*Republikanski plakat z napisom ¡No pasarán! [Ne bodo prodrli] med obleganjem Madrida leta 1936.

Pozdravljeni v oddaji Repetitio, v kateri danes nadaljujemo s pripovedjo o španski državljanski vojni, ki se je končala pred osemdesetimi leti. Prvo oddajo smo končali z zmago Ljudske fronte in z začetkom revolucionarnega vrenja na podeželju. Tokrat bomo govorili o tem, kako je Španijo zajel vrtinec državljanske vojne.

Kot smo povedali že v prvi oddaji, se španske državljanske vojne tokrat lotevamo primarno s španske perspektive. Govorili smo o globoki razdeljenosti španske družbe na revno podeželsko prebivalstvo in vladajoče sloje, poleg visoke buržoazije in vojske pa so bili še vedno izjemno vplivni zemljiški posestniki. V dvajsetih in tridesetih letih so se močno povečale politične napetosti, ki so vrh dosegle v krvavem obračunu s stavkajočimi rudarji v Asturiji leta 1934, ko je desničarska vlada v Madridu na pomoč poklicala kolonialno vojsko iz Maroka pod vodstvom generala Francisca Franca. Posebna značilnost španskega političnega prostora je bila moč anarhistov, ki niso sodelovali na volitvah, a so imeli s svojimi sindikati odločilen vpliv na politiko in so po moči močno prekašali komuniste.

Kot smo povedali ob koncu prve oddaje, je zavezništvo levih strank, torej republikanske levice, socialistov, komunistov in katalonskih avtonomistov, močno zmagalo na volitvah februarja 1936. Desnica, združena okoli zavezništva klerikalnih strank CEDA, je izgubila oblast, fašistična stranka Falanga, na katero se je kasneje naslonil Franco, pa ni dobila niti enega sedeža. Predsednik prve vlade je postal vodja republikanske levice Manuel Azaña, ki pa je kmalu postal predsednik republike, saj je parlament odstavil konservativnega predsednika Niceta Alcalája-Zamora. 

Odločitev Azañe, da se je pustil izvoliti za manj pomembno funkcijo predsednika republike, je bila nekoliko presenetljiva. S tem je Ljudska fronta zaščitila svojo vlado pred odločitvijo Alcalája-Zamora, da razpusti parlament, hkrati pa naj bi izvolitev Azañe pomirila buržoazijo, ki se je bala vpliva bolj levih političnih sil v Ljudski fronti. A še vedno je bilo odprto vprašanje formiranja vlade. Na čelu vlade so se v prihodnjih mesecih izmenjali štirje premierji iz vrst levih republikancev. Razlog za to je bila globoka razdeljenost socialistov glede vstopa v vlado. Levo krilo je vodil Francisco Largo Caballero, ki je sodeloval že v Azañovi vladi med letoma 1931 in ‘33 in te izkušnje nikakor ni želel ponoviti. Za vstop v vlado se je zavzemal Indalecio Prieto. Ta je obvladoval organizacijski aparat socialistične stranke PSOE. Stranka je bila povsem razdeljena, tako da je bilo v resnici bolj pomembno, kdo ima vpliv na podpornike stranke ter na organizacije in časopise, ki so delovali v njeni orbiti, kot pa to, kdo ima vpliv na aparat stranke same. To je bila baza Larga Caballera, ki se je politično premaknil močno v levo in je nasprotoval povezovanju z levimi republikanci že pred volitvami, torej ob vstopu v Ljudsko fronto. Tega ni mogel preprečiti, lahko pa je preprečil vstop v vlado. Socialisti so tako zgolj podpirali manjšinsko vlado, ki so jo vodili levi republikanci.

Vloga Larga Caballera v tem obdobju je v zgodovinopisju, tudi tistem izpod pisalnih strojev politično levo usmerjenih avtorjev, precej kontroverzna. Gerald Brenan, britanski pisatelj in hispanist, ki je vojno preživel v Španiji, kasneje pa napisal eno prvih monografij o vojni z naslovom Španski labirint, je do Larga Caballera precej kritičen in ga imenuje za “socialdemokrata, ki se igra revolucijo”. V poletnih mesecih po volitvah leta 1936 je namreč Largo Caballero eksplicitno zahteval nasilen prevzem oblasti. “Revolucije, ki jo želimo, ni mogoče izpeljati drugače kot z nasiljem,” je ponavljal na shodih. Izrekel se je za “diktaturo proletariata”, s čimer si je pridobil simpatije Moskve, in sovjetski tisk ga je razglasil za “španskega Lenina”. Velika zgodba kaotičnega poletja leta 1936 je bil zaton Manuela Azañe, človeka ‘buržoazne republike’, in vzpon Larga Caballera, moža, ki naj bi utelešal novo Španijo. Njen krst so prišli pričakat tudi številni levičarski pisatelji, poročevalci in aktivisti, ki so se v teh mesecih zgrinjali v Madrid in Barcelono.

Indalecio Prieto je menil, da bo pozivanje k nasilju in revoluciji povzročilo zatekanje srednjega razreda k skrajni desnici. To sta bili v parlamentu stranka Španska obnova, ki jo je vodil Calvo Sotelo, na ulici pa Falanga, ki jo je vodil sin pokojnega diktatorja Miguela Prima de Rivere, José Antonio. Prieto je zagovarjal sprejete reforme po palamentarni poti, predvsem agrarne reforme, modernizacijo kmetijstva in planirano industrializacijo, ki naj bi skupaj vodile v neuničljivo oblast delavskih razredov. Za to pa bi potrebovali več let trdne oblasti in nerevolucionarno politično ozračje. V tem je imel zgolj podporo starejše generacije voditeljev socialistične stranke in rudarjev v Baskiji in Asturiji. Med delavskimi množicami pa se Prieto, nekarizmatičen in premožen, ni mogel kosati s priljubljenostjo in ugledom Larga Caballera ali Starega, kot so mu rekli privrženci.

V ostrem boju med socialisti je prevladal Largo Caballero. Obe frakciji sta v tem času organizirali svoje manifestacije, pogosto usmerjene ena proti drugi. Prieto je ob neki priložnosti komaj ubežal smrti v neuspelem atentatu, ki ga je pripravila mladinska organizacija, ki je podpirala  Larga Caballera. Nasilje je sicer postalo vsakodnevni del politike in najsrditejši napadi so bili pogosto usmerjeni ne na politične nasprotnike, ampak na zaveznike, ki naj bi bili premalo odločni. To se je dogajalo tudi na desnici, kjer so ulične tolpe falangistov začele napadati pisarne klerikalne CEDA.

Poleg tega, da ni imela zanesljive podpore v parlamentu, je bil največji problem vlade v tem, da je začela izgubljati nadzor nad dogajanjem v državi. Že takoj po volitvah so množice, ne da bi čakale na odlok o amnestiji, z velikimi manifestacijami odprle ječe in osvobodile zapornike, ki so bili zaprti od leta 1934, ko je takratna vlada obračunala z asturijskimi rudarji in njihovimi podporniki drugod po državi. Tudi na podeželju kmetje in dninarji marsikje niso čakali na sprejetje agrarne reforme in so prevzeli veleposestva, se na njih nastanili in jih začeli obdelovati. V Andaluziji so kmetje zavzeli velike bikoborske kmetije in zaklali bike, ki so bili gojeni za areno. Kot je zapisal nek poročevalec, je bilo številnim kmetom kasneje od tega slabo, saj prej skoraj nikoli niso jedli mesa.

Še bolj vroče je postajalo v mestih, kjer so izbruhnile številne stavke. Še posebno v Madridu so jih največ organizirali anarhisti, ki so imeli največ vpliva v tamkajšnjih sindikatih. Najpomembnejša je bila stavka gradbenih delavcev, ki so se odločili za dolgotrajno stavko. Ključna značilnost teh stavk je bila ta, da za delavce ni bila tako pomembna izpolnitev zahtev, kot so višje plače in krajši delavnik, temveč je bil glavni cilj velikokrat predvsem prevzem podjetja. To velja predvsem za anarhistične sindikate CNT, za katere je bila stavka v resnici merjenje moči z državo in buržoazijo, zaradi česar so druge sindikate - socialistične in komunistične - razglasili za stavkokaze. Julija je vlada izkoristila spor med sindikati, da je zaprla prostore CNT in aretirala nekatere njihove voditelje. Hkrati je vlada zavrnila zahteve Larga Caballera, da naj oboroži ljudstvo zaradi grožnje vojaškega udara.

Ljudje so si sicer priskrbeli orožje tudi sami. En razlog za to so bili streljanja in uboji, ki so postali vse bolj pogosti. Ti so potem vodili v povračilne ukrepe in uboje iz maščevanja. To je doseglo vrhunec z atentatom na vodjo skrajne desnice v parlamentu Calva Sotela. Ta dogodek je bil sprožilni moment za vojsko, da je začela z vstajo, ki se je pripravljala že dlje časa.

Da se v vojski kuha vstaja, je republikanska vlada zelo dobro vedela, a njeni ukrepi, predvsem pa ukrepi predsednika republike Manuela Azañe, so bili zelo medli. Že februarja, takoj po volitvah, je najprej bivši general José Sanjurjo, ki je vodil špansko vojsko v vojni proti Rifom, povabil predsednika Alcalája-Zamoro, da naj ob pomoči vojske razveljavi volitve. Enako sta predsedniku predlagala tudi general Francisco Franco in Calvo Sotelo. Ko je vlada izvedela za te načrte, je visoke častnike, ki jim ni zaupala, preselila v oddaljene postojanke, Franca denimo na Kanarske otoke. A to ni ustavilo načrtovanja upora. Čeprav je bila vlada še naprej relativno dobro obveščena o tem, kaj naklepajo nekateri generali, se proti njim ni odločila ukrepati. Še posebno naivno je bilo obnašanje predsednika Azañe, ki je močno precenjeval število visokih častnikov, ki so podpirali republiko. Več prič je kasneje povedalo, da je Azaña, ko so mu povedali za vojaško vstajo v Maroku, odgovoril samo: “Da vstajajo? Zelo dobro, torej grem jaz leč.” 

Zarotniki so uspeli pridobiti na svojo stran precej več častnikov, kot si je vlada predstavljala, da jih bodo. Računali so lahko tudi na podporo skrajne desnice v parlamentu falangistov ter karlistov, ultra konservativnih monarhistov, ki so bili ostanek starih antidemokratičnih organizacij, ki so izhajale še iz vrst podpornikov absolutističnega pretendenta za španski prestol Karla Burbonskega sredi 19. stoletja. General Sanjurjo je poleg tega obiskal Berlin in vzpostavil stike z nacisti. Ne nazadnje je zarotnike podpiral tudi veliki kapital, kot ga je utelešal poslovnež Juan March, ki je imel dobre stike z britansko vlado in v mednarodnih poslovnih krogih v Londonu. Prav March je v Londonu uspel pridobiti letalo in pilota, ki je generala Franca pripeljal s Kanarskih otokov v Maroko, kjer je Franco začel vstajo s tem, da je na svojo stran pridobil tamkajšnjo kolonialno vojsko, najmočnejši element španske vojske, in 18. julija 1936 prevzel nadzor nad Marokom.

Za voditelja vstaje je bil sicer določen general Sanjurjo,  ki pa je dva dni po začetku vstaje na poti, da prevzame poveljstvo, umrl v letalski nesreči. Tudi sicer so se nevarnosti zgodnjega letalskega prevoza izkazale za hujšo nevarnost za kolovodje nacionalističnega upora kot pa dejanja republikanske vlade. Naslednje leto je namreč v letalski nesreči umrl še drugi general, ki se je po avtoriteti kosal s Francom, Emilio Mola. Francisco Franco, sicer v vojski spoštovan poveljnik, je tako šele po smrti Mole poleti leta ‘37 postal nesporni vodja nacionalistične strani. Ni šlo torej za udar generala Franca, ampak za udar poveljstva vojske.

Vstaja generalov je skoraj nasedla že v Maroku. Odziv garnizij v sami Španiji je bil namreč bolj medel. Največ uspeha so imeli v Navarri, ki je bila že od nekdaj trdnjava monarhistov, in v Andaluziji, kjer se je regionalna vlada obotavljala z odzivom. Nujno je bilo, da pridejo maroške sile čim prej na Iberski polotok, sicer bi bila stvar za upornike izgubljena. A to je preprečevala mornarica, ki ni prestopila na nacionalistično stran. Višji častniki so se sicer pridružili uporu, a so se temu uprli mornarji, ki so podprli vlado. Tako so ladje mornarice blokirale pristanišča in prihod maroških čet. Na tej točki, torej že ob samem začetku upora, se je za ključno izkazala podpora od zunaj. Italijanski voditelj Benito Mussolini, ki je bil tudi obveščen o načrtih upornikov, je namreč zagotovil letala, ki so Francovo vojsko prepeljala v Andaluzijo. Italija je hkrati poslala vojno letalstvo, mornarico in ekspedicijske sile kopenske vojske; uradno prostovoljce, dejansko pa mehanizirane enote italijanske vojske. Že v juliju je pomoč poslala tudi Nemčija, predvsem letalsko enoto Legija Kondor, medtem ko je bila nemška kopenska vojska manj aktivna kot italijanska. Na kopnem se je Nemčija najbolj posvečala urjenju Francove vojske in do konca vojne so izurili več kot 50 tisoč vojakov. Prav tako pomembna je bila tudi pomoč Portugalske, ki jo je vodil nacionalistom naklonjeni António de Oliveira Salazar.

Tuja podpora nacionalistom že ob samem začetku vojne je bila ključna. Vstaja namreč ni dosegla v začetku začrtanih ciljev, ki so predvidevali hitro zmago in prevzem oblasti v nekaj dneh do tednih. Uspeh so dosegli na severu države z izjemo Baskije in v večjih mestih v Andaluziji na jugu. Vstaja pa je bila zatrta v prestolnici Madrid in v Barceloni. V obeh primerih se je to zgodilo predvsem zato, ker so sindikati, v prvi vrsti anarhistični, oborožili svoje člane in ustanovili ljudske milice. V Baskiji so imeli podobno vlogo baskovski nacionalisti. V vsakem primeru pa se je tam, kjer vstaja ni uspela, republikanska oblast razletela na koščke. Vstajniki ne le da niso dosegli svojih ciljev, ampak so sprožili prav to, kar so poskušali preprečiti, namreč delavsko revolucijo.

Dejansko oblast so namreč po vstaji vojske prevzeli brezštevilni krajevni, vaški in mestni odbori, na ravni pokrajin in provinc pa nove vlade. Delavci so poleg tega prevzeli tovarne, kmetje na poljih pa velika zemljiška posestva. To, kar so bili prej sporadični primeri, se je po vstaji vojske razširilo na celotno državo. Prejšnji lastniki so pogosto ostali na posestvih, a z njimi niso upravljali in so dobili manjšo rento. Posebna značilnost revolucije na podeželju je bila množična ukinitev denarja, ki so ga zamenjali kuponi. Ti niso bili odmerjeni po delu posameznika, ampak po velikosti njegove družine. 

To obdobje je trajalo relativno kratek čas, sčasoma je namreč vlada v prenovljeni obliki ponovno prevzela nadzor nad državo in deloma tudi nad gospodarstvom, predvsem težko industrijo, ki je bila potrebna za proizvodnjo vojaške opreme. A trajalo je dovolj dolgo, da je očaralo tuje obiskovalce, kot sta bila George Orwell in Ernest Hemingway. Postala je tudi neizčrpen vir republikanske mitologije. Ob pa tem je treba poudariti, da predvsem na podeželju ni šlo zgolj za revolucijo anarhističnega ali komunističnega tipa, ampak predvsem za izraz karakterja španskih ljudskih množic, ki so se v preteklosti, na primer ob Napoleonovi okupaciji, večkrat dvignile v upor proti neodzivni vladi.

Najdlje je šel proces ustanavljanja nove revolucionarne vlade v Kataloniji. Ta je že kmalu po volitvah dobila poseben avtonomni status in vodja Republikanske katalonske levice Lluís Companys je bil za podporo Ljudske fronte nagrajen z mestom predsednika pokrajine. A po zmagi nad upornimi vojaki v mestu je bila vsa dejanska oblast v rokah oboroženih sindikatov. Veliko večino so imeli anarhisti, manjši igralec so bili tudi trockistično usmerjeni komunisti, socialisti pa so imeli le neznaten delež. Kljub temu so se voditelji oboroženih odredov, ki so premagali vstajniško vojsko, odločili, da Companys ostane na čelu vlade. Hkrati je bilo ustanovljeno predstavniško telo, Centralni odbor protifašističnih milic Katalonije. Delavci so poleg tega prevzeli praktično vse tovarne, javna podjetja in zemljo. V Kataloniji je bilo zaprtih in včasih požganih tudi največ cerkva in boj proti cerkvi je bil tu najostrejši.

Drugod po državi je bil položaj odvisen od lokalne situacije, marsikje na podeželju je bila oblast povsem razpršena. Oblast vlade, kjer je še vedno obstajala in so jo vodili levi republikanci, je zajemala zgolj Madrid z okolico. V avgustu je ta situacija začela postajati nevzdržna, saj so se Madridu naglo približevale  nacionalistične sile, ki jih je vodil general Mola. Ta je v pričakovanju gladke zmage novinarjem slavno povedal, da se prestolnici približuje s štirimi kolonami, ob ključnem napadu pa se mu bo pridružila še peta kolona podpornikov nacionalistov v mestu.

Postalo je jasno, da vprašanje ne more biti več, ali naj bo vlada republikanska ali revolucionarna, saj je vlada levih republikancev obstajala zgolj toliko, kolikor so to dopustili delavski voditelji. Socialisti so bili še vedno razdeljeni glede vprašanja vstopa v vlado. Najbolj se je za to zavzemal voditelj zmernega krila socialistov Prieto, ki pa se je zavedal, da za seboj nima sindikatov in s tem avtoritete, da bi dejansko držal vajeti v rokah. Zaradi tega je poskušal prepričati svojega strankarskega rivala, Larga Caballera, ki je vodil socialistične sindikate, naj prevzame vodenje oblasti. To ni pomenilo sprave v socialističnem taboru, temveč zgolj to, da so razmere kritične. Konec avgusta je tako Prieto v intervjuju glede Larga Caballera povedal: “To je človek, ki nas lahko vse uniči. In vendar je danes edina oseba ali vsaj edino uporabno ime, ki ga lahko postavimo na čelo nove vlade. Za državo ni drugega izhoda.”

Največji zaveznik zmernih socialistov pri tej ideji je bila komunistična partija, ki je tako dejansko zagovarjala obnovitev republikanske vlade. Vpliv komunistične partije se je v tem času začel naglo krepiti. Po eni strani so bili najbolj organizirana in s tem učinkovita sila na bojišču. Hkrati je v tem času začela prihajati vojaška pomoč iz Sovjetske zveze, ki so jo dobivali in naprej razdeljevali zgolj komunisti. Poleg vojaške pomoči so se sicer pozno poleti formirale tudi prve mednarodne brigade, ki so jih vodili sovjetski vojaški častniki.

Largo Caballero je v začetku septembra vendarle popustil in sestavil vlado, v katero so končno stopili tudi socialisti. Anarhisti, s katerimi je bil Largo Caballero v pogovorih pred sestavljanjem vlade, v vlado niso vstopili, a so jo pasivno podpirali.

Večji pritisk na novo vlado so predstavljale zahteve tujih vlad, ki republiki niso dale vidnejše podpore, revolucionarni vladi pa bi odkrito nasprotovale. Velika Britanija je zagovarjala izoliranje državljanske vojne v Španiji in je zato dosegla ustanovitev Odbora za nevmešavanje, ki so ga podprle vse pomembne države. Italija in Nemčija sta odbor izkoristili predvsem za oviranje kakršnekoli mednarodne obsodbe njunih operacij v Španiji. Nemški predstavnik v odboru, kasnejši Hitlerjev zunanji minister Joachim von Ribbentrop, je kasneje v dnevnik zapisal, da bi bilo odbor bolj pravilno  poimenovati Odbor za vmešavanje. Italijanski zunanji minister, grof Ciano, kasneje ni mogel verjeti svoji sreči, ko je Odbor odločil, da bo Italija del pomorskih patrulj, ki naj bi ustavile piratstvo okoli Španije. Krivec za to piratstvo je bila namreč italijanska mornarica, glavne žrtve pa sovjetske ladje, ki so v Španijo prinašale pomoč republikanski strani. Sovjetska zveza je bila iz pomorskih patrulj izključena. Stalin, ki se soočen z grožnjo nacistične Nemčije ni želel oddaljiti od Velike Britanije in Francije, je Odbor kljub temu podpiral. V podobnem položaju je bila krhka vlada Ljudske fronte v Franciji.

V upanju, da bo zadržal vsaj del tuje pomoči iz zahodnih držav, je Largo Caballero zato ob prevzemu vodenja vlade dejansko prevzel program republikanske vlade, ki je razglasila, da se bori za ohranitev demokratične republike. Podobni razlogi so vse republikanske vlade odvrnili tudi od za Franca izredno nevarne prebuditve gibanja za osvoboditev izpod kolonialne oblasti v Maroku. S tem so se želeli izogniti diplomatskemu konfliktu s Francijo, ki je obvladovala del Maroka.

Prva naloga nove vlade je bila sicer obramba Madrida, kar ji je novembra leta 1936 tudi uspelo. Za uspeh je bil ključen prispevek mednarodnih brigad, poraz pa je bil še najbolj boleč za Mussolinija, ki je v boj vključil najboljše enote italijanske vojske.

Largo Caballero se je nato lotil obnove avtoritete republikanske vlade. To je storil po eni strani z legalizacijo nekaterih pridobitev revolucije, hkrati pa je vključil organe in osebe revolucionarne oblasti v ustroj države, kar je pomenil tudi konec tako imenovane druge, torej revolucionarne oblasti. Za njegov ugled posebej uničujoča je bila razpustitev Socialistične mladine.

Najbolj presenetljivi podporniki Larga Caballera so bili komunisti, ki so se izjemno okrepili. Komunistična partija je imela ob začetku državljanske vojne 30 tisoč članov, junija leta ‘37 pa že milijon. Paradoksno so tako konservativni časopisi v zahodnih državah svarili pred boljševistično revolucijo v Španiji, medtem ko je Komunistična partija v Španiji zagovarjala ohranitev republikanskega reda za obrambo posesti in zakonitosti.  Stališče partije je namreč bilo, da je enotnost Ljudske fronte edina pot do zmage nad Francom, ta pa mora priti, preden se lahko začne prava revolucija. Komunisti so poleg tega sledili željam sovjetske zunanje politike, ki je želela izboljšati odnose z Združenimi državami Amerike in z Veliko Britanijo, hkrati pa ni zaupala španskim revolucionarjem, ki so bili največkrat anarhisti.

V širšem smislu pa je šlo tudi za nezdružljivost komunistične partije, ki se je tako kot vse druge partije zgledovala po Sovjetski zvezi, s karakterjem revolucionarnega dogajanja in puntarske tradicije v Španiji. Zaradi istih zgodovinskih razlogov, zaradi katerih je bila Španija edina država z močnim anarhističnim gibanjem, je bila hkrati neprimerna za način operiranja močno hierarhično organizirane in dogmatične partije. Komunisti so bili najučinkovitejši borci in so postopoma prevzemali vedno večji del bremena na fronti. Hkrati so s svojim pristopom, ki je bil brezobzirno pragmatičen in discipliniran, v bivših milicah in odborih, iz katerih se je sestavila nova oblast v španski republiki, ubili entuziazem in popularnost, zaradi katerih se je uspela upreti vojaški vstaji v prvih mesecih vojne.

Moč komunistov se je pokazala po izboljšanju vojaškega položaja v začetku leta ‘37, ko je Largo Caballero poskusil omejiti njihov vpliv v vojski s tem, ko je poskušal kot vojni minister imenovati njihove politične komisarje v vojaških enotah. To so v partiji razumeli kot vojno napoved in se temu primerno odzvali v svojih časopisih, zaradi česar je bil predlog umaknjen. Premier je kmalu ugotovil, da imajo komunisti veto tudi na odločanje v večjih vojaških operacijah.

Še bolj resen je bil spor med anarhisti in komunisti. Počilo je tam, kjer so bile pridobitve revolucije največje in anarhistični sindikati najmočnejši, v Kataloniji. Tu so republikanske sile srednjega razreda, ki jih je predstavljal predsednik province Companys, uradno vodile vlado, a dejansko so imeli veliko večjo moč anarhistični sindikati. S krepitvijo komunistov, ki so nasprotovali nadaljevanju revolucije in so želeli ustanovitev redne vojske, so republikanske sile v Barceloni dobile zaveznika, ki bi jih lahko obvaroval pred anarhistično usmerjenim delavstvom. To je v prestolnici Katalonije pripeljalo do absurdne situacije. Komunistom so se pridružili pripadniki male buržoazije, od obrtnikov do bivših vojakov. Proti njim so bili združeni anarhistični sindikati, ki so jih podpirali nižji družbeni sloji. V maju leta ‘37 je majhen incident pri menjavi nadzora nad carinami priskrbel iskro za spopad med komunisti in anarhisti v Barceloni. V treh dneh pouličnih spopadov je bilo ubitih med 500 in 1000 ljudi, končni izid pa je bil vladni prevzem oblasti v Kataloniji.

Tega incidenta vlada Larga Caballera ni preživela, zaradi česar je ta odstopil. Nasledil ga je zmerni socialist Juan Negrín, ki je drugo špansko republiko vodil do njenega bridkega konca. Negrín se je znašel enako ujet v konfliktu med komunisti in revolucionarno levico kot njegov predhodnik. A sedaj so se tehtnice dokončno prevesile.  Komunisti so prevzeli levji delež bojevanja, s tem pa tudi odločilno politično vlogo. Vpliv anarhistov je skopnel. V vladi je nekaj časa še vztrajal Indalecio Prieto, nato pa jo je tudi on leta 1938 zapustil. Na drugi strani se je pomoč Nemčije in Italije izkazala za odločilno na bojišču. Zadnje leto in pol španske državljanske vojne je bilo tako predvsem vojna izčrpavanja, v kateri je Franco počasi pridobival ozemlje. Po smrti generala Emilia Mole je svojo moč v nacionalističnem taboru konsolidiral tudi politično, in sicer tako, da je prevzel vodstvo Falangistične stranke, ki je po koncu vojne postala edina dovoljena stranka v Španiji.

Španska državljanska vojna se je uradno končala 1. aprila leta 1939, potem ko je bila stvar za republiko izgubljena že več kot eno leto. Največ pozornosti smo zato namenili kompleksnemu dogajanju v prvem letu in pol vojne. Prav tako smo se bolj posvetili političnemu razvoju in vprašanju, zakaj in kako je propadla druga španska republika. Njena usoda je danes, osemdeset let po njenem koncu, precej pozabljena. Zdi se, da nam je že ob njenem spominu nerodno. Nerodno ob vrtoglavih utopičnih sanjah o njeni prihodnosti, nerodno ob tem, kako je postala žrtev igre na politični plošči Evrope, ki je drsela v še mnogo večjo vojno, in nerodno ob tem, kako je bila porinjena na smetišče zgodovine.