Pravo zgodnjega španskega kolonializma

V današnji oddaji Repetitio bomo govorili o procesu na prelomu 15. in 16. stoletja, ki po splošno sprejeti periodizaciji oznanja začetek novega veka: odkrivanju ameriškega kontinenta in oblikovanju tako imenovanega prava Zahodne Indije oziroma Derecho de Indias. Pravo Zahodne Indije v ožjem smislu, s katerim se bomo ukvarjali v tem prispevku, označuje pravne določbe, ki so jih posebej za ozemlje španskih kolonij v Ameriki sprejemali kralji in njihovi organi. V oddaji se bomo omejili na začetno obdobje španskega kolonializma. V prvem delu se bomo osredotočili na glavne pravne institucije, vzpostavljene za upravljanje z novimi ozemlji, drugi del pa bomo namenili razpravi o upravičenosti kastiljske oblasti v španski Ameriki, ki je potekala v prvi polovici 16. stoletja in pomembno prispevala k spremenjenemu in jasnejšemu razumevanju značaja prava narodov ter doktrine pravične vojne.

S portugalsko osvojitvijo Ceute leta 1415 se je začel proces evropskih čezmorskih širitev, v katerega je kot glavna tekmica Portugalske pri raziskovanju Atlantika in prisvajanju ozemelj zahodnoafriške obale kmalu vstopila tudi kastiljska krona. Za potrebe financiranja, organiziranja ter nadzora nad odpravami in osvajanji sta obe kraljestvi oblikovali posebne institucije, ki predstavljajo poskus centraliziranega upravljanja z novimi ozemlji. Njihov razvoj se umešča v širše premike, ki so značilni za obdobje zgodnje moderne države, torej za čas od približno sredine 15. do prve polovice 17. stoletja.

Kraljeve institucije za upravljanje z Zahodno Indijo so imele sedež tako na ozemlju španske Amerike kot na Iberskem polotoku. Na polotoku sta si pristojnosti v zadevah Zahodne Indije delila Hiša za trgovino – Casa de Contratación – ter Kraljevi in vrhovni svet za Indijo – Real y Supremo Consejo de Indias. Medtem ko je bila Hiša za trgovino posebna institucija, namenjena predvsem ekonomskemu upravljanju s čezmorskimi odpravami, izvira Svet za Indijo iz splošnega načina upravljanja kastiljske monarhije. Za poznosrednjeveško Kastiljo je bil namreč značilen sistem vladanja s sveti, ki so služili bodisi upravljanju z določenimi ozemlji – tak je bil na primer Svet za Flandrijo – bodisi so bili vzpostavljeni za obravnavanje posebnih zadev, kot na primer Svet za inkvizicijo. Svet za Indijo je bil na začetku, od leta 1503, organiziran kot oddelek znotraj Sveta za Kastiljo, najpomembnejšega sodno-upravnega telesa za kraljem. Leta 1524 je Svet za Indijo postal samostojna enota in za kraljem najvišja institucija za upravljanje z ozemlji Zahodne Indije.

Hiša za trgovino je bila po drugi strani prva institucija, ustanovljena posebej za zadeve Zahodne Indije. Oblikovana je bila leta 1503 po vzoru sorodnih institucij za nadzor nad prometom in trgovino z »novimi ozemlji«. Najstarejša tovrstna ustanova je bila Hiša za Gvinejo, ki jo je leta 1443 vzpostavila portugalska krona za upravljanje s prvimi odpravami ob obali zahodne Afrike. Ključna razlika med njima je bila sicer v tem, da je kastiljska Hiša za trgovino le nadzirala odprave, ki so jih izvajali zasebniki, medtem ko je Hiša za Gvinejo odprave sama tudi organizirala in izvajala.

Tudi v Kastilji so že pred vzpostavitvijo Hiše za trgovino obstajali podobni organi, ki so bili pristojni za pobiranje dajatev na uvoženo blago; navadno je šlo za tako imenovano kraljevo petino. Novoustanovljena Hiša za trgovino je bila zasnovana kot zapletenejši organ krone, pristojen za izvajanje nadzora, priprav, registracije in predvsem obdavčitve vsega, kar je bilo v Zahodno Indijo poslano ali je iz nje priplulo. Od leta 1509 je nadzor vključeval tudi popis vseh posadk, namenjenih v Zahodno Indijo. Popis je vseboval podatke o poreklu vkrcanih, njihovi dejavnosti, namembnem kraju in drugih osebnih okoliščinah. Hkrati je služil za preverjanje, da v odpravi niso sodelovale prepovedane skupine oseb, na primer Judi, Mavri in vsi, kaznovani s strani inkvizicije, tudi če so kazen že prestali.

Leta 1511 je Hiša za trgovino dobila tudi sodne pristojnosti v vseh zadevah v zvezi s čezoceansko trgovino in navigacijo. Za prodajo in nakup neregistriranega in neoznačenega zlata iz Zahodne Indije je bila na primer predvidena kazen v višini štirikratnega zneska vrednosti utajenega zlata, če storilec tega denarja ni imel, pa mu je grozil izgon iz vseh španskih kraljestev, torej tudi kraljestev Zahodne Indije. Za razliko od kasnejših francoskih in angleških »prekomorskih domen« so imele namreč španske kolonije v Ameriki enakovreden status kot druga kraljestva kastiljske krone, denimo Kastilja, Flandrija in Navarra.

Kastiljska krona je razen začetnih odprav, ki jih je financirala sama, osvajanja izvajala po zasebnikih, ki so jih bili pripravljeni opraviti na lastne stroške. Pravni instrument, ki je omogočal sklepanje pogodb o izvajanju določenega dela ali službe z zasebno družbo, so bile kapitulacije oziroma capitulaciones. Predmeta »ameriških kapitulacij« sta bila predvsem dva: odkrivanje in osvajanje. Krona jih je včasih sklepala neposredno, običajno pa je pooblastilo za sklepanje kapitulacij prenesla na oblasti, ki so imele pristojnosti v zvezi z Zahodno Indijo, na primer na Hišo za trgovino ali Svet za Indijo, pa tudi na kraljeve institucije, prisotne na ozemlju španske Amerike.

Vsebina kapitulacij je vključevala licenco, ki jo je kralj izdal konkvistadorju, na primer za osvojitev in poselitev določene zemlje, ter pogodbo, ki je določala stroške in obveznosti vodje odprave ter naklonitve v obliki časti, nazivov in materialnih dobrin, ki jih je bil kralj zavezan podeliti po izpolnitvi predmeta kapitulacij. Po sklenitvi kapitulacij je kraljeva institucija, najpogosteje Svet za Indijo, konkvistadorju izdala instrukcije – instrucciones -, ki so določale način izvajanja plovbe in pravila obnašanja izvajalcev pri opravljanju nalog, določenih v kapitulacijah. Pri tem so pooblastilo za nadzor nad izvajanjem teh določb in kaznovanje kršiteljev prenašale na kapitana ladje.

Konkvistadorji, izvajalci »odkrivanj« in poselitev, so bili za svoje podvige med drugim nagrajeni z dodelitvijo encomiend. Ekonomsko-pravni sistem encomiend je temeljil na tem, da so bili konkvistadorji v zameno za zaščito osvojenih ozemelj upravičeni do posebnih dajatev, hkrati pa jim je bila dodeljena določena količina staroselskih delavcev za delo na zasedeni zemlji. Čeprav so bili staroselski delavci obravnavani kot svobodni posamezniki, so jih v delo lahko prisilili, njihovo plačilo pa so ovrednotili imetniki encomiend sami in je bilo zgolj simbolično. Izabela I. Kastiljska, ki je staroselske podanike sicer razglasila za svobodne vazale kastiljske krone, je tako na primer leta 1503 izdala določbo, ki je zapovedovala prisilno delo svobodnih Indijancev. Bila je namreč obveščena, »da Indijanci zaradi obilice svobode bežijo in se ne želijo sporazumevati s kristjani ter nočejo delati in se potepajo, kljub temu da jih želijo plačati.«

Ekonomsko-pravni sistem encomiend je predstavljal eno izmed glavnih iztočnic za zgodnje kritike španske oblasti v Zahodni Indiji. Ferdinand II. Aragonski je tako leta 1512 v Burgosu sklical poseben začasni svet, sestavljen iz osmih teologov in pravnikov, ki naj bi pripravil mnenje o teh kritikah. V zvezi s špansko prisotnostjo v Ameriki sta se v začetku 16. stoletja zastavljali dve glavni vprašanji: upravičenost španske oblasti in – v primeru, da je pridobljena oblast legitimna – način obravnavanja staroselcev.

Prvi kraljevi razpravljavci o upravičenosti kastiljske oblasti so na zasedanju sveta v Burgosu ustrezen pravni naslov za špansko nadvlado sicer našli v papeških bulah, s katerimi je papež katoliškima monarhoma leta 1493 podelil ozemlja Zahodne Indije, a so hkrati v sedmih točkah, ki so jih sprejeli v zvezi z vprašanjem obravnave staroselcev, sklenili, da so Indijanci svobodni posamezniki in morajo biti kot takšni tudi obravnavani. Mnenje je bilo nekoliko pozneje preoblikovano v pravno obliko oziroma v Leyes de Burgos, prvo zbirko določb za Zahodno Indijo, ki je urejala razmerja med staroselci in Španci. Burgoški zakoni so med drugim določali višino dajatev ter količino in način indijanskega dela, prepoved izkoriščanja Indijancev za prenašanje tovora ter zahteve v zvezi z zagotavljanjem njihove ustrezne prehrane in počitka, pa tudi prepoved nazivanja Indijancev z žaljivimi imeni, recimo z vzdevkom »psi«. Kljub temu da posegi v obstoječ sistem encomiend niso bili pretirani, se določbe iz leta 1512 v praksi niso uveljavile.

V letih 1542 in 1543 je tako Karel V., ki je v tem času kraljeval Španiji kot Karel I., ponovno poskusil urediti razmerja med španskimi priseljenci in Indijanci kot posebno statusno kategorijo. Izdal je dva akta, skupaj poimenovana Novi zakoni oziroma Leyes Nuevas. Novi zakoni so po eni strani predstavljali odziv na nadaljnja poročila o neznosnosti situacije v Zahodni Indiji, za katera se ni zanimala zgolj španska duhovščina, pač pa tudi druge evropske sile, ki niso bile preveč dovzetne za veljavnost papeških bul in razdelitev »novih« ozemelj med Portugalsko in Španijo ter so iskale način za vključitev v kolonialno tekmo. Po drugi strani pa je Karel V. z Novimi zakoni skušal okrepiti položaj kraljevih institucij ter zmanjšati vpliv imetnikov encomiend v španski Ameriki.

Novi zakoni so namreč pomenili premik v smeri ukinitve ekonomsko-pravnega sistema encomiend: prepovedovali so dodelitev novih encomiend, ukinjali encomiende kraljevih uradnikov, cerkvenih institucij in tistih, ki so zlorabljali Indijance, glede upravičenj vseh drugih encomenderov pa so določali, da prenehajo s smrtjo njihovih trenutnih imetnikov. Vsebovali so tudi številne določbe, ki so omejevale uporabo indijanskega dela – nevarno nabiranje biserov bi na primer Indijanci po novem smeli opravljati le prostovoljno, za primere prisile v tovrstno delo pa je bila predpisana smrtna kazen. V takšnih položajih naj se, kot je predlagano v nadaljevanju določbe, indijanske delavce nadomesti z afriškimi sužnji.

Razglasitev Novih zakonov je povzročila številne nemire, v Peruju pa celo upor proti kroni in težnje po neodvisnosti. Tudi verske skupnosti, prisotne na ozemlju španske Amerike, so od vladarja zahtevale odpravo sprejetih zakonov, saj naj bi bil sistem encomiend edini način, da se zagotovi in zavaruje ozemlje. Leta 1545 je bil tako Karel V. prisiljen z Ley de Malinas preklicati določbe, ki so ukinjale dednost upravičenj trenutnih imetnikov in predvidevale prenehanje encomiend njegovih uradnikov.

V istem času se je poleg opisanih poskusov reguliranja načina obravnave staroselcev kot svobodnih posameznikov nadaljevala tudi razprava o ustreznem pravnem naslovu za kastiljsko oblast v Zahodni Indiji. Naslovi, ki so temeljili na predpostavki o nezmožnosti staroselcev, da bi imeli veljavno oblast v zasebnih in javnih zadevah, bodisi zaradi njihovih grehov bodisi zaradi pomanjkanja razuma, so bili postopoma preseženi. »Celo med nami vidimo mnoge kmete, ki se le malo razlikujejo od nerazumnih živali,« je premik na primer pojasnil Francisco de Vitoria, glavni predstavnik salamanške šole, teoretskega gibanja v Španiji, ki je prenovilo razumevanje zgodnjesrednjeveške sholastike. Teologi, filozofi ter pravniki, dejavni v okviru salamanške šole, so predstavljali enega izmed ključnih miselnih tokov v 16. in 17. stoletju, ki je zavrnil tako veljavnost dodelitve ozemelj s papeškimi bulami kot tudi utemeljitev, da so bila ozemlja pridobljena na podlagi odkritja in okupacije nikogaršnje zemlje.

Iskati so začeli druge naslove, ki bi upravičevali kastiljsko nadvlado in konkvisto samo, saj je ta predstavljala dogodek, ki ni mogel biti utemeljen na podlagi srednjeveške doktrine o kaznovalni vojni. Najbolj znan poskus njihovega definiranja predstavljajo javna predavanja Francisca de Vitorie iz leta 1539. V njih je Vitoria že poznani pravni besednjak pozne srednjeveške sholastike prilagodil spremenjenemu kontekstu čezoceanskega odkrivanja, osvajanja in trgovanja. Pri iskanju novih naslovov je izhajal iz prava, ki je skupno vsem ljudem: ius gentium. Kot subjekt tega prava je prepoznal politične skupnosti. Te naj bi skupaj tvorile univerzalno skupnost, del katere so tudi nekrščanske politične skupnosti. Gajevo definicijo ius gentium kot prava, ki ga je naravni razum postavil za vse ljudi – inter omnes homines –, tako preoblikuje v definicijo ius gentium kot prava, ki ga je naravni razum postavil med vsemi narodi oziroma v ius inter gentes.

Izhajajoč iz prava, ki zavezuje vse politične skupnosti in katerega glavni, a ne edini vir je naravno pravo, je Vitoria izoblikoval sedem možnih naslovov, ki bi lahko upravičevali špansko vojno in zasedbo ameriških ozemelj, in pogojni osmi naslov, ki ga ni ne potrdil ne zavrnil – po njem naj bi morali Španci prevzeti skrbništvo nad Indijanci in jim vladati, saj ti nimajo zadostno razvitega razuma. Vitoria je posebno veljavnost priznal predvsem dvema naslovoma: dolžnosti obrambe nedolžnih pred tiranijo, pri čemer je ciljal na človeška žrtvovanja v staroselskih ritualih in kanibalizem, ki naj bi predstavljala zločin proti naravi, ter naravni pravici do združevanja in komunikacije.

Kot izhodišče za ta naslov je vzel naravnopravno pravico Špancev, da potujejo na ozemlja Zahodne Indije in na njih prebivajo, če barbarom ne povzročajo škode. »Tako kot na primer Francozi Špancem ne morejo prepovedati, da potujejo na njihova ozemlja, tudi Indijanci nimajo te pravice.« Iz te osnove je izpeljal več podpravic, na primer pravico do svobodnega trgovanja z drugimi skupnostmi: »Španci smejo uvažati dobrine, ki jih Indijanci nimajo, ter izvažati zlato, srebro in druge stvari, ki jih imajo Indijanci v izobilju.« Indijanci Špancem tudi ne morejo prepovedati izkoriščanja skupnih dobrin, torej recimo rudarjenja in nabiranja biserov v morju, saj so tako pridobljene reči po pravu narodov nikogaršnje stvari, ki si jih lahko kdor koli prilasti.

Če Indijanci Špancem ne omogočijo uresničevanja te naravne pravice, je proti njim dopustna obrambna vojna. Pri tem Vitoria naredi odmik od srednjeveške doktrine pravične vojne, glede na katero je lahko legitimno zgolj ravnanje ene izmed vojskujočih strani. V teorijo pravične vojne vpelje razlikovanje med objektivnim neupravičenim ravnanjem in subjektivno »krivdo«. Pri tem je predpostavljal, da so Indijanci v stanju neizogibne zmote, saj so »po naravi bojazljivi, zbegani in nevedni, zato je razumljivo, da se bojijo oboroženih in močnejših mož, ki imajo njim tuje navade.« Če je eden izmed subjektov v neizogibni zmoti, vojna proti njemu ne more biti kaznovalna vojna, saj v njej nihče ni subjektivno »kriv«. Indijanci, ki se vojskujejo proti Špancem in so v neizogibni zmoti, lahko torej prav tako vodijo subjektivno pravično vojno, čeprav njihovo ravnanje objektivno nima podlage.

Da bi dokončno razrešil vprašanje upravičenosti španske oblasti in vojne v Ameriki ter vprašanje načina obravnave koloniziranih ljudstev, je Karel V. leta 1550 formalno ustavil izvajanje vseh vojaških odprav ter sklical poseben začasni svet v Valladolidu. Ključno vprašanje, ki naj bi ga razrešil svet, je bilo, ali se proti staroselcem sme voditi vojna z namenom, da se jih pred njihovo evangelizacijo podredi španski kroni in se jim nato lažje priuči katoliški nauk. Oba glavna udeleženca v razpravi pred svetom, Bartolomé de Las Casas, zagovornik ukinitve pravno-ekonomskega sistema encomiend, in Juan Ginés de Sepúlveda, kritik Novih zakonov, sta pri argumentiranju svojih stališč upoštevala ideje, ki jih je v svojih predavanjih razvil Vitoria. Oba razpravljavca sta v svojo teorijo o pravični vojni na primer vključila obrambno vojno Indijancev proti Špancem ter priznala njeno upravičenost.

Začasni svet je bil sestavljen iz članov Sveta za Indijo ter Sveta za Kastiljo, ki so bili pretežno pravniki, ter teologov. Že sama struktura je sicer predstavljala predmet spora: Sepúlveda je zatrjeval, da gre pri »ameriškem vprašanju« za javno zadevo, ki jo lahko urejajo le pravniki in kraljevi upravniki, medtem ko je Las Casas enako kot Vitoria izhajal iz stališča, da gre za moralno vprašanje in so za njegovo razrešitev pristojni izključno teologi. Poročilo, v katerem je začasni svet povzel argumente obeh razpravljavcev, obsega eno stran Sepúlvedovih stališč in 25 strani Las Casasovega zagovora. Ta je namreč pred svetom pet dni zaporedoma bral svoje delo Apología.

Las Casas je zatrjeval, da vojna proti staroselcem z namenom podreditve v nobenem primeru ne more biti pravična, saj se svobodni Indijanci lahko le prostovoljno spreobrnejo v krščanstvo in šele s tem postanejo subjekti kastiljske oblasti. Razločeval je med več vrstami barbarov: tistimi, ki so povsem brez razuma, »ki samo plenijo in povzročajo nasilje, kot pravijo, da to sedaj na primer počnejo Arabci v Aziji«, in tistimi, ki imajo zgolj določene posebnosti, a poznajo neke vrste družbeni red. Ker spadajo Indijanci v drugo kategorijo barbarov, jih je mogoče z razumom prepričati, da se spreobrnejo. Sepúlveda, ki je v debati zastopal interese konkvistadorjev, je nasprotno menil, da je vojna proti manj razumnim Indijancem pravična in tudi nujna, saj je njihova predhodna podreditev primernejši način za dosego njihove spreobrnitve.

Tako kot Vitoria je tudi Sepúlveda med upravičenimi razlogi za vojno proti staroselcem naštel človeška žrtvovanja in antropofagijo. Las Casas je temu skušal nasprotovati z argumentom, da so žrtvovanja nedolžnih maloštevilna v primerjavi s številom ubitih v vojni. Sepúlveda je v to močno dvomil, saj naj bi se glede na njegove izračune na leto zgodilo dvajset tisoč človeških žrtvovanj. »Če to pomnožimo s tridesetimi leti, odkar smo ustavili izvajanja žrtvovanj, bi to pomenilo že 600.000 mrtvih.« Po Las Casasovem seštevku je bilo lahko letno organiziranih največ 50 človeških žrtvovanj – če bi jih bilo namreč več, španske odprave na »odkritih« ozemljih ne bi mogle naleteti na neskončno število Indijancev.

Po koncu razprave med Las Casasom in Sepúlvedo naj bi začasni kraljevi svet sprejel zavezujočo odločitev o načinu izvedbe nadaljnjih odprav, a tega nikoli ni storil. Pravila, ki so urejala nova »odkrivanja« in poselitve, so bila sprejeta šele leta 1573. Določbe niso več uporabljale izraza »konkvista«, pač pa »pacifikacija«. Po poselitvi in vzpostavitvi mest na novih ozemljih naj bi skušali po mirni poti prepričati staroselske prebivalce, da se spreobrnejo in preidejo pod špansko oblast. V pravilih je bilo glede še nezasedenih ozemelj namreč določeno, da kastiljska oblast zajema le ozemlje, ne pomeni pa tudi oblasti nad osebami, ki se lahko kroni podredijo le prostovoljno.

Vitoria je svoje predavanje o Zahodni Indiji zaključil z možnostjo, da Španci nimajo nobenega upravičenega razloga za vojno proti Indijancem. Bi to pomenilo ogromno in nedopustno škodo za kraljevo blagajno? »[Tudi v tem primeru] ni nujno, da bi trgovina prenehala. Kot sem že razložil, imajo barbari presežek mnogih stvari, ki jih Španci lahko menjavajo za reči, ki jih barbarom primanjkuje. Imajo tudi mnogo neposeljenih posesti, ki jih lahko okupira, kdor želi. Poglejte samo Portugalce, ki s podobnimi vrstami ljudstev dobičkonosno trgujejo, ne da bi jih prej osvojili. /…/ Jasno je tudi, da potem, ko je bilo enkrat spreobrnjenih mnogo barbarov, ne bi bilo niti primerno niti zakonito, da bi povsem prenehali z upravljanjem teh teritorijev.«