V tokratnem Repetitiu se posvečamo dejavnostim Severnega Vietnama v času med obema indokitajskima vojnama. Po prvi indokitajski vojni je komunistična narodnoosvobodilna fronta Viet Minh iz Vietnama izrinila Francoze, a je morala pristati na delitev države z mejo na 17. vzporedniku. Medtem ko ji je oblast pripadla na severu, je jug pristal pod nadzorom Združenih držav Amerike. V dveh letih naj bi se odvile volitve, ki bi ponovno združile državo pod predstavnikom ljudstva. ZDA so z obširnimi kulturnimi in ekonomskimi programi ter s podporo avtoritarnega premiera Ngo Dinh Diema v tem času poskušale ljudstvo na jugu odvrniti od komunistične partije, ki je imela široko podporo. Ker jim to ni uspelo, tudi do obljubljenih  volitev ni prišlo, odnosi med južnimi oblastmi in ZDA na eni strani ter komunisti na drugi pa so se vse bolj zaostrovali, dokler niso eskalirali v drugo indokitajsko vojno.

V tem času je moral Severni Vietnam vseskozi upoštevati poglede svojih dveh glavnih zunanjepolitičnih zaveznic, Sovjetske zveze in Kitajske, saj je bil poseg v Južni Vietnam v veliki meri odvisen od njune vojaške pomoči. Poleg tega je bil razpet v lastnem frakcijskem boju med tistimi, ki so zagovarjali primarno vzpostavitev komunizma na severu, in tistimi, ki so želeli čimprejšnji vojaški poseg na jugu. Moral se je tudi odzivati na vse večje nezadovoljstvo Južnih Vietnamcev, ki ga je spodbujal represivni Diemov režim, da bi si med njimi obdržal podporo ter ohranil nadzor in vodstvo ob eskalaciji nezadovoljstva v upor. Ti trije elementi so, kot bo prikazano v nadaljevanju, vseskozi določali posamezne strateške in politične odločitve vodstva v Hanoju.

Bitka za Dien Bien Phu je končala prvo indokitajsko vojno, vendar kljub zmagi Viet Minha ni prinesla bistvene spremembe v razmerju moči. Viet Minh je utrpel veliko več škode in žrtev kot francoska stran, hkrati pa ni zagotovil ključne strateške prednosti, čeprav je nadzoroval tri četrtine države. Tako se je zavedal, da na ženevski konferenci leta 1954 ne bo mogel zahtevati veliko, in je pristal na delitev države. Francija je junija 1954 priznala neodvisnost Vietnama in novi premier Južnega Vietnama je postal avtoritarni Ngo Dinh Diem, ki ga je imel Viet Minh za ameriškega lakaja.

Julija, torej še v času poteka ženevske konference, se je v Severnem Vietnamu odvilo 6. plenarno zasedanje centralnega komiteja komunistične partije Lao Dong, ki je pomenilo prelomnico v aktivnostih Severnega Vietnama. Na zasedanju je partija spoznala, da združitve Vietnama ne bo mogla doseči brez oboroženega spopada, kot svojega glavnega nasprotnika pa je že uradno prepoznala prav Združene države Amerike. Na zasedanju so sprejeli dve točki. Prvič, naj se obnovi gospodarstvo na severu, ki je bilo oslabljeno zaradi vojne s Francozi, in s tem postavi temelje socializma na severu, kar naj bi po načrtu storili v treh letih. Drugič, naj se Ljudska vojska Vietnama preoblikuje v regularno revolucionarno vojsko, ki ne bi bila odgovorna zgolj za zaščito dežele, ampak bi sodelovala tudi pri gradnji ekonomije.

Kitajska je sklepe CK-ja podprla, a je Viet Minhu svetovala, naj z napadom na jug nikar ne bo neučakan. Severni Vietnamci so za nadaljnjo pomoč prosili tudi Sovjetsko zvezo, ki se sicer ni posebej zanimala za dogajanje v Vietnamu, saj se je verjetno nekje med letoma 1955 in 1956 s Kitajsko potihem dogovorila o sferah vpliva. Tako so Burma, Tajska, Laos, Kambodža, Malaja in Vietnam pripadli slednji, Indija, Afganistan in Azija zahodno od teh držav pa prvi. Še posebej je bila pomoč Sovjetske zveze postavljena pod vprašaj februarja 1956, ko je Hruščov na 20. kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze razglasil, da vojna med blokoma ni neizogibna in da lahko bloka mirno koeksistirata drug ob drugem. Za Vietnam bi to pomenilo priznanje delitve na sever in jug, čemur je bila Sovjetska zveza dejansko vse bolj naklonjena. Kitajska je v nasprotju s tem Severnemu Vietnamu zagotovila, da sama ne bo podprla takšne ‘izdaje’. A politika obeh zaveznic do Vietnama še zdaleč ni bila jasna, predvsem pa ne dovolj agresivna, da bi si Viet Minh že tedaj lahko privoščil načrtovanje spopada.

Kljub temu se končni združitvi Viet Minh ni odpovedal. V južnem delu je tako pustil delovati med 5 in 15 tisoč partijcev, ki so obvladovali več območij, tudi v neposredni bližini Sajgona. Kljub temu je več komunistov, predvsem tistih z juga, menilo, da Viet Minh ne počne dovolj za vzpostavitev komunizma na jugu. Tako se je partija razdelila na dve frakciji: eno, ki je menila, da je treba čim več sredstev vložiti v združitev države in vzpostaviti komunizem tudi na jugu, in drugo, ki je menila, da se je treba najprej osredotočiti na izgradnjo komunizma na severu in šele potem na njegovo širitev.

Na severu se je komunizem vzpostavljal zelo postopno in z veliko težavami. Kot je predvidel prvi sklep, ki ga je CK partije sprejel na svojem 6. plenarnem zasedanju, je bilo najprej treba izvesti agrarno reformo. Prva faza le-te je potekala do leta 1958, a v veliki meri neuspešno. Partija je zemljiškim posestnikom in velikim kmetom odvzela zemljo in jo razdelila med male kmete, a jim je dopuščala, da z delom in ideološkim izobraževanjem postanejo pripadniki novega razreda nižjih slojev. Poleg tega je organizirala ekipe vzajemne pomoči med člani istih in sosednjih vasi.

Vendar je bila prerazporeditev izvedena zelo kruto in v več primerih arbitrarno. Na organiziranih denunciacijah, na katerih naj bi ljudstvo izrazilo odpor do zemljiških posestnikov, so bili poleg velikih pogosto denuncirani tudi srednji kmetje ali preprosto posamezniki, ki so se zamerili vaščanom. Ocene števila likvidiranih se gibljejo od 3.000 do 50.000. Zaprtih je bilo okrog 100.000 ljudi, proizvodnja se je zmanjšala, ekipe vzajemne pomoči pa so se skrčile za polovico. Velika politična gonja je povzročila tudi razkol med lokalnimi komunisti in višjimi vojaškimi kadri, zadolženimi za izvajanje reforme, dokler ni nezadovoljstvo pripeljalo do upora v provinci Nhe An. Komunistično vodstvo ga je sicer nasilno zadušilo, a je hkrati sprevidelo, da se je izvedbe reforme lotilo slabo in z marksistično samokritiko javno priznalo zmoto.

Medtem je na jugu komuniste pestila drugačna nadloga. Premier Ngo Dinh Diem, med večino prebivalcev nepriljubljen zaradi svojega katolištva, povezav z Američani in represivnega vladanja, se je v svojih gonjah političnih nasprotnikov še posebej osredotočal na komuniste. Julija 1956 ni razpisal volitev za vaške poglavarje in občinske svete, s čimer je okrnil tradicionalno vaško avtonomijo, v lokalne in občinske službe pa je vlada sedaj začela sama imenovati sebi lojalne ljudi. Avgusta je uvedel smrtno kazen za vsakogar, ki bi deloval za katerokoli organizacijo, označeno za komunistično, ali v njej.

Južnovietnamske oblasti so pobile ali aretirale in mučile tisoče tovarišev. Poročilo ameriškega ministrstva za obrambo Pentagon Papers navajajo anonimnega pričevalca, ki je trdil, da je bila do leta 1960 dejansko večina partijcev, ki je ostala na jugu, aretirana ali pobita. Ostalo jih je tako malo, da sta morala eden ali dva delovati v treh do petih vaseh. Pričevalec nadaljuje: »Neverjetno je bilo, kako sta ta eden ali dva kadra tako dobro obudila gibanje. Razlaga za to ne leži v njihovi posebni nadarjenosti, temveč v dejstvu, da so bili ljudje, s katerimi sta govorila, pripravljeni na upor. [...] Če bi bila v tem času vlada na jugu dobra, če ne bi bila diktatorska, če bi agrarne reforme delovale, če bi vzpostavila nadzor na ravni vasi, potem bi bila vzpostavitev gibanja težavna.«

Spremembe agrarno-produkcijskih odnosov, ki jih je uvedel Diem v tem času, so še zaostrile nezadovoljstvo kmetov, posebej tistih, ki so s prejšnjo, Viet Minhovo reformo prejeli okrog 600.000 hektarov nekdanjih veleposesti. Kmetje na nekdaj Viet Minhovih ozemljih so morali zopet začeti plačevati zakupnino za zemljo, ki je niso plačevali že 9 let. Leta 1958 je Diem začel s prerazdeljevanjem zemlje tako, da je od kmetov zahteval, naj s plačilom v šestih letnih obrokih odkupijo zemljo, ki so jo mnogi že tako ali tako imeli za svojo. Še posebej kmetje v gorah, ki so od Viet Minha prejeli zemljišča francoskih veleposestnikov, in etnične manjšine, ki jim je bila pod njim priznana posebna upravna in kulturna avtonomija, so občutili Diemovo agrarno reformo kot izrazito nepravično, saj jim je odvzel pridobljeno avtonomijo in posestva. Sama reforma je bila izvedena zapoznelo in je predvidela vključitev zgolj tretjine zemlje, ki so jo obdelovali podložniki, od te pa je na koncu ni bila razdeljena niti polovica.

Splošnih volitev pod nadzorom Mednarodne nadzorne komisije, ki bi se po ženevskem dogovoru morale odviti julija 1956, Diem ni razpisal. Ne Kitajska ne Sovjetska zveza se na izpuščene volitve nista posebej močno odzvali. Nemoč in razočaranje nad neizvedenimi volitvami so občutili predvsem južni komunisti oziroma proti jugu usmerjena frakcija v partiji, katere pristaš in član politbiroja Le Duan je v odgovor predlagal agresivnejše delovanje.

Vodstvo v Hanoju je akcijski načrt Le Duana zavrnilo, saj je menilo, da vietnamski komunisti za kaj takega še niso dovolj pripravljeni, poleg tega pa ne Kitajska ne Sovjetska zveza v tem trenutku nista podpirali nove vojaške konfrontacije. Zato je Le Duan dobil navodilo, naj nadaljuje z organiziranjem množic na jugu, pri čemer naj se naslanja na agrarno problematiko. Navodila so narekovala, da naj bo boj na jugu do nadaljnjega zgolj političen in ne vojaški, nasilje pa naj se uporabi zgolj v samoobrambne namene. Južni kadri naj organizirajo samoobrambne sile, na več ozemeljih naj vzpostavijo baze, dvigujejo razredno zavest ljudstva in, kadar je to mogoče, poskušajo reševati zapornike iz zaporov.

Medtem ko se je vodstvo v Hanoju ukvarjalo predvsem z revitalizacijo gospodarstva na severu, ki naj bi nudilo podlago za pot v komunizem, je moralo hkrati skrbeti za situacijo na jugu in svojim južnim kadrom dati občutek, da se jugu ni odreklo. To nalogo je torej prevzel Le Duan, ki je leta 1956 v ta namen spisal programski spis Pot revolucije na jugu. Centralni komite partije je na svojem 11. plenarnem zasedanju decembra 1956 potrdil Le Duanov spis kot osnovo strategije na jugu. Narodna skupščina Demokratične republike Vietnam je sklepe CK-ja potrdila, hkrati pa razglasila, da je njihova primarna naloga ta, da popravijo napake agrarne reforme. Poleg tega je uvedla obvezno vojaško službo.

Modernizacija vojske, katere prvi korak je bila uvedba obveznega služenja, je bila kot druga ključna naloga partije poleg agrarne reforme sprejeta na 6. plenarnem zasedanju CK. Na 12. plenarnem zasedanju marca 1957 je bila ta točka zopet na dnevnem redu. Modernizacija je bila po mnenju mnogih komunistov nujna, vendar je morala biti postopna in sovpadati z napredkom ekonomije. Reforma vojske je potekala postopoma, ob modernem urjenju, ki so ga vodili sovjetski svetovalci.

Od leta 1958 do leta 1960 naj bi se odvil drugi sveženj zemljiških reform, ki bi popravile in nadgradile prvo fazo reform. Zasnovan je bil triletni plan, po katerem bi centralizirali agrarno produkcijo, presežke pa vlagali v industrijski sektor. Razvit industrijski sektor je bil prav tako predpogoj za modernizacijo vojske. Vendar triletka ni prinesla pomembnejše industrializacije, čeprav je do nje do neke mere prišlo. Druga faza agrarne reforme je imela bistveno ambicioznejše cilje od prve, saj pri njej ni šlo več za prerazdelitev zemlje, temveč za vzpostavitev 'polsocialističnih' in 'socialističnih' zadrug po sovjetskem zgledu. Prva oblika zadrug, ki je prevladovala, je združevala zemljo, živino in orodje posameznih članov ter jim v zameno za njih in za delež odkupljenih skupnih pridelkov izplačevala denar. Druga je predstavljala kolhoz ruskega tipa in je kolektivizirala vse premoženje, članom pa izplačevala mezdo glede na vloženo delo. Tako je bilo do leta 1960 v Severnem Vietnamu kolektiviziranih okrog 85 odstotkov kmetij in tri četrtine zemlje. Slabih 700.000 hektarov je pripadlo polsocialističnim, 40.000 pa socialističnim zadrugam. Še vedno pa so se delno obdržale zasebne posesti – po ocenah naj bi okrog polovico prihodkov gospodinjstev prinesle individualne dejavnosti. Tokrat reforma ni vzbudila nasprotovanja ali nemira.

Novembra 1957 je vietminhovska delegacija odpotovala v Moskvo na mednarodno konferenco ob 40. obletnici oktobrske revolucije. Moskva je na konferenci predstavila nasprotno pozicijo kot do tedaj, da je namreč revolucijo v nekaterih primerih mogoče in treba doseči z nasilnimi sredstvi, kar je Vietnam razumel kot implicitni namig, da lahko računa na njeno podporo v primeru vojaškega spopada. Kmalu po vrnitvi iz Moskve je tako Ho Ši Minh na 13. plenarnem zasedanju predstavil mnenje, da je delovanje na jugu enako pomembno kot na severu. Vendar po vsej verjetnosti konkretnejšega načrta za vojaško pridružitev juga ni bilo vsaj do začetka 60-ih let, saj je bila severna vojska še v procesu restrukturacije. Prav tako večjim vojaškim aktivnostim na jugu ni bila naklonjena Kitajska, ki je Ho Ši Minhu svetovala, naj čaka na primernejši trenutek, a je Viet Minhu kljub temu podarila 50.000 pehotnih pušk.

Kljub obotavljivi podpori Severnega Vietnama pa so na jugu odbori partije začeli sprejemati lastne odločitve. Regionalni odbor Nam Boja je avgusta 1958 na zasedanju sprejel sklep, da ni več mogoče biti zgolj političnega boja in da bo v ta namen organiziral vojaške sile na svojem ozemlju. Sklepe odbora so sporočili tudi centralnemu komiteju v Hanoj. Nekaj mesecev zatem se je sestal tudi partijski odbor Vmesne cone V, ki se je prav tako odločil, da mora biti politični boj povezan z vojaškim, ter si kot cilj postavil mobilizacijo ljudstva v oborožene enote in izgradnjo preskrbovalnih baz, v katere bi - kot del priprave na revolucijo - nakopičili riž, sol in podobno. Odgovor s severa je bil le, naj bo politični boj za zdaj vendarle še primaren.

15. plenarno zasedanje se je odvilo januarja 1959. Udeleženci so sprejeli resolucijo, ki je pozivala k organizaciji narodnoosvobodilne fronte in izvedbi revolucije na jugu. Za to naj bi bil potreben predvsem množični upor ljudstva z juga, medtem ko naj bi oborožene sile igrale le podporno vlogo. Šele tedaj se je torej zares začela izvajati Le Duanova strategija, sicer potrjena že pred tremi leti. Prav tako so na zasedanju sklenili, da je treba povečati podporo komunistom v Laosu in Kambodži.

Kljub zastavljenim ciljem pa zasedanje ni konkretno opredelilo, kako naj bi bili ti implementirani, verjetno zaradi pomanjkanja informacij glede stanja na jugu, tako da je bil natančen načrt strategije pripravljen šele dve leti kasneje. Naloge organiziranja revolucionarnega gibanja so bile tako prepuščene predstavnikom z juga.

Takoj po zasedanju se je vietnamska ljudska vojska začela uriti za razmere na jugu. Marca je politbiro izdal direktivo, ki je predvidevala vzpostavitev revolucionarne baze v osrednjem visokogorju, torej v goratih predelih Vmesne cone V in na severovzhodu regije Nam Bo, ki je bila velikega strateškega pomena. Vzpostavitev baze naj bi vključevala agitacijo med civilnim prebivalstvom, spodbujanje agrarne samozadostnosti, agitacijo med sovražnikovimi vojaki, vzpostavljanje vojaških enot in gradnjo politično-administrativne baze.

Maja 1959 je Diem sprejel zakon, po katerem so bila vzpostavljena posebna vojaška sodišča za vsakogar, ki bi bil osumljen komunističnih aktivnosti. Po besedah Le Duana je bilo pred tem le nekaj sto ljudi zavzetih za boj, sedaj pa so se množice ne glede na politično orientiranost uprle Diemu. Ta je, da bi zamejil širjenje komunističnega vpliva v vaseh, julija začel izvajati tako imenovani program agroville, ki je predpostavljal prerazporeditev osamelih kmetij ter organiziranje vaščanov v skupnostnih dejavnostih, kot je gradnja lokalnih šol, bolnic in cest. Čeprav je Diem predvideval, da bo s programom pridobil naklonjenost vaščanov, je bil rezultat zaradi zahtevanega prostovoljnega dela in prisilnega zapuščanja zemlje v primerih prerazporeditev prej obraten in je ustvaril še plodnejša tla za širjenje upora.

V tem času je centralni vojaški komite vzpostavil enoto za preučitev možnosti za odprtje preskrbovalne poti med severom in jugom, predvsem do Vmesne cone V. Enota, poimenovana Vojaška transportna skupina 559, je tako začela z gradnjo tako imenovane Ho Ši Minhove poti. Še pred koncem avgusta je enota končala gradnjo relejne postaje, ki je prvič omogočila transport do 500 kilogramov tovora naenkrat v Vmesno cono V. Do konca leta 1959 je tako v regijo pretovorila slabih 6.700 pušk, 800 bajonetov, 200 kilogramov eksploziva ter daljnoglede, kompase in topografske zemljevide. Julija je bila vzpostavljena še ločena Skupina 759, ki je organizirala pomorsko pot za orožje, municijo in ostalo opremo.

Poseben bataljon je bil zadolžen za vzpostavitev povezave severa z jugom preko laoškega ozemlja. Hanoj je leta 1959 sprejel dogovor s tamkajšnjim komunističnim gibanjem Pathet Lao o pomoči v obliki vietnamskih vojaških svetovalcev za laoške enote. Dogajanje v Laosu je bilo poleg splošnega komunističnega internacionalizma in solidarnosti toliko večjega pomena za vietnamske komuniste, saj se je v začetku leta 1960 Ho Ši Minhova pot v večji meri premaknila na laoško ozemlje, da bi se izognila južnovietnamskim oblastem.

V Vietnamu so revolucionarne priprave avgusta 1959 prerasle v tako imenovani upor Tra Bong v zahodnem delu province Quang Ngai. Okoli 16.000 vaščanov je s pomočjo partijskih komitejev eliminiralo Diemovo administracijo v 16 vaseh in vzpostavilo revolucionarno oblast. V septembru se je upor razširil še na več sosednjih vasi. Od začetka leta 1960 so množični upori zajeli že celotni južni Vietnam, prišlo pa je že do večjih konfrontacij z južnovietnamsko vojsko.

Septembra 1960 se je odvil 3. partijski kongres, na katerem je vodstvo v Hanoju kljub obotavljanju dokončno pristalo na oborožen boj na jugu. Le Duan, eden glavnih predstavnikov projužne frakcije, je bil potrjen za generalnega sekretarja partije, kar je še utrdilo vse bolj na jug usmerjajočo se partijsko linijo. Na kongresu je Le Duan tudi uradno naznanil namero partije, da ustanovi Narodnoosvobodilno fronto za Južni Vietnam oziroma Viet Cong.

Narodnoosvobodilna fronta je bila uradno vzpostavljena 20. decembra 1960. Program, ki ga je v angleščini konec januarja objavil Radio Hanoi, je obsegal 10 točk in zajemal strmoglavljenje imperialističnega režima in diktatorske administracije ter formiranje narodne in demokratične koalicijske administracije; vzpostavitev demokratičnih svoboščin, kot so svoboda govora, svoboda tiska in svoboda zborovanja; amnestijo za politične zapornike in zaprtje koncentracijskih in prevzgojnih taborišč; ukinitev ameriškega ekonomskega monopola in spodbujanje samostojne industrije z domačimi proizvodi; znižanje brezposelnosti, zvišanje mezd; priprave na agrarno reformo; eliminacijo ameriške kulture in vzpostavljanje domače z zagotavljanjem izobraževanja, ukinitvijo nepismenosti in gradnjo šol; ukinitev sistema ameriških vojaških svetovalcev in zaprtje tujih vojaških baz; spoštovanje enakosti žensk in etničnih manjšin; združitev obeh delov Vietnama; mirno in nevtralno zunanjo politiko in nasprotovanje vojnam. NOF je zajemala množico nasprotnikov Diemovega režima in nikakor le komunistov. Ustanovitveni člani prav tako niso bili vidnejše partijske figure. Večina jih je bila rojena v Južnem Vietnamu, bili so visoko izobraženi in so že imeli izkušnje v boju proti francoskim oblastem.

NOF je na jugu organizirala hierarhijo komitejev, ki so povezovali razpršene vasi z okrožji, ta s provinco, to s cono, to pa s centralnim komitejem. To organizacijo so prečile hierarhično urejene zveze znotraj posebnih NOF-ovih združenj, med katerimi so bile pomembnejše Zveza za osvoboditev kmetov, Zveza za osvoboditev mladine in Zveza za osvoboditev žensk. Združenja so pred vlado varovala zemljo, ki so jo kmetje dobili od Viet Minha ali si jo vzeli sami, se borila proti plačevanju državnih davkov, proti prisilnemu delu in vojaškemu služenju. Tako je NOF gradila vzporedno paradržavno vladno organizacijo. Te strategije vzporednih hierarhij sicer niso bile nič novega, saj so jih komunisti uporabljali že v preteklih bojih proti Francozom. Edino, kar so morali storiti, je bilo, da so jih uporabili na teren Južnega Vietnama in nagovorili aktualne probleme tamkajšnjega prebivalstva. Le tako je lahko nastala organizacija, ki je bila do te mere trdna in prožna, da je uspela naslednjih 15 let kljubovati vse agresivnejšim in vse bolj obupanim ameriškim napadom.

Literatura

Chen Guan, Ang. The Vietnam War from the Other Side: The Vietnamese Communists’ Perspective. London: RoutledgeCurzon, 2002.

Herring, George C. America's Longest War: The United States and Vietnam, 1950–1975. New York: McGraw-Hill Education, 2014.

Szalontai, Balazs. »Political and Economic Crisis in North Vietnam, 1955–56.« Cold War History, Vol. 5, No. 4 (November 2005), 395–426.

The Pentagon Papers. Gravel Edition. Volume I. Boston: Beacon Press, 1971.

Wolf, Eric R. Kmečke vojne 20. stoletja. Ljubljana: Založba /*cf, 2011.

Wonsetler, MAJ Noble B. "The Transformation of the People’s Army of Vietnam, 1954-1975." Fort Leavenworth: School of Advanced Military Studies, United States Army Command and General Staff College, 2016.