Po svobodnih gozdovih s komandantom Franto
Nedavno smo praznovali in v oddaji počastili osemdeseto obletnico začetka organiziranega protiimperialističnega boja na Slovenskem. Ko smo se že tako lepo poklonili začetku, pa se menda spodobi še, da s posebno oddajo počastimo tudi konec tega krvavega boja. In kdaj bi bil boljši čas za to kot ravno na obletnico dneva, ko so zavezniške sile vkorakale v Berlin in fašističnemu agresorju prisolile zaušnico, ki ga je slednjič podrla, kakor je bil dolg in širok na krvavo zemljó. In ne pozabimo! To je bil tudi dan, ko so partizanske sile končno vkorakale v mesto heroj – Ljubljano - ter ga premestile v zibelko svetle socialistične prihodnosti. Ne spominjamo pa se zgolj teh dveh pomembnih obletnic. Ravno danes namreč mineva natanko 52 let, odkar si je socialistična mladina Slovenije izborila svoj glas in v svojo korist pridobila prvi neodvisni študentski radio v Evropi: Radio Študent!
Na takšno – kar trojno - obletnico se vendarle spodobi, da k besedi povabimo človeka, ki je s trdoglavo borbo sploh omogočil obhajanje naštetih praznovanj. Danes v oddaji gostimo slovenskega partizana, komandanta Franca Séverja – Franto, ki je z lastnimi, nič več kot 18-letnimi očmi doživel napad na bolehavo južnoslovansko monarhijo. Če si v spomin na tem mestu prikličemo srednješolske ure zgodovine: po odstopu Kraljevine Jugoslavije od Trojnega pakta so dobro naoljene sile Tretjega rajha in Italije 6. aprila 1941 napadle Jugoslavijo, jo ujele tako rekoč brez hlač in si jo pokorile v nekaj sramotnih dneh. Vladala sta kaos in zmeda, Franta je, kot je povedal, napad doživljal …
V začetnih obdobjih okupacije so v oboroženi odpor krenile le redke hčere in sinovi slovenske grudi. Do konca leta 1941 naj bi domače gozdove branilo le nekaj tisoč bork in borcev. Franc Sever je v partizane odšel malo pred božičem leta 1941, ko je z osemnajstimi leti vstopil v Grosupeljsko četo. Kaj pa je mladega Franca vendarle potisnilo v narodnoosvobodilni boj?
Slovenska narodnoosvobodilna fronta je nastala na pobudo Komunistične partije Slovenije, na ustanovnem srečanju pa so sodelovali tudi predstavniki krščanskih socialistov, Sokola in kulturnih delavcev. Osvobodilno fronto so sestavljale politične ter vojaške enote, Franta pa je ves čas vojne deloval v oboroženih silah.
Imperialistični zavojevalci so slovenski del uporne južnoslovanske tvorbe razčetverili ter vsak ud podvrgli svojevrstni upravi. Nad Štajersko in Gorenjsko je bdel tretji rajh, del Notranjske z Ljubljansko pokrajino ter Dolenjsko, ki je ostal jugoslovanski po Rapalski pogodbi, je pripadel italijanski upravi, Prekmurje je prešlo pod Madžarsko, posamezna naselja od Bregane do bližine Brežic pa Neodvisni državi Hrvaški. Franta je v svoji vojaški epizodi prehodil ter pretipal vsa slovenska gozdičevja. Od domače Grosupeljske čete se je v II. štajerskem bataljonu med drugim boril pri Turjaku, na Pugledu, Jančah in Muljavi, bojeval se je na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem. Leta 1943 se je pridružil Šlandrovi brigadi, s Cankarjevo in 12. brigado se je boril na Dolenjskem. Do januarja 1944 je bil komisar Cankarjeve brigade, nato se je vrnil na Koroško, kjer je ustanovil vzhodni Koroški odred in postal njegov komisar.
Slovenci ob okupaciji sicer niso imeli trdnega in enotnega političnega vodstva z enovitim programom. Razlike niso izvirale le iz predvojnih ideoloških in političnih razprtij, temveč so jih ustvarjali tudi različni okupacijski sistemi ter s tem povezan položaj ljudi in politikov. Politični program meščanskega tabora, ki je zapadel v brezplodno mešetarjenje z zavojevalci in na koncu privedel do kolaboracije, je nastal pozno jeseni 1941, potem ko je Osvobodilna fronta že imela oblikovan svoj program ter je že začela z oboroženim odporom, ki ji je prinesel množično podporo prebivalstva. Ravno slednje je, po besedah Frante, zlasti v začetnih fazah borkam in borcem narodnoosvobodilnega boja darovalo vso za odpor nujno preskrbo.
Le malo pred koncem druge svetovne vojne, med 13. in 16. marcem 1945, je Komandant Franta v svobodo vodil obkoljeno Šlandrovo in Zidanškovo brigado. Dogajanje je večnosti zapisal ter izdal v knjigi Past na Menini planini: Kako smo prelisičili XIV. SS divizijo Galizien na Menini planini. O odrešilni borbi, kjer se je pod Frantovim poveljstvom 500 borcev prebilo iz obroča več tisoč mož 14. SS divizije, je bil leta 2019 posnet tudi film z naslovom Preboj. Zakaj pa se mu je zdelo te dogodke vredno zapisati?
Od leta 1948 dalje v Sloveniji deluje tudi Zveza združenj borcev za vrednote NOB, ki se v javnosti pojavlja ob pomembnejših obletnicah partizanskega gibanja. Kako pa vrednote narodnoosvobodilnega boja vidi Franta?
Štiriletna vojna, ki se je z vkorakanjem Rdeče armade v Berlin in partizanov v Ljubljano končala na današnji dan, pred natanko 76 leti je na Slovenskem terjala skoraj 100 tisoč žrtev. Evropa je bila v razsulu, na jugoslovanskem obzorju pa se je izrisovala svetla - socialistična - prihodnost.
Kljub turbolentnim časom neposredno po koncu vojne ter družbeno fragmentirano sodobnostjo pa je partizanski borec komandant Franta zrl v prihodnost, ki naj bi jo v svoje upravljanje častno prevzela enotna in domoljubna mladina ter jo popeljala v svetlo - in morda celo socialistično - prihodnost.
S Franto se je pogovarjal Tadej, lektorirala je Barbara, tehniciral je Makis, brala sta Biga in Pia.
Dodaj komentar
Komentiraj