Letos obeležujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne in osvoboditve večine koncentracijskih taborišč. V današnjem Repetitiu se bomo posvetili edinemu koncentracijskemu taborišču, ki ga je na ozemlju današnje Slovenije postavil nacistični SS kot zunanje taborišče matičnega taborišča Mauthausen pri Linzu, in njegovi vsaj delni pozabi. Za obravnavo slednje se bomo v drugem delu oddaje oprli na teoretsko podlago zgodovinarke Taje Kramberger. 

Nacistična SS je koncentracijsko taborišče Ljubelj jug vzpostavila leta 1943, in sicer pod istoimenskim prelazom, kjer poteka meja med takrat jugoslovanskim, kasneje slovenskim ozemljem in Avstrijo. Leta 1944 je pot preko Ljubelja skrajšal predor, dolg 1566 metrov, ki so ga s suženjskim delom izkopali jetniki taborišča v osmih mesecih. 

»Hodili smo mimo cerkvice, katere zvonik se je dvigal s svojo gotsko glavo proti gorskim pečinam, nato nas je pot pripeljala do umetne ploščadi, kjer se je začenjalo gradbišče. Tu je stala orodjarna z majhnimi parnimi stroji, okrog nje pa so bile speljane tračnice s kretnicami. V ozadju je zevala temna luknja – vhod v predor v nedra gore. Mi smo namreč prevrtali Alpe,« se spominja Gaston Charlet v svoji knjigi Kaznilnica v snegu.

Po napadu na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je nacistična Nemčija okupirala Gorenjsko. Povod za izgradnjo predora na Ljubelju je bil strateški – povezava rajha z južnimi zasedenimi ozemlji in Jadranom. Za gradnjo je bilo zadolženo dunajsko podjetje Universale Hoch- und Tiefbau AG, ki je pri upravi matičnega taborišča Mauthausen najelo jetnike za suženjsko delo. Z namenom izgradnje predora je bila na Ljubelju ustanovljena ena izmed skupno 51 podružnic. Septembra 1942 je bil objavljen odlok o izgradnji predora, januarja naslednje leto so se začele priprave za postavitev taborišča na jugoslovanski strani prelaza.

V nadaljevanju bomo podatke in pričevanja o taborišču črpali predvsem iz zgodovinskih knjig Kaznilnica v snegu Gastona Charleta in Mauthausen na Ljubelju avtorjev Janka Tišlerja in Jožeta Rovška ter publikacije Tržiškega muzeja z naslovom Koncentracijsko taborišče Ljubelj/Mauthausen 1943-1945. 

Taborišče Ljubelj je bilo sestavljeno iz dveh delov, južnega na jugoslovanski strani in kasneje manjšega severnega na avstrijski. Skupno število taboriščnikov na Ljubelju je bilo okrog 1800, istočasno pa jih je bilo zaprtih med 1200 in 1300. Med jetniki je bilo največ Francozov, okoli 800, preostali pa so bili večinoma Slovani, od tega okrog 450 Poljakov, 188 Sovjetov in približno 110 Jugoslovanov, od teh največ Slovencev. Nemških in avstrijskih jetnikov je bilo okrog 70. To so bile predvsem osebe s kriminalno preteklostjo, ki so v taborišču velikokrat prevzele vlogo kapoja – vodje posameznih barak – in so bile prav tako okrutne kot esesovski stražarji. Jetniki na Ljubelju so bili večinoma takšni ali drugačni politični zaporniki, uporniki proti nacističnemu režimu, komunisti in intelektualci. Judov je bilo na Ljubelju 14, a so z Madžarske tja prišli le prehodno, kmalu so jih transportirali v centralno taborišče Mauthausen.

Nacistična Nemčija je tekom svojega obstoja ustvarila več kot 42.000 koncentracijskih in delovnih taborišč, zaporov, getov, bordelov za vojake in številnih drugih prostorov nasilja. Znotraj teh je obstajala še posebna, zlovešča povezava koncentracijskih taborišč pod vodstvom SS, ki jih je zasnoval in vodil Heinrich Himmler. Bila so brezpravni prostori, kamor so ljudi zapirali brez sojenja ali možnosti obrambe, jetnike so v celoti izvzeli iz državnega pravnega sistema. SS je ustanovila 58 matičnih in 968 podružnic tovrstnih taborišč. Koncentracijsko taborišče Ljubelj je velikokrat napačno opredeljeno kot delovno taborišče. Kot taborišče pod vodstvom SS je šlo v resnici za prostor nasilja, kjer je veljalo pravilo postopnega ubijanja ljudi z delom – Vernichtung durch arbeit.

»Ker smo bili jetniki velikega rajha, so nam namenili uničenje, ki naj bi ustrezalo potrebam vojnih načrtov. Namenili so nam smrt na prisilnem delu – to je bila bolj originalna zamisel, kot pa pokositi nas z mitraljezom ali pobesiti nas na veje dreves,« v Kaznilnici v snegu zapiše Gaston Charlet.

3. junija 1943 so se v barake taborišča Ljubelj jug vselili prvi jetniki. Taborišče je bilo od predora oddaljeno 1700 metrov, kar so jetniki prehodili vsak dan, na poti nazaj še oprtani z velikim kamnom. Taborišče je bilo obdano z bodečo žico, ki je bila pod električno napetostjo, ter šestimi stražnimi stolpi. Za ograjo je bilo pet stanovanjskih barak za jetnike, umivalnica, kuhinja, straniščni baraki ter zbirališče ali apelplatz. Zunaj ograje so bile barake esesevskih paznikov, policije in vodstva, ambulanta in provizorični krematorij.

»Ne pozabite, da ste poraženi. Tukaj ne poznamo močnih in slabih, le delavce in mrliče! […] Tisti, ki noče delati, naj to mirno pove! Ubit bo!« - Citat Jakoba Winklerja, poveljnika taborišča Ljubelj jug, zabeležen v knjigi Mauthausen na Ljubelju Janka Tišlerja.

Jetniki so vstajali ob pol petih zjutraj. Namesto zajtrka so pred odhodom do tunela dobili le pol litra kavnega nadomestka. Tunel so dnevno kopali okrog 11 ur, vmes so imeli le en skop obrok. Po večernem prihodu so z delom nadaljevali v taborišču. V bližnji okolici so z velikimi kamni, ki so jih prinesli z gradbišča, gradili poti. Pred spanjem so prejeli še malo kruha in rezino salame ali žlico marmelade. Ne glede na vremenske razmere se količina dela ni zmanjšala. Na Ljubelju so zimske temperature pogosto pod lediščem, jetniki so jim bili namerno izpostavljeni.

»Zmeraj je bilo tako: naše cunje so se najprej napile snega, da ni bilo v njih več suhega vlakna, potlej so zaradi mraza zmrznile in postale trde, kot da so iz lesa. […] Postavili smo se v vrste in čakali na apel. Nekateri so stali do kolen v beli gmoti in gola stopala v coklah so jim začela kmalu zmrzovati, nato pa še golena in stegna,« se zbora v taborišču spominja Gaston Charlet v Kaznilnici v snegu.

V taborišču Ljubelj je obstajal sistem terorja, ki je bil značilen za vsa koncentracijska taborišča pod vodstvom SS. Jetniki so bili sistematično razčlovečeni, nasilje je posegalo v vsak element njihovega življenja v taborišču. Najprej so jim odvzeli identiteto in jo zamenjali s številko. Delovne razmere so bile mučne, trpeli so za podhranjenostjo, zaradi neustreznih bivanjskih razmer in oblačil so bili podhlajeni, zdravniška oskrba je bila zelo omejena ali praktično neobstoječa. Dnevno so bili izpostavljeni zločinskemu ravnanju in fizičnemu trpinčenju s strani paznikov, vodstva ali kapojev. Jetniki so nenehno živeli v strahu pred smrtjo, trenutki fizičnega nasilja pa so bili nenadni, bodisi proti vsem, pogosto pa je šlo tudi za individualno izživljanje paznika ali kapoja nad določenimi taboriščniki.

»V moji baraki sta bila jeseni leta 1944 dva Poljaka, oče in sin. Na delovišču pri nošnji hlodov je kapo pregledal sina, ki si je pod srajco podložil papir od cementnih vreč, kar je bilo prepovedano. Začel ga je strašno pretepati in ko je padel na tla, ga je še brcal v trebuh in kamor je padlo. Kmalu zatem je izginil in rečeno je bilo, da je bil poslan nazaj v Mauthausen.« – Pričevanje nekdanjega interniranca Antona Kastrevca v zgodovinski knjigi Mauthausen na Ljubelju navaja Janko Tišler. 

»Jasno sem občutil, da sem postal žival in nisem bil edini. Grozno je živeti s stalnim občutkom strahu, z bojaznijo, ki se vas polasti in proti kateri ne moreš skoraj ničesar storiti. […] Pretepeni, pretepeni kot psi, sestradani, izčrpani, prestrašeni, bolni in kljub temu smo vzdržali …« – Pričevanje Roberta Zarba, ohranjeno v arhivu družine Zarb, zapisanega v knjigi Christiana Tessierja in Daphne Dedet z naslovom Du Loibl-pass a la Brigade Liberte.

V južnem taborišču je med letoma ‘43 in ‘45 umrlo 40 jetnikov. Uradno število umrlih je varljivo, saj so mnoge taboriščnike pred smrtjo zaradi nezmožnosti dela transportirali v matično taborišče. Za določitev jetnikov, ki so šli nazaj v Mauthausen, je bil odgovoren zdravnik in član SS Sigbert Ramsauer, ki je svojo vlogo videl ne v zdravljenju, marveč v preučevanju internirancev.

»Ta zdravnik si je smrtno kazen zaslužil vsaj toliko kot nekdanji vrtnar, ki je bil poveljnik našega taborišča,« Ramsauerja v svoji avtobiografiji Le ver Luisant obsoja Louis Balsan.

Preden je prišel na Ljubelj, je Ramsauer opravljal vlogo zdravnika v koncentracijskih taboriščih v Gusnu, Mauthausnu, Neuengammeju in Dachauu. Po pričevanjih zdravnika-jetnika Viktorja Opressingerja je Ramsauer v Gusnu z bencinsko injekcijo ubil okrog 700 sovjetskih jetnikov. Na Ljubelju je zdravniško pomoč nudil le esesovcem, jetnike pa je pustil umreti, jih napotil v Mauthausen ali jih ubil z bencinsko injekcijo. V taborišču so za bolne jetnike skrbeli drugi interniranci z medicinsko izobrazbo.

Kot drugje so tudi na Ljubelju določeni jetniki skušali pobegniti, za razliko od ostalih koncentracijskih taborišč pa je bila večina poskusov kljub vsem varnostnim ukrepom uspešnih. Od 27 poskusov jih je bilo neuspešnih le 5. Ob uspešnih pobegih so pazniki kaznovali preostale jetnike ali njihove rojake. Pri pobegih so jetnikom pomagali nekateri Tržičani ali delavci v civilnem taborišču. Izmed slednjih gre izpostaviti predvsem domačina in civilnega delavca Janka Tišlerja, ki je s pomočjo drugih aktivistov med leti delovanja taborišča navezal stik z jetniki, ki so pripravljali pobeg. Kasneje se je pridružil partizanom, po vojni pa je napisal knjigo pričevanj o taborišču z naslovom Mauthausen na Ljubelju.

Civilno taborišče je bilo postavljeno poleg koncentracijskega. Tam so prebivali civilni delavci, ki so sodelovali pri kopanju predora. Septembra 1943 je bilo v civilnem taborišču 666 delavcev, večina Slovencev z Gorenjske. Na delo so bili poklicani prek delovnih uradov iz Kranja, Radovljice in Kamnika, zavrnitev dela pa je bila kazniva.

»Vzdrževati z njimi stike pa seveda ni bilo lahko. Ti ljudje sicer niso bili jetniki in jih niso mučili, drugače pa so jih nadzorovali skoraj prav tako kot nas in grdo ravnali z njimi,« se tovarištva s civilnimi delavci spominja Gaston Charlet v knjigi Kaznilnica v snegu.

Med vojno je bil vojaško in politično najbolj relevanten slovenski upor proti Nemčiji in Avstriji na Koroškem. Partizanski odredi osvobodilne fronte so delovali tudi na Gorenjskem, na Ljubelju so nekajkrat prestregli transportna vozila, a dobro varovanega taborišča niso napadli, saj bi ob neuspehu jetnikom grozil pokol. Ko je leta ‘45 rajhu grozil propad, so esesevci začeli prazniti severno taborišče. Del jetnikov je ostal v južnem delu, druge so zaprli v zastraženo šolo v Tržiču. 

Maja 1945 so ob neposredni grožnji napada Koroškega odreda OF pazniki taborišča skupaj z jetniki bežali severno. Taboriščnike so uporabljali kot žive ščite. Kljub temu jih je 8. maja dohitel Koroški odred in jetnike osvobodil. Del osvobojenih jetnikov se je pridružil partizanskim enotam, preostale pa so domov napotili pripadniki 8. britanske armade, ki je po osvoboditvi skrbela za iskanje odgovornih za zločinska dejanja v taborišču. 122 nekdanjih francoskih jetnikov je formiralo partizansko brigado Liberté pod vodstvom maršala Tita. 98 Poljakov, 17 Sovjetov, štirje Čehi, dva Španca, Slovak in Madžar pa so formirali brigado Stary. Obe sta opravljali naloge, povezane z nadzorovanjem, ujeli in zaprli pa so tudi veliko pripadnikov SS in taboriščnih kapojev. 

»In kje so ostali esesovci, šefi barak in kapoji? Nekaj jih je že pomrlo, vendar jih precej še vedno nekaznovano uživa svobodo v prepričanju, da je že vse pozabljeno …« leta 1995 v svoji zgodovinski knjigi Mauthausen na Ljubelju zapiše Janko Tišler.

Esesovskim paznikom, kapojem, zdravniku Ramsauerju in vodstvu taborišča je po njihovem zajetju sodilo angleško vojaško sodišče. Pazniki in kapoji so bili obsojeni na 3- do 20-letne zaporne kazni. Vodja južnega taborišča Jakob Winkler in namestnik vodje severnega taborišča Walter Brietzke sta bila obsojena na smrt. Sigbert Ramsauer je ušel smrtni kazni, obsojen je bil na dosmrtno ječo. Leta 1954 so ga avstrijske oblasti pomilostile. Po izpustitvi je vodil svojo rentgensko ordinacijo v Celovcu. Umrl je leta 1991. Mnogo zločinov, storjenih na Ljubelju, ni bilo nikoli sodno obravnavanih. Po Tišlerju to kaže na pozabo taborišča, ki se ji bomo posvetili po glasbenem premoru.

Predor Ljubelj je bil med 12. majem 1945 in 15. novembrom 1967 zaprt, potem je skozenj stekel promet med Jugoslavijo in Avstrijo. Barake obeh delov taborišča so po vojni podrli, prostor pa zasuli. 

Leta 1954 je bil ob taborišču Ljubelj jug postavljen spomenik z naslovom J’accuse! po Zolajevem pismu o aferi Dreyfus, medtem ko je bilo taborišče Ljubelj sever na avstrijski strani meje do 90. let prejšnjega stoletja odlagališče za gradbene odpadke. Skulptura predstavlja okostje preminulega taboriščnika s še utripajočim srcem. Prostor taborišča Ljubelj jug je leta 1996 postal spomenik državnega pomena. Leta 2019 je bil na ploščadi pred obema vhodoma v predor zgrajen spomenik z naslovom Nepozabljeni – nezlomljeni.

»Ne, z menoj je konec. Ubili so me, veš … Obljubi, da boš povedal svetu, kaj so počeli z nami … Kako smo morali crkavati …« – Zapis jetnika Georgesa Sarrazina, ki je umrl v KT Ljubelj jug, v Kaznilnici v snegu navaja Gaston Charlet.

Po več letih tišine od konca vojne se je po svetu naposled začelo obdobje pričevanj. Mednarodno in državno pravo se je oblikovalo glede na dogodke druge svetovne vojne. O koncentracijskih taboriščih je bilo objavljenih mnogo akademskih raziskav, ki so pričevanja preživelih umestile v zgodovinski diskurz. O koncentracijskem taborišču Ljubelj so zaradi nacionalnega porekla najvišjega števila internirancev največ pisali Francozi. Objavljenih je bilo več knjig pričevalcev, ena izmed njih, nocoj že večkrat citirana, Kaznilnica v snegu Gastona Charleta, je bila leta 1966 prevedena v slovenščino. Posneli so tudi dokumentarni film Un tunnel pour le reich ali Predor za rajh. Na slovenski strani je bilo poznavanje taborišča zelo omejeno. Gibalo se je predvsem na lokalni ravni, širša javnost je o taborišču Ljubelj največ izvedela z izidom knjige Mauthausen na Ljubelju leta 1995. Poleg nje smo kasneje prejeli še nekaj muzeoloških publikacij, raziskave o taborišču ali akademske obravnave preživelih pa nimamo.

Taborišče Ljubelj je tako v Sloveniji ostalo akademsko pozabljeno. Kako pa je z družbenim spominom? Taja Kramberger, slovenska zgodovinarka in antropologinja, loči pojma kolektivne memorije in zgodovine. Prva je vroča, prizadeta, z razsojanjem in diktiranjem skrbi za identiteto skupine in njeno enotnost, rešuje nas pred pozabo. Zgodovina pa po Kramberger prek hladne kritične refleksije analizira in razlaga, da bi razumela. V zdravih demokratičnih družbenih razmerah naj bi med njima vladala nenehno odprta izmenjava informacij. Do nevarnosti pride, če je ta tok prekinjen in pride do mešanja med zgodovino in memorijo. To lahko pripelje do enovitih narativ o dogodkih, kar bi morala zgodovina preprečevati. Pravi, da bi se morala posebna pozornost preusmeriti na državljanska zavzemanja, ki spodnašajo enoumje in enovitost narative preteklega dogajanja.

Glede sistemske pozabe prostorov nacističnega nasilja v Sloveniji Kramberger opozarja na redukcionistični diskurz jugoslovanskega zmagoslavja po koncu vojne. Ta je s svojo enovito razpravo zasenčil vse drugo dogajanje med vojno in s tem povzročil zgodovinski molk o nacističnih zločinih v Sloveniji in izogibanje soočenja z nelagodno preteklostjo. Zaradi protifašistične ureditve jugoslovanskega režima so bile najbolj priznane razprave o partizanskem antifašističnem delovanju in pogumu, grozljive zgodbe nacističnih in fašističnih žrtev v taboriščih pa so bile odrinjene na stran. O njih se je začelo govoriti z velikim zamikom. Poenostavljeno, večina Slovencev pozna partizansko bolnico Franja, zgodbe taboriščnikov na Ljubelju pa le redki.

Kramberger v svojem članku, objavljenem v zborniku mednarodnega simpozija ob 70-letnici osvoboditve taborišča Ljubelj z naslovom Politika memorije in pozabe, načini izročila in interpretacije, navaja tri pozabe, značilne za slovensko zgodovinopisje in širšo vednost prebivalcev Slovenije. V izteku oddaje se bomo na primeru taborišča Ljubelj posvetili prvi od njih. Opredeli jo kot »pozabo taboriščnih in drugih krajev nacističnega terorja v Sloveniji«. Med prostorsko pozabljene kraje lahko štejemo tudi taborišče Ljubelj, njegova prisotnost v širši slovenski zavesti je kljub javni dostopnosti podatkov in pričevanj jetnikov tudi danes šibka. Kramberger kot razlog širše slovenske pozabe Ljubelja navaja tudi njegovo prej omenjeno intelektualno pozabo. Trdi, da zgodovinska pripoved ne more sloneti le na uradnih pisnih virih, zlasti v primeru nacističnega nasilja, kjer so večino tovrstnih virov ustvarili storilci. Zgodovinsko pripoved bi morali po Kramberger povezati z živimi pripovedmi nosilcev tramavmatičnih memorij, kar pa se v akademskem kontekstu taborišča na Ljubelju ni zgodilo. Pomanjkanje kontakta med živimi pričevalci in raziskovalci je po njenem mnenju značilnost slovenske zgodovinske obravnave travmatičnih dogodkov. 

Taborišče Ljubelj je bilo pri nas sicer edino koncentracijsko taborišče pod vodstvom SS, a ni bilo edino nacistično taborišče v Sloveniji. Kramberger navaja primer delovnega taborišča v Strnišču, ki so ga nacisti vzpostavili leta 1942, v katerem so taboriščniki gradili tovarno aluminijevega oksida ali glinice in aluminija. Jugoslovanska oblast je po vojni taborišče spremenila v svoje središče za nadzor političnih zapornikov. 

Z izbrisom nacističnega prostora nasilja in vzpostavitvijo svojega na istem mestu se je po mnenju Kramberger pozaba tega taborišča vpela v niz zapletenih zamenjav na krajih terorja, ki izbrišejo kraje neprijetne memorije. V prej omenjeni redukcionistični narativi povojnega režima prostora za memorije nacističnega nasilja pač ni bilo. Kramberger doda: »Kontinuiteta v taboriščni opresiji med dvema režimoma ni kaka izvirno jugoslovanska/slovenska ideja: na podoben način je KL Buchenwald po koncu druge svetovne vojne postalo stalinistično taborišče. Na ta način se pozabe kopičijo, druga drugo prekrivajo, izrivajo – bodisi na istem kraju v prostoru ali na istem simboličnem mestu v družbi.«

Taborišče Ljubelj je bilo poleg akademske deležno tudi vsaj delne prostorske pozabe. Po vojni je bilo zastraženo in nedostopno civilistom. Povojna oblast je podrla barake in zasula taborišče. Če sledimo misli Kramberger, je s tem iz krajine odstranila materialne nosilce, v katere bi se memorija lahko vpisovala. Skupaj z neobravnavo pričevalcev, nosilcev travmatične memorije, je bilo zagotovljeno, da taborišče Ljubelj ni bilo izbrisano iz slovenske zavesti, temveč v njej ni nikoli obstajalo.

Obdobje pričevanj o nacističnem terorju se bliža koncu, živih nosilcev memorij je med nami vedno manj. Slovenskih jetnikov, ki so preživeli Mauthausen na Ljubelju ni več, s tem je onemogočena vključitev memorije v zgodovinsko obravnavo edinega nacističnega koncentracijskega taborišča pod vodstvom SS na slovenski zemlji. Časovni razpon, v katerem bi lahko taborišče Ljubelj akademsko obravnavali kar se da celostno, je minil. V zadnjem času je sicer moč opaziti težnje po ozaveščanju o dogajanju na Ljubelju med drugo svetovno vojno, a pretok med memorijo preživelih in zgodovino je v primeru koncentracijskega taborišča Ljubelj zapečaten.

Naj pričujoča oddaja služi kot opomnik na zgodovinske grozote, ki se v času aktualnih geopolitičnih konfliktov bržčas utegnejo ponoviti. 

Pisal je Vid. Lektorirala je Žana. Tehniciral Seliškar. Brala sva Klinc in Biga.