Ta mesec mineva 50 let od tretje izraelsko-arabske vojne, ki je bolj znana kot 6-dnevna vojna. Junij leta 1967 se je izkazal za prelomico v zgodovini Bližnjega vzhoda. Izrael je z bliskovitim napadom premagal arabske sosede Egipt, Sirijo in Jordanijo ter potrdil svojo vlogo regionalne vojaške velesile. Za Arabce, še posebej za Palestince, je vojna znana kot an-Naksah - “neuspeh”. Okupacija Gaze in predvsem Zahodnega brega je spremenila dinamiko bližnjevzhodnega konflikta. Šestdnevna vojna je postala izhodiščna točka za vsakršna pogajanja o miru na Bližnjem vzhodu. Hkrati pa označuje tudi konec prvega poglavja samostojne zgodovine tako poražencev kot tudi zmagovalcev. V treh letih po vojni sta umrla tako Naser kot levi Eškol, oba zlomljena moža, na njuno mesto pa so stopili ljudje drugačnega, manj fleksibilnega karakterja.

Pred vojno leta 1967 je bila izhodiščna točka za Izrael in njegove sosede vojna leta 1948. V prvi izraelsko-arabski vojni, ki je izbruhnila za petami zadnjega angleškega vojaka, ki je zapustil Palestino, je Izrael uspel ne le ubraniti svoj obstoj, ampak tudi razširiti ozemlje, ki ga je zanj predvidela Resolucija o razdelitvi Palestine, ki so jo pol leta prej izglasovali Združeni narodi. Ta resolucija je v Palestini predvidela siamskega dvojčka, arabsko in judovsko državo, vsako s svojimi udi, a združeni v telesu, prisiljeni v sodelovanje. Izrael je iz vojne izšel kot država z enotnim teritorijem, zmožen samostojnega obstoja, a hkrati obkoljen in izpostavljen. Gazo je zavzel Egipt, Zahodni breg pa Jordanija. Sirija je zadržala Golansko planoto, na meji pa je bila vzpostavljena demilitarizirana cona. Večina palestinskih beguncev je zavetje našla v Jordaniji, kjer so dobili status enakopravnih državljanov in so do leta 67 že predstavljali več kot polovico prebivalstva.

Druga izraelsko-arabska vojna leta 1956 je meje pustila nespremenjene. Izrael je ob pomoči Francije in Velike Britanije sicer uspel priti do Sueškega prekopa, a se je moral zaradi pritiska ZDA in Sovjetske zveze umakniti na stare položaje. Egiptovski predsednik Naser je uspel dokončati tisto, kar je bil povod za vojno, namreč nacionalizacija Sueškega prekopa in popoln umik vseh britanskih sil iz Egipta. Pristati pa je moral na omejeno vojaško prisotnost na Sinajskem polotoku. Prav tako so bili ob meji na Egiptovski strani nameščeni vojaki Združenih narodov. Ti so prihajali iz neuvrščenih držav, okoli 300 vojakov je prispevala tudi Jugoslavija.

Je pa vojna leta 1956 močno spremenila politično dinamiko, še posebej v Egiptu. Naser je iz vojne kljub vojaškemu porazu izšel kot politični zmagovalec. Prevzel je tudi vlogo panarabskega voditelja. Naser se je lahko pohvalil z uspešnim uporom proti kolonialističnim silam. Čeprav se je njegova Baatsitična stranka imela za socialistično in je vsaj pri ekonomskih politikah to v precejšnji meri tudi bila, se Naser ni odvrnil od islama. Ta kombinacija socialno usmerjenih politik na področju gospodarstva, zdravstva in izobraževanja ter nacionalizma, ki je poleg Egipčanov naslavljal vse Arabce in se zavzemal ohranitev islamskih temeljev, se je izkazal za izredno privlačnega po vsem arabskem svetu.

Baatistične stranke so prevzele oblast v Siriji in v Iraku. V začetku šestdesetih let je bil ugled Naserja v arabskih državah izjemen. Glavno opozicijo mu je predstavljal savdski kralj Faisal, a celo v globoko konzervativni Savdski kraljevini so potekali občasni protesti v podporo Naserju, v Egipt pa je prebegnilo celo nekaj pilotov savdskega letalstva. Naser je postal voditelj panarabskega gibanja, ki se je zavzemalo za osvoboditev izpod kolonialnih okov, tako političnih kot tudi ekonomskih.  To pa je Naserja, ki se je v začetku prihoda na oblast želel ukvarjati z notranjimi vprašanji, peljalo v konflikt z Izraelom, ki je bil v očeh Arabcev figura Zahoda v poskusu ohranitve kolonialnega vpliva. Sredi petdesetih let je tako Naser prevzel vlogo zagovornika Palestinskih interesov:

Izjava

Glede na kasnejši potek vojne je lahko pozabiti, da je bila meja med Izraelom in Egiptom v letih med 1956 in 1967 zelo mirna. Praske na meji Izraela z Egiptom in predvsem Jordanijo so bile posledica palestinskih prehodov meje. Ti so bili zgolj deloma vezani na gverilsko bojevanje. Mejo je poskušalo prečkati veliko Palestincev, ki so hoteli priti do svoje zemlje, ki je ostala v Izraelu. Na vsakršne vpade je Izrael odgovarjal z represijami in politiko streljanja pred postavljanjem vprašanj.

Številni incidenti so se dogajali predvsem na severu, na meji s Sirijo. Tu je glavno točko spora predstavljalo vprašanje vode. Izrael je že leta 53 želel speljati vodo iz reke Jordan na jug za razvoj kmetijstva v severnem delu puščave Negev. To so preprečili Združeni narodi, ki pa jim hkrati ni uspelo doseči dogovora o izgradnji skupnega namakalnega sistema. Še posebno arabske države so nasprotovale vsakršnemu sodelovanju Združenih narodov, ki bi posredno priznaval Izrael in mu zato dajal legitimnost. Izrael ni nameraval opustiti razvoja puščave Negev, zaradi česar je do leta 64 zgradil namakalni sistem, ki je vodo dobival iz Galilejskega jezera. Arabci so temu nasprotovali; naslednje leto so se Sirci odločili preusmeriti reko Banias, ki se izliva v Galilejsko jezero. Na to je Izrael odgovoril z orožjem. Ta vojna izraelskih tankov in letal proti sirskim buldožerjem, bagrom in traktorjem je dosegla vrhunec v štirih spopadih v letu 65 in 66, dokler niso Sirci opustili svojih načrtov.

Drugi vir napetosti so bili poskusi Izraela, da pridobi nadzor nad obmejno demilitarizirano cono, ki jo je med vojno leta 48 zavzela Sirija in jo je Izrael smatral za svojo. Izraelsko taktiko je v kasnejšem intervjuju razložil Može Dajan, takratni načelnik generalštaba izraelske vojske:

Zadeva je šla takole. Poslali smo traktor v demilitarizirano cono, da preorje neko nepomembno zaplato zemlje, in sicer v pričakovanju, da bodo Sirci odgovorili z streli. Če so se zadržali, smo traktorju naročili, naj nadaljuje, dokler Sirci niso izgubili potrpljenja in začeli streljati. Potem smo mi odgovorili z artilerijo in kasneje poslali letala.

Takšno dogajanje na sirski meji je leta 67 postajalo vedno bolj pogosto in manj politično nadzorovano. 7. aprila je ena izmed teh praks eskalirala v spopad, v katerem je bilo sestreljenih šest sirskih Migov, dva v zraku nad Damaskom, kar je bilo za Sirijo nacionalna sramota. Izraelska vlada ni dala avtorizacije za ta napad, a tako izraelski premier in obrambni minister Levi Eškol kot tudi načelnik generalštaba Izak Rabin sta po spopadu napovedala, da je Izrael pripravljen tudi na obsežnejšo operacijo, če Sirija ne neha podpirati palestinskih gverilcev.

Dogajanje na sirski meji je začelo povzročati velik pritisk na egiptovskega predsednika Naserja. Sirija je imela z Egiptom sklenjen obrambni pakt, tako da je napad na sirijo pomenil vojno tudi za Egipt. Sprožilni moment so priskrbeli obveščevalni podatki Sovjetske zveze, da se Izrael na sirski meji pripravlja na napad. Te informacije so se izkazale za lažne; ni povsem jasno, zakaj je Sovjetska zveza dajala Egiptu takšne informacije. Naser je odgovoril z napotitvijo dveh divizij na polotok Sinaj in zahtevo za umik vojakov Združenih narodov. Nekaj dni kasneje je Naser začel še z blokado Tiranske morske ožine, s čimer je zaprl morski izhod Izraela proti Indijskemu oceanu. Tudi v medijih je Naser pokazal, da se namerava Izraelu postaviti po robu:

Izjava

Zaprtje Tiranske ožine in odhod Združenih narodov sta zelo zaostrila situacijo. 23. maja je potekal prvi sestanek izraelskega sveta za nacionalno varnost, ti so nato potekali vsak dan. Izak Rabin, načelnik generalštaba, zagovarja vojaško akcijo:

Ne gre zgolj za vprašanje svobodne plovbe. Na preizkusu je kredibilnost, odločnost in zmožnost za lastno obrambo Izraela.

Zaostrovanja Naserja so v Izraelu povzročila veliko paniko. Poleg tega je mobilizacija ustavila normalno življenje v državi. Poleg generalov je na Levija Eškola začelo pritiskati tudi javno mnenje. Eškol nikoli ni uspel stopiti iz sence očeta Izraela Bena-Guriona in sedaj so se pojavile zahteve, da naj se Ben-Gurion vrne v vlado. To kampanjo sta v ozadju vodila Ben-Guironov protežiranec Šimon Perez in voditelj opozicije Menečem Begin. Potem ko je Ben-Gurion zavrnil možnost vrnitve, so se Eškolovi nasprotniki obrnili na bivšega načelnika generalštaba Mošeja Dajana.

Eškolov položaj je še otežil ponesrečen radijski govor. Na nočnem sestanku se je Eškol poskušal upreti generalom:

Ne sprejmem argumenta, da moramo zgolj zato, ker na Sinaju čepi velika egiptovska vojska, začeti vojno. Odvračanje ne zahteva akcije. Kako dolgo lahko preživimo zgolj ob vojaški sili. Hoteli ste več orožja in ste ga dobili. Hoteli ste sto letal in ste jih dobili. Hoteli ste tanke in jih dobili. Ampak niste jih dobili zato, da lahko rečete, da sedaj lahko uničite egiptovsko vojsko.

Vendar je bilo ravno slednje cilj izraelske vojske. Egipt se je ob pomoči Sovjetske zveze močno okrepil in številni glasovi v izraelski voski so si želeli odstraniti to grožnjo, preden bi Egipt izravnal vojaško razmerje moči. Ob tem je treba omeniti, da kljub velikemu strahu prebivalcev in napovedim, da gre za preživetje države, izraelska vojska nikoli ni dvomila v svojo vojaško superiornost.

Levi Eškol je nazadnje popustil. 1 junija je bila ustanovljena vlada narodne enotnosti in Moše Dajan je bil imenovan za obrambnega ministra.

Izjava

Ironično je za imenovanje Dajana na mesto obrambnega ministra poskrbela verska stranka Mafdal, katere zmerni politiki so upali, da bo Dajanovo imenovanje Naserja prepričalo v umik. Načrti za vojno so bili takrat že narisani, Dajan pa je izrisal cilje vojne, ki jih je povzel generalštabu: prvi cilj je egiptovska vojska. Sueški kanal ni cilj, prav tako vojska ne sme vstopiti v Gazo. 3. junija je vladni kabinet izglasoval, da podprejo začetek vojne in da je odločitev o začetku napada prepuščena premierju in obrambnemu ministru. Eškol in Dajan sta kasneje za začetek izbrala 5. junij.

Še pred Eškolom pa je popustil tudi jordanski kralj Husein. Pod pritiskom zahtev predvsem palestinskega dela prebivalstva je 30. maja podpisal obrambni pakt z Egiptom, ki v primeru vojne jordansko vojsko postavi pod egiptovsko poveljstvo. Pred tem je v zasebnem pogovoru Naserjevo blokado Tiranske ožine označil za norost.

5. junij. Ob 7.45 skoraj celotno izraelsko letalstvo preko Sredozemskega morja poleti proti Egiptu. Napad je popolno presenečenje in je uniči glavnino egiptovskega letalstva, še preden njihovi piloti pridejo do letal.

Kmalu po letalskem napadu se začne kopenska ofenziva. Egiptovska fronta se hitro sesuje, zaradi česar  se egiptovske enote začejo bolj ali manj neurejeno umikati preko Sinaja.

Medtem  v vojno vstopita tudi Sirija in Jordanija. Sirija zavzame obrambne položaje in iz zraka napade Haifo. Zvečer izraelska letala, ki so se vrnila iz Egipta, napadejo tudi sirske letalske baze. Uničijo so dve tretjini sirskih letalskih sil. Sirska vojska je slabo organizirana, zato ostane v glavnem neaktivna do zadnjih dveh dni vojne.

Hujši boji  izbruhnejo na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu, kjer so jordanske sile zasedejo sedež sil Združenih narodov. Jordansko topništvo obstreljuje Tel Aviv.

6. junij. Izraelska vojska napade in zavzame Gazo. Povod je palestinsko obstreljevanje. Zavzetja Gaze ukaže poveljnik južne operacijske cone general Gaviš, brez odobritve nadrejenih.

Hitro napredovanje proti umikajoči se egiptovski vojski omogoči Dajanu, da začne premeščati enote na Zahodni breg, kjer zavzamejo ključne položaje v okolici Jeruzalema in začnejo prodirati proti mestu, zavzamejo tudi severovzhodni predel mesta. Druge enote medtem zavzamejo Ramalo 10 kilometrov severno. Jordanska vojska se začne umikati iz Zahodnega brega.

Za Izrael vojna z bitko za Jeruzalem dobi novo dimenzijo. Boji na Sinaju so sledili zgolj vojaškim ciljem, Jeruzalem pa ima za Izraelske vojake verski pomen in predstavlja del narodne identitete.

Egiptovska propaganda medtem poroča o velikih zmagah; v Kairu potekajo ulična praznovanja. Kasnejši egiptovski predsednik Sadat zapiše v dnevnik:

Omotičen sem. Srce se mi lomi, ko jih gledam, kako praznujejo navidezne zmage.

7. junij. Izraelska vojska na Sinaju zajame več deset tisoč egiptovskih vojakov. Ker jih ne morejo preskrbeti, jih kmalu izpustijo in v ujetništvu zadržijo zgolj častnike. Vladni kabinet se sestane glede tega, kaj storit s Sueškim kanalom. Terenski poveljnik je sporočili:

Odločitev glede Sueza do sedaj še ni bila sprejeta. Predlagam, da napredujemo do Sueškega kanala, kar je vojaško mogoče. Menim, da je to zadnji čas za sprejetje odločitve v tej smeri.

Dajan zavzetju kanala nasprotuje, a ko ga kasneje istega dne poveljniki na Sinaju prosijo za napredovanje, Dejan popusti in odobri zavzetje Sueškega kanala.

Na istem sestanku se vlada posvetuje tudi, ali naj vojska zavzame še Golansko planoto. Dajan napadu ostro nasprotuje, saj se boji odziva sirske zaveznice Sovjetske zveze, ki ima v vzhodnem Sredozemlju poleg mornariške flote tudi enote marincev. Eškol je napadu bolj naklonjen.

Izraelske sile zavzamejo stari del Jeruzalema skupaj z zidom objokovanja, edinim ostankom Salomonovega templja. Dajan medijem pove:

Danes zjutraj so izraelske obrambne sile zavzele Jeruzalem. Združili smo Jeruzalem, razdvojeno prestolnico Izraela. Vrnili smo se na najsvetejši od naših svetih krajev in ne bomo se več umaknili.

Varnostni svet Združenih narodov predlaga premirje, ki ga Naser zavrne. Eškol ponudi premirje jordanskemu kralju Huseinu, ki pa se ne odzove. Kasneje na novinarski konferenci pove:

Izjava

8 junij. Egipt sprejme pogoje premirja. Zavzet je Hebron in s tem praktično celoten Zahodni breg. Stopnjuje se pritisk mednarodne skupnosti na Izrael, naj sprejme premirje.

9. junij. Izraelska vojska začne ofenzivo na Golansko planoto. Boji po težavnem terenu so hudi, poleg tega je Sirija zgradila obsežen sistem utrdb. Sirska vojska zaradi slabega poveljniškega kadra kljub temu ne uspe zaustaviti napada. Sovjetska zveza začne močneje pritiskati na Združene države Amerike, naj Izrael prisilijo k prekinitvi ognja. Sovjetski predsednik Kosigin po rdečem telefonu govori z predsednikom Johnsonom. Obrambni minister McNamara kasneje v intervjuju opiše pogovor:

Izjava

Egiptovski predsednik Naser v televizijskem nagovoru prizna poraz in odstopi s položaja.

Sprejel sem odločitev, za katero potrebujem vašo pomoč. Odločil sem se, da se popolnoma in za vedno umaknem s kateregakoli uradnega položaja ali politične vloge in se vrnem v ljudske množice, kjer bom med njimi opravljal svoje dolžnosti kot vsak drug državljan.

V odziv na Naserjev odstop se začnejo spontani množični protesti, ki od Naserja zahtevajo, da ostane na položaju.

10. junij. Izraelska vojska zavzame Golansko planoto. Izrael sprejme pogoje mirovnega sporazuma, ki ga je sestavil Varnostni svet.

Naser se na zahtevo ljudstva vrne na položaj predsednika Egipta.

Epilog

Naser je ostal na položaju predsednika Egipta vse do svoje smrti tri leta kasneje. Njegov položaj v arabskem svetu je bil po letu 67 močno omajan, vodilni položaj pa je začel prehajati na Saudovo Arabijo in kralja Faisala. Egipt se je močno približal Sovjetski zvezi, ki mu je pomagala, da se je ponovno oborožil za oktobrsko vojno leta 1973. Tudi to vojno je arabska stran izgubila, a je pri tem dosegla dovolj uspeha, da se je Izrael leta 1979 s sporazumom v Camp Davidu v zameno za priznanje državnosti umaknil s Sinaja. Nezmožnost Baastističnih arabskih vlad, da bi izpolnile pričakovanja svojih ljudi glede obračuna z Izraelom, je vodila v zaton panarabskih in socialističnih idej in v vzpon političnega islama.

Tudi Levi Eškol je kljub zmagi vojno končal v politično šibkejšem položaju. Umrl je dve leti po vojni, prepričan, da je bila zmaga za Izrael prekletstvo, saj ga je postavila v večni konflikt s Palestinci. Zunanja in varnostna politika sta v izraelski politiki prevzeli primat, medtem ko je gradnja države in judovske skupnosti izgubila svoj pomen. Sekularni sionizem je začel svoj počasen zaton, močno pa se je začel krepiti religiozni sionizem, katerega privrženci so v naseljevanju Zahodnega brega videli izpolnitev usode Judov.