Triindvajsetega decembra 1951, dva dni pred božičem, Dijonska katedrala pred več sto otroki zažge božička. V simbolni gesti sežiga trimeterske lutke božička, obešenega ob ograjo katedrale, je kulminiralo večletno nasprotovanje poganizaciji božiča. Preusmerjanju pozornosti od enega pomembnejših cerkvenih praznikov so se katoliki ‒ tokrat celo s podporo protestantov ‒ zoperstavili s svojo staro metodo kaznovanja heretikov – javnim sežigom. Kot višek laicizacije so videli prav vključevanje poganskih jelk in božička v šole ter odsotnost jaslic. Še bolj kot jelka pa jim je na žulj stopil božiček, ki so ga opisovali kot kukavico, ki zavzema vedno več prazničnega gnezda. 

Kontroverznemu sežigu so seveda dodali tudi izjavo za medije: Dvestopetdeset otrok je pred vhodnimi vrati Dijonske katedrale, zastopajoč vse krščanske domove, ki se željo boriti proti laži, zažgalo Božička. Tako so začeli. In nadaljevali: To ni bila atrakcija, temveč simbolna gesta. Božiček je bil žrtvovan kot žgalna daritev. Laž pri otroku ne more prebuditi čustva vere in ni na noben način vzgojno sredstvo. Naj ostali o božičku rečejo in pišejo karkoli hočejo, a za nas, kristjane, mora božič ostati obletnica rojstva Odrešenika. Kardinal Saliège , nadškof Toulousa  dodaja: Ne govorite o božičku, iz preprostega razloga, ker ne obstaja in ni nikoli obstajal! Ne govorite o božičku, ker je izum prebrisanih ljudi, da božiču odvzamejo ves verski značaj.

Praktično vsi francoski časopisi so poročali o nepričakovanem dogodku. Močni občutki okoli božiča in božička niso dali miru niti antropologu Claudu Lévi-Straussu, ki je ob prvi obletnici sežiga premisleke o figuri božička objavil v Les Temps modernes, reviji Simone de Beauvoir in Jeana-Paula Sartra. Medtem, ko so ostali mediji in pisci poudarjali nedolžnost vere v božička, je Lévi-Strauss pozornost raje preusmeril k vprašanju, zakaj si odrasli božička za otroke sploh izmišljujejo. 

Posebnost vere v božička, napram drugim verovanjem, je omejenost na specifično starostno skupino. To ga povezuje z iniciacijskimi obredi, ki ločujejo otroke od odraslih. Lévi-Strauss v iniciacijskem obredu vere v božička vidi veliko podobnosti z duhovi kačina, ki so jih poznali jugozahodni severnoameriški staroselci. Tudi pripadniki teh ljudstev se ob praznikih zamaskirajo in bodisi obdarujejo bodisi kaznujejo svoje otroke. Njihove maske predstavljajo bogove in preminule prednike, ki s svojim nečloveškim videzom vlivajo strah v kosti otrok. Mit, iz katerega izhaja obred, pravi, da so duhovi kači staroselce obiskali vsak konec leta in s seboj odnesli njihove otroke, nakar se je obupanemu ljudstvu uspelo dogovoriti, da bodo raje kar oni sami z maskami in raznimi plesi predstavljali duhove ter v zameno obdržali svoje otroke. Tako ta kot božičkov iniciacijski obred imata v resnici precej praktičen namen. Služita spodbujanju ubogljivosti otrok in njihove zahteve zamejujeta na en dan v letu. 

Skozi zgodovino so božiču podobna praznovanja okoli decembrskega solsticija nihala v popularnosti. Cerkev, ki se vehementno otepa poganskih elementov božiča, je božič postavila ravno konec decembra, da bi izrinila popularne obrede v čast soncu, ki so potekali v istem času. Božič, kot se ga praznuje danes, pa je relativno nov pojav, a izvira iz združevanja veliko starejših praks. Okraševanje s smrečjem, omelom in bršljanom izhaja iz starorimskega časa, v srednjeveških romancah vitezov Okrogle mize pa najdemo zgodbe o nadnaravnem drevesu, ovenčanem z lučmi. Na vsak način je božično praznovanje, kot bomo še videli, bistveno sinkretičen pojav. Novejšo idejo o liku božička pa so v Evropi med drugo svetovno vojno razširili zlasti ameriški vojaki, ki so bili nastanjeni na Islandiji in Grenlandiji. 

December je bil od antike do srednjega veka zaznamovan sprva z okraševanjem domov z zelenjem, obdarovanjem otrok in nato s pojedino. Za davnega prednika božiča v Evropi velja starorimski praznični čas Saturnalij, prirejenih ob koncu decembra v čast Saturnu, bogu setve. Praznovanja so spremljale pojedine, obdarovanja, vsesplošna karnevalskost in najpomembneje – spreobračanje družbenih norm. Moški in ženske so si zamenjali oblačila, sužnje je gostil gospodar, ki so ga lahko ozmerjali po mili volji. Ob vsem razvratu pa je distinkcija med otroki in odraslimi ostala jasno zamejena. Ostanke Saturnaij vidi folklorist James George Frazer v obredu, ki se je prakticiral v poznosrednjeveški Angliji, Franciji in na Škotskem. Mlajša populacija je med božičem izvolila tako imenovanega opata mladosti oziroma ponekod opata nerazuma, ki naj bi brzdal nerazumno vedenje, ki je do renesase v prazničnem transgresivnem času vključevalo tudi krajo in umor.

Opata nerazuma je kot mediator med dvema generacijama zamenjal božiček, ki namesto da bi brzdal razvrat, nagrajuje dobro vedenje. Lévi-Strauss v vlogi otrok pri vseh božičnih praznovanjih prepoznava simbolno reprezentacijo smrti v družbi. Otroci, kot družbena skupina, ki ni popolnoma integrirana v družbo in predstavlja nekakšno drugost, simbolno zastopa mrtve prednike. Podobno kot so med Saturnalijami kriterije drugosti izpolnjevali sužnji. Proti koncu leta do zimskega enakonočja, ko se dnevi spet začno daljšati, začnejo otroci kot zastopniki smrti ustrahovati odrasle, dokler niso obdarovani. Ustrahovanje za darila ni več zares tako prisotno, kot je bilo v srednjem veku, ko so otroci proti božiču ob petju pesmi zahtevali darila in ob tem evocirali smrt, ki bo vzela obdarovalce. Povezavo med decembrskimi prazniki in smrtjo vidimo tudi v predkrščanskem obredu, za katerega so se ljudje maskirali v duhove in obiskovali domove, tako kot to še vedno počne Miklavž s parklji. Nekaj značilnosti božička, kot so visoka starost, dimniki in nogavice, pa tudi neposredno izhaja iz posebnosti miklavževanj po Evropi.

Kdo pa je bil v resnici Miklavž, ki skupaj s peko potic in z jasličarstvom od lanskega leta uradno velja za del slovenske nesnovne dediščine? Miklavž, sveti Nikolaj, Nikolaj iz Mire, današnje Turčije, je krščanski svetnik, znan po svoji radodarnosti. Bogato zapuščino svoje družine naj bi vso razdelil med reveže. V poznem srednjem veku se je razširila zgodba o njegovem čudodelstvu, ko naj bi čudežno vrnil tri otroke k življenju potem, ko jih je zaklal mesar, da bi jih prodal kot živalsko meso. Zaradi popularnosti zgodbe in njene ikonografije so ga ljudje začeli povezovati z otroci. Po starejši legendi pa naj bi sveti Miklavž tri hčere obubožanega očeta obvaroval sramote s tem, da je, ko so bile na poti v javno hišo, skozi okno vrgel tri kepe zlata in tako priskrbel njihovo doto. Doto naj bi jim zaradi svoje sramežljivosti podaril anonimno. Toda Miklavžev karakter bi začasa njegovega življenja težko opisali kot zadržan. Nekateri viri namreč poročajo, da je fizično obračunal z Arijem, ustanoviteljem arijanstva, ki ne priznava troedinosti Očeta, Sina in Svetega Duha.

Na Slovenskem smo poleg Miklavža pred božičkom v Jugoslaviji poznali tudi Dedka Mraza, po vzoru Deda Moroza, uvoženega iz Sovjetske zveze. V naslednjem delu Repetitia se bomo posvetili Dedku Mrazu in novoletnim praznovanjem v času socializma.

♪

Približno sočasno s sežigom poganizacije božiča obtoženega božička v Franciji je bil laični Dedek Mraz v Jugoslaviji že dodobra uveljavljen. Cerkveni praznik in miklavževanje je socialistična Jugoslavija uspešno nadomestila s praznovanjem novoletne jelke, katere zgodovino pri nas je raziskala etnologinja Nena Židov. Po sovjetskem zgledu je na Slovenskem božično drevo nadomestila novoletna jelka. V ospredje so bila predvsem postavljena javna praznovanja jelke, pogosto, času primerno, okrašene z rdečo zvezdo. Praznovanje so leta 1947 prvi organizirali v Ljubljani, ko pa so leto kasneje novoletni jelki dodali Dedka Mraza, skoraj poimenovanega Sneženi mož ali oča Triglav, se je obred postopoma razširil po celi državi. Dedek Mraz ali Ded Moroz, s koreninami v slovanski poganski mitologiji, je bil v Sovjetski zvezi prisoten vse od njenega nastanka, le da jebil iz nje čez nekaj let izgnan. Nakar ga je leta 1935 ponovno odobril Stalin in poskrbel, da je obdaril otroke na prvi novoletni dan. 

V Ljubljani je novoletno jelko otvoril Fran Albreht, predsednik mestnega ljudskega odbora, z besedami: Igrajte se in bodite veseli … Dnevi novega leta so vaši dnevi, moji dragi pionirji! Novo praznovanje je bilo nasploh sicer dobro sprejeto zaradi prostega delovnega dne, vendar je ponekod naletelo tudi na neodobravanje zaradi porabljenega denarja, ki bi bil drugje bolj potreben. Javno praznovanje je praviloma vključevalo še pogostitev oziroma čajanko in kulturni program. V večjih mestih so na prireditvah nastopali poklicni umetniki, medtem ko je kulturni program v manjših krajih spodbujal nastanek ljubiteljskih skupin. Največ pozornosti pa so sčasoma prevzela otroška srečanja z Dedkom Mrazom.

Standardni otroški program je med drugim obsegal prevod igre Rusinje Marije Šurinove Dedek Mraz in uganke o narodnoosvobodilnem boju. Prvo otroško praznovanje novoletne jelke je potekalo takole: Velika dvorana je bila spremenjena v gozdno jaso, kjer so se med smrečicami igrali nagačeni medvedi. Na jasi je bil oder, kjer so bile predstave Narodnega gledališča, baletne predstave opernega gledališče in nastopi telovadcev. Velika gneča je bila v dvorani, kjer so bile na ogled risanke in lutkovne predstave, pisatelji so otrokom pripovedovali povesti. Za zabavo je skrbel Pavlihi podoben ugankar, otroci pa so za pravilno rešene uganke dobili jabolka in sladkarije. Nastopal je tudi orkester Slovenske filharmonije, med smrekami pa je bil tabor, kjer so partizani s puškami in brzostrelkami pripovedovali o svojih vojnih doživetjih. 

Razlog za uvedbo Dedka Mraza naj bi bil, da bi bili vsi otroci enako obdarjeni in ne bi bili odvisni od premožnosti svojih staršev kot pri Božičku, pa tudi odsotnost srh vzbujajočih parkljev, ki spremljajo Miklavža. S praznovanjem novoletne jelke je bilo praznovanje božiča in Miklavža v javnosti onemogočeno, kar je povzročilo, da so to nekatere družine počele v zasebnosti. Nihče pa se ni mogel zares izogniti Dedku Mrazu, ki je odrasle spremljal na vseh službenih praznovanjih. Čeprav so v Sloveniji dobili navodila, naj praznovanje novoletne jelke po pomembnosti v zavesti in tradiciji Slovencev izpodrine božič, da to praznovanje nadomesti nova sakralizacija, je bilo preusmerjanje slavij od božiča k novem letu le delno uspešno. Starih navad se je težko otresti. Božični običaji so se ohranjali pri novoletnih, nadeli so jim le novo ime. Tako so na primer iz božičnih sejmov nastali novoletni sejmi. Samo novoletno praznovanje, ki naj bi se odvilo za silvestrovo, se je z leti prav tako vedno bolj približevalo času božiča.

Iz osnovnih šol se je obdarovanje razširilo še na predšolske otroke, starostnike in na dodatno obdarovanje socialno ogroženih otrok ter otrok padlih borcev, ponavadi z oblekami, obutvijo in sladkarijami. Glas je segel tudi v Ameriko, kjer so se pri novoletnem odbarovanju najbolj angažirale članice Društva Progresivnih Slovenk Amerike. Dedka Mraza so se po različnih koncih Slovenije kmalu oprijele lokalne značilnosti krajev, razširila se je recimo upodobitev s kučmo. Slavje pa je bilo še vedno močno zaznamovano s svojim časom: V eni od postavljenih lesenih hišic so fantiči z žogami zbijali cilindre z glav lutk, močno podobnih Churchillu, Trumanu, De Gauleu… in za nagrado za zbito glavo dobili jabolka.

Praznovanje je iz leta v leto postalo vse bolj ekstravagantno: Sredi tivolskih smrek je bilo partizansko taborišče, kjer so si lahko pionirji ogledali življenje borcev med vojno. Najživahneje pa je bilo na igrišču ob tivolskem ribniku z vrtiljakom in toboganom. Na odrih so nastopali profesionalni kotalkarji in cirkusanti, na ribniku je bil velik splav z žabami, škrati, vilami in povodnim možem, okoli splava pa so krožili veliki leseni labodi. Igrišče je bilo razsvetljeno z umetnimi ognji, žarometi in raketami, nad igriščem je bila velika goreča podoba Maršala Tita.

Toda po konferenci o novoletni jelki v Beogradu so ugotovili, da Dedek Mraz ni tako primeren za starejše otroke in je bil naposled zamenjan z delavcem: V rudarskih revirjih jih je Dedek Mraz pozdravil oblečen v rudarja udarnika, na vasi kot zadružnik, ki je pripeljal zvrhan voz daril, v Litostroju so jih sprejeli livarji in drugi železarji, udarniki in novatorji. Drugje zopet jih je pozdravil mornar ali pilot, ali v podobi gorenjskega očanca, dolenjskega dobrovoljčka, šegavega Ribničanja.

Praznik novoletne jelke je bil viden kot uspeh, ki je v kratkem času postal bistven sestavni del življenja naših otrok in nas samih, izraz novega odnosa do naših otrok – bodočihgraditeljev socializma. A proti koncu petdesetih let se je že začela širiti medijska propaganda, ki je spodbujala, da bi novoletna jelka postala družinski praznik. Praznovanje se je postopoma spet vrnilo v domove in ko so starši ponovno kupovali igrače, so časopisi že začeli objavljati priporočila primernih igrač glede na starost in spol otroka. Proti koncu dvajsetega stoletja je božiček, kot kukavica, ki si zavzema vedno več gnezda, že izpodrinil tudi Dedka Mraza.

Kakšna usoda je pa doletela heretičnega dijonskega božička? Dijonski župan, nič kaj navdušen nad cerkvenim spektaklom, je naslednji dan, 24. decembra, prosil nekega meščana, preoblečenega v božička, da se sprehodi po strehi mestne hiše. Od takrat naprej mesto vsako leto na božični večer nestrpno pričakuje spust božička po vrvi iz dijonske mestne hiše na Trg osvoboditve. Po sežigu je grešni božiček vstal od mrtvih, Dijon pa vsako leto obeležuje njegovo vstajenje.

Oddajo je pripravila Minka. Lektorirala je Neža. Tehniciral je Borut. Brala sta Ajda in Škoda.