnih časih so v kinu večinoma vrteli kavbojske filme in krminalke, s širjenjem televizije pa je obisk naglo upadal.

Kot si lahko mislimo, je upad dohodkov vodstvo kina spodbudil k iskanju novih načinov, kako ljudstvo privabiti v kinodvorane. Pisalo se je leto 1966 in na Kolodvorski so predvajali Kozla v raju, ki je bil določilen za to, da je Sloga postala Sloga. Dansko mehkoerotično komedijo si je v enem letu ogledalo več kot petdeset tisoč ljudi, kar ga po gledanosti v tistem letu uvršča na drugo mesto, takoj za ameriškim muzikalom Moje pesmi, moje sanje. Četudi se Slovenci radi hvalimo, da smo imeli prvi erotični kino v Jugoslaviji, pa erotična programska usmeritev ni bila tako nenavadna. Brezbožni Skandinavci so namreč obiskovalce svojih kinodvoran že dlje časa zapeljevali z erotičnimi filmi.

In Sloga ni imela težav z zapeljevanjem. O tem so morda še najbolj slikovito pričali vijoličasti sedeži, ki jih je bilo treba pogosto menjati. Največ škode naj bi za sabo pustili mlajši obiskovalci, ki so hodili predvsem na dnevne predstave. Čistilke niso bile zadovoljne, novi obiskovalci, ki so neredko opazili še neposušene sledove prejšnjih, nič bolj. Nehvaležno delo se je takratnega kinooperaterja Francija Milošiča tako dotaknilo , da se je zavzel za čistilke kina in njihovo službo.

Izjava

Konci tednov pa so bili za zaposlene najnapornejši. Ljudje so skušali vstopiti z vstopnicami za prejšnje predstave ali pa so brezsramno prosjačili, da bi jim pustili vsaj stati v dvorani. Če je nečednosti željnim le uspelo pravočasno kupiti vstopnico, so lahko opazovali, kako se je tu in tam kaka glava sklonila. Kako je kdo vstal, odšel ven in se spet vrnil. Da bi se razuzdanost umirila, so v kinu celo uvedli reditelja.

Izjava

Proti koncu šestdesetih let se je žanrska usmeritev resnično kazala kot uspešna. Preprodaja vstopnic ni bila redek pojav – vodstvo kina se je celo hvalilo z njo. Časopisi so poročali o preprodaji vstopnic za švedsko-danski film Jaz, ljubimec. Mladeniču, ki naj bi potreboval več deset vstopnic, da bi v Slogo peljal ves internat, so miličniki zasegli 36 vstopnic. Le kdo bi mu zameril – film je bil vendar neuradno nadaljevanje klasične seksploatacijske trilogije Jaz, ženska, ki spada v popularen žanr neodvisnih nizkoproračunskih mehkoerotičnih filmov s poudarkom na goloti.

Na veliko so se gledali danski posteljni filmi. Popularnost jim je zagotovila kombinacija mainstream filma in veliko seksualnih prizorov. Prvi del serije Mazurka v postelji, ki se vrti okoli deviškega učitelja, je bil leta 1972 najbolj gledan naslov v Ljubljani in bil oklican za molzno kravo Sloge. Publika pa je v Slogo že dolgo prihajala z vseh koncev Slovenije. Pred začetkom projekcij so se na avtobusni postaji, ki je bila nadvse priročno blizu, vrstili avtobusi, polni Slovencev raznih starosti. Ker erotični film po jugovzhodni Evropi ni bil tako razširjen, je bil kino Sloga tudi svojevrstna turistična atrakcija.

Kakšni pa so bili razlogi za obisk erotičnega kina? Petindvajsetletni študent Jože je za Mladino povedal, da si je denimo Mazurko ogledal zato, »[da] bi videl, kakšen okus ima preko šestdeset tisoč Ljubljančanov. Žal je karta ostala neizkoriščena, ker je bil film zanič. Šestdeset tisoč Ljubljančanov pa nima okusa. Film te ob pomanjkanju vsemogočih spalnih tablet prijetno zaziblje v sen. Seks je kar prima stvar, samo znati je treba. Če toliko preljubih Slovencev zrajca film, kot je Mazurka v postelji, bo kinematografsko podjetje zaslužilo še lepe denarce.« Enaindvajsetletni železniški delavec Sulejman pa je o razlogih za obisk povedal: »Pa čuo sam da ima dosta seksa pa sam išao. Brate moj, glupost, ja i moja cura to bolje radimo. Onaj tip je bio blesav. Pa seks je dobar ako je dobar.« Filmu je uspelo bolj navdušiti Jelko, ki je izjavila: »Nisem vedela, kakšen film je. Po fotografiji sem predvidevala, da bo v njem precej golote. Filmi, kakršen je ta, so mi precej všeč, predvsem zato, ker je seks objektivno prikazan.« Navdušenja ni mogel skrivati niti devetnajstletni dijak Marjan, ki je rekel, da si »redno ogledam filme, ki jih vrtite v Slogi. Omenjeni film sem si ogledal že tretjič. To je najboljši film, ki sem ga gledal doslej. Želel bi, da bi bilo takih filmov še več. To, kar sem videl v tem filmu, sicer raje vidim trodimenzionalno, ampak če ni drugega, je tudi tak film dober.«

Največ povpraševanja po vstopnicah je po navadi prinesla premiera kakšnega težko pričakovanega filma. Važneje od tega, kakšen je bil film, pa je bilo to, kakšna telesa so bila na platnu. Grške smokvice, ki večino časa razkazujejo goloto na žgočem grškem soncu in se vmes lotevajo vprašanja, ali lahko ženska lula stoje, niso bile art house fantazija mladih intelektualcev. Kritiki so tarnali, kako množice ne ločujejo med nekvalitetno in kvalitetno mehko erotiko, kakršna je recimo Emmanuelle, ki je francoski in bien sûr bolj umetniški film. K večjemu ugledu filma je pripomogla tudi podpora velikih distribucijskih hiš v času, ko je bila še vedno najbolj razširjena nizkoproračunska erotika. Domnevna neumetniškost Smokvic ni preprečila, da ne bi film leta 1977 postal drugi najbolj obiskan v Ljubljani. Številke ne lažejo. »Ljubljančani v en glas rohnimo čez kič, na tihem si ga še kako radi privoščimo,« je poročala Stanka Godnič za Delo.

Prvotno skandinavsko nadvlado nad erotično produkcijo so, ko so se približala osemdeseta, prevzeli Nemci, Italijani in Francozi.

Izsek

Popularni trilogiji Emmanuelle je sledila Pocestnica z isto glavno igralko. Film, posnet po romanu nadrealističnega pisatelja Mandiarguesa, je povzročil, da so ljudje razočarano zapuščali dvorano. Prišli so po seks, dobili pa dramo. Sčasoma je bila v Slogi dostopna tudi kinematografija bolj eksotičnih krajev. Našemu kinooperaterju je še posebej ostalo v spominu japonsko Cesarstvo čutil, ki je – podobno kot številni dražljivi filmi pred njim – postal najbolj gledan film tistega leta.

Izjava

V Slogi so vrteli praktično vse podzvrsti erotičnih filmov, vse od cenene eksploatacije pa do azijskih art house filmov. Razlika v gledanosti ni bila velika; tu in tam je sicer kakšen kritik potožil, da erotika ni prikazana dovolj umetniško. Brez dvoma pa je bilo gledano vse. Če že poetičnost filma ni vzbudila povečanega zanimanja, pa je to nenamerno uspelo cenzurnim komisijam.

Najnovejši erotični filmi so v Slogo pogosto prihajali z nekaj zamude. Zapletlo se je pri cenzuri – težave na meji, tako rekoč. Beograjski Centar film je nekega dne ugotovil, da sta vsebina in idejno-estetska vrednost filma V dolini superlisic v nasprotju s humanističnim in vzgojno-izobraževalnim ciljem in potrebami naše samoupravne socialistične družbe. Ugotovitev je šokirala zainteresirano javnost. Le kako intrigantno neprimeren mora biti ta film, ko pa je po tej logiki celo Emmanuelle skladna s potrebami socialistične družbe. Superlisic, ki sicer veljajo za satirično seksploatacijo, ni bilo v kino dve leti. Problem naj bi tičal v grotesknem smešenju ameriškega načina življenja in smešenju pornografije nasploh. Pornografija je očitno resna zadeva.

Izsek

Prepoved je bila naposled odpravljena, občinstvo pa neučakano. Po projekciji je prevladovalo razočaranje, saj film v resnici ni bil nič takega, komisijam pa so očitali, da spodbujajo nepotrebne škandalčke. Ni bilo prvič, da se je komisija obesila na kaj nenavadnega.

Izjava

Sloga je več kot desetletje predvajala le mehko erotiko. Že ta je pretresla Ljubljano. Povsod se je govorilo o Slogi. Obisk in fascinacijo je brzdal zgolj strah pred opaženostjo v kinu. Po prenovi leta 1982 je bilo v dvorani še manj sedežev, premierno so uprizorili Hladnikovo Maškarado, sicer tretjo cenzurirano verzijo s pripisom »Ni za otroke!« . Film po scenariju Vitomila Zupana z zgodbo, ki spominja na dramatično različico ameriške uspešnice Diplomiranec, je bil pred javno projekcijo ostro kritiziran v Sobotni prilogi. Očitali so mu, da je prikazan generacijski spopad med starimi in mladimi, sesut na tipičnega predstavnika potrošniške družbe in njene zlate mrzlice, ki iz svoje razkošne vile vrže nezaželenega, fukoklicnega ljubimca svoje fukožrešne ženičke.

Izsek

Štiri leta po prenovi je mesto direktorice Ljubljanskih kinematografov prevzela Melita Novljan in poskrbela, da je Sloga gostila prvi trdoerotični film, Strasti. Vstopnice so pošle v manj kot uri. V štirih mesecih predvajanja si ga je v Slogi ogledalo več kot sto tisoč voajerjev. Kljub pornografiji pa zgodba filma s sporočilom, da je seks brez ljubezni prazen, promovira visoko moralno držo. A ni prepričal vseh. Po premieri je potekala okrogla miza, na kateri je bilo med drugim mogoče slišati mnenje, da je moški po ogledu pornofilma vzburjen in potencialno nevaren še oseminštirideset ur.

Ustaljenemu sporedu so v času, ko je ljubljanske kinematografe vodila Melita Novljan, dodali še projekcije ob 23. uri, tako imenovane enajste predstave. Cena vstopnice je bila za kar 50 % višja, na voljo pa so bile vsak dan, razen na Gospodovega. Ob petkih in sobotah so vstopnice pošle praktično v 15 minutah. Nekoč naj bi nek kinooperater dobrega srca petnajst do enih še enkrat zavrtel kaseto za dvesto revežev, ki so ostali brez vstopnic. Tako se je podnevi vrtela mehka verzija filma, ponoči pa trda, razen kadar so ju nenačrtno zamenjali.

Izjava

Kdo pa je obiskoval enajste predstave? Kinematografi so se soočali z očitki, da rekrutirajo ljudi iz deplasiranega življa. Nato so izvedeli akcijo in ugotovili, da trde predstave največ obiskuje zgornji srednji razred. Nastopile so tudi posebne ugledne komisije, ki so stremele k izogibanju ceneni pornografski produkciji. To je zadostovalo, da so se obtožbe končale. Ljudem so preprosto zagotovili, da pornografijo gledajo izključno spodobni meščani.

Tako kot je denar pripomogel k prvim predvajanjem erotičnih filmov ob koncu šestdesetih, je spodbudil tudi prve prave pornografske posnetke v osemdesetih. Direktorica Kinematografov je sama poudarila, da so trdoerotične predstave narekovali komercialni razlogi. O njej in njeni poslovni odločitvi so pisali po Jugoslaviji: Time je to kino postalo prvo jugoslovansko javno mjesto gdje se omogućuje saznavanje sadržaja porno materiala večemu broju osoba. Za to je zaslužna Melita Novljan, direktorica »Kinematografi Ljubljana«, strukom diplomirana pravnica, izgledom vrlo privlačna, duhom bogata, a opredeljem poslovna žena. Da se u »Slozi« počne prikazavati hard core video, njezina je ideja. Shvatila je, vjerovatno po posjećenosti kina, da ljudi više nisu zadovoljni onim što im se nudi, drugim riječima, da su uznapredovali u svom razvoju te da so dorasli naturalističkim scenama seksa.

V slovenskih časopisih so se sprva celo pojavljala pričevanja parov, ki da jim je tovarišica Melita s pornografskimi projekcijami rešila zakon. S trdo pornografijo so sicer res dvignili upadajoči obisk kina in ljudem ponudili nekaj novega. Po besedah zdajšnje direktorice Kinodvora, Metke Dariš, pa je učinek šoka na neki točki vendarle izzvenel.

Izjava

Sloga tako ni mogla delovati v nedogled. Zaradi razširitve piratskih videokaset in videorekorderjev ljudje niso imeli več razloga za obisk kina. Po osamosvojitvi se mladi državi naenkrat ni več spodobilo, da bi imela erotični kino. Spremenila se je senzibilnost občinstva, pa tudi programska politika. Novo vodstvo Kinematografov Ljubljana je ob izvolitvi Marjana Gabrijeličiča začelo razmišljati o ukinitvi pornokina. Njihove ambicije so vključevale predvsem razvijanje v smeri komercialnih filmov. Tako so kinodvorano po več kot tridesetih letih spet polnili krimiči.

Izjava

Zlata jama porničev se je na koncu le izpraznila. Poslednja projekcija Kina Sloge je potekala v slogu, in sicer z najtršim filmom iz njegovega repertoarja, ki je bil nadvse priljubljen – Zakaj ne prideš v mojo posteljo?. Svoje delovanje je zaključil tako, kot ga je pričel, z Danci. Medtem ko je Kozel v raju med zgodbo na seks le namigoval, je zgodba zadnjega filma samo še privesek vsemu spolnemu občevanju. Film uprizarja zgodbo o moškem, ki se po tem, ko ga zapusti žena, udeleži spolnih avantur s številnimi ženskami, ki ga pridejo tolažit. To je bila tudi nekakšna tolažba za zvesto občinstvo, ki ga je zapustil njegov najljubši kino.

Izsek

Oddajo je pripravila vajenka Minka. Lektorirala je Nataša. Tehniciral je Arne. Brala sva Biga in Lenča.