V svojem pregledu antičnih zvrsti Kvintilijan, rimski učitelj govorništva in prvi učitelj govorništva s plačilom iz državne zakladnice, kot zastopnike rimske erotične elegije imenuje Tibula, Propercija, Ovida in Gala. Vendar nam retor pri tej klasifikaciji postreže zgolj s „klasiki“ žanra, saj je dokazano, da o elegični ustvarjalnosti lahko govorimo že začasa predhodnega obdobja cesarstva kakor tudi kasnejše republike, pri čemer bi bilo mogoče upoštevati Katula kot vodilnega med avtorji, ki niso bili omenjeni.

Zgoraj omenjena skupina elegikov je poleg tega izdajala svoje pesniške zbirke, ki so si bile motivno in strukturno zelo podobne. Galova pesniška zbirka, ki je bila verjetno ravno tako kot Ovidijeva naslovljena Ljubezni, sicer velja za izgubljen material, vendar ima z zbirkami Propercija, Tibula in Ovida, katerih strukturno-tematska sorodnost je očitna, sledečo skupno značilnost: v enem izmed sklopov teh pesmi nastopi elegični Jaz – Paul Veyne ga v svojih interpretacijah naziva institucija Ega – ki se izdaja za avtorja poezije o svojih pretežno žalostnih ljubezenskih izkušnjah in pri tem uporablja točno določene, konvencionalne postopke, ki preusmerijo pozornost na njemu ljubo osebo. Tako je ljubezen Ega pri Galu osredotočena na Likorido, pri Properciju na Kintijo, pri Ovidiju je vsaj v pesniški zbirki Ljubezni v središču pozornosti Korina, Tibulova pesniška zbirka pa je sestavljena iz sosledja treh elegičnih ciklov s tremi različnimi „Muzami“- Delijo, Maratom in Nemezis.

Ta delitev se z vidika današnjih raziskav zdi zastarela, saj se je zaljubljeni poet alias pripovedovalec ljubezenskega pesništva izkazal za dozdevnega: tako pesnik pripovedovalec (Ego) kakor tudi opevano dekle (puella)[puela] sta stvar konstrukta, pri čemer je podoba pesnika zaljubljenca že skorajda konvencionalna: gre za mladega moškega iz premožne družine, ki je kot pesnik – ne pa tudi kot ljubimec – uspešen, temu pa je zoperstavljeno lepo mlado dekle, ki je moškemu stalno nezvesto. Za pesništvo Tibula, Propercija, Gala in Ovida se ponavadi uporablja pojem „rimska erotična elegija“, kar lahko daje vtis, da gre za vrsto, vendar imamo opraviti samo z njeno posebno obliko oz. z zvrstjo. Elegično pesništvo je kot literarni žanr priznano že od 7. stoletja in tematsko ni zamejeno zgolj na erotiko. Vsebinsko so prve elegije predstavljale nekakšno protiutež epu, saj poetični Jaz, ki je v epu nujno podrejen vsebini, v elegiji pride do besede in sme direktno izraziti svoje misli o različnih življenjskih vprašanjih. Znotraj tega izjavljanja osebnih potreb in želja prevladujetata v starejših elegijah vidik didaktičnosti in opominjanja.

Začetke zgodnje rimske elegije med drugim predstavlja Katulova slavna pesem št. LXVIII, ki pomeni prehod od helenistične elegije, v kateri zavzame večji del vzpostavljanje vzporednic med mitološkim in stvarnim svetom, na poti do pesništva avgustovske dobe. V omenjeni pesmi torej pride do vpeljave novega vodilnega motiva; govor o ljubezni se v naslednjih pesmih, ki v zbirki sledijo, nadaljuje, bodisi v elegičnem tonu, ki ga je narekovala pač takšna konvencija ali z jambskim posmehom do tistih, ki jim ta etos manjka:

Lesbij je lep. Gotovo: saj Lesbija rada ima ga,

rajši kot tebe in vso tvojo rodbino, Katul.

Lepi naj v sužnost proda Katula z rodbino, če trije

znanci mu dajo poljub, ne da bi branil jim gnus.

                              (Prev. Marko Marinčič)

Njegov odnos do Lesbije je torej spremenljiv - včasih jo obravnava očitajoče, drugič pa v odnosu do nje prihaja do napetosti med svetom rimskih vrednot ter realnostjo skrivnih ljubimk in ljubimcev. Katul je v svojem odnosu do ljubezni in vrednot referenčna točka za elegike, uveljavlja pa tudi konvencionalni vidik mehkužnosti (molliculi), ki je bila v predstavnem svetu Rimljanov eden izmed naglavnih grehov, za takšnega pa velja zaradi predajanja brezdelju (otium), brezdelnež pa je potemtakem slab bojevnik za državne kreposti. Omenjen motiv je najti v Katulovi pesmi XVI, kjer obračunava s Furijem in Avrelijem, ki sta mu omenjeno pomehkuženost – pri tem seveda nista računala na ločevanje med pesniško fikcijo in pesnikom – javno očitala:

Natlačil vaju bom od dna in z vrha,

Avrelij - candra, Furij - pederast!

Samo zato da sem „brezsramna mrha“,

ker mojim stihom manjka moška čast? /.../

                        (Prev. Marko Marinčič)

Na tej podlagi bi lahko govorili o določenem sistemu, ki je prisoten v rimskih elegijah. Za razumevanje tega sistema je potrebno poznati njegove 3 osrednje značilnosti: prvič. Ljubezen je dolgotrajno stanje - Veyne situacijo opiše kot umanjkanje časovne dimenzije - to je poezija brez dejanja, brez zapleta, ki bi vodil k razpletu ali ohranjal napetost, zato čas v njej nič ne pomeni. Analogna naj bi bila instituciji zakona, ki je zapečaten za celo življenje; ljubezen med Egom in puello naj bi torej izgledala kot ljubezen do smrti, Tibul celo izraža željo, da bi bila Delija ob njegovi smrti z njim. Drugič: Ljubezen kot oblika bivanja zoperstavljena običajnim rimskim pragmatičnim merilom: Ego ne najde zadovoljitve v poklicnih zadevah, ki so sicer v življenju višjih slojev igrali osrednjo vlogo - predvsem so velik ugled uživali vojaki in trgovci. Dnevna zaposlitev elegikov je torej izključno ljubezen, imajo se za nekakšno militia amoris  in se na ta način postavljajo nad dejansko vojsko. Rimljani so ljubezenske gibe primerjali z bojnimi in so prav tako kot mi poznali izraz „umreti od užitka“ :

Vsak je, kdor ljubi, vojak: Kupido nad četami vlada.

Pravim ti, Atik, zares: vsak je, kdor ljubi, vojak./.../

tudi ljubimci- mar ne?- izkoriščajo spanje soprogov:

komaj zadremlje sovrag, že gre orožje v pokrêt /.../

                              (Prev. Marko Marinčič)

Fraza „orožje v pokrêt“ se nanaša na takrat splošno uporabljeno metaforo orožja za spolni ud oz. za naskoke, s katerimi naj bi zlomili odpor lepe sovražnice. Zanimivo navezavo ljubezenskega konteksta z vojaškim je po Plutarhu opaziti tudi znotraj poročnih običajev - nevesti so namreč s sulico kopja razdelili lase. In tretjič: Vidik suženjstva (servitium amoris): pesnik se kot suženj podreja volji svoje puella kot svoje gospodarice (domine), čeprav rimski družbeni sistem moškim v odnosu do žensk pripisuje prevladujočo vlogo - v Plutarhovih Rimskih vprašanjih beremo, da naj bo ženska samo odsev misli svojega moža - kar je v popolnem nasprotju s takratno dejansko razdelitvijo vlog. Predstave o razmerju moči med akterjema erotičnega akta - eden v vlogi penetratorja - močni, obvladani, aktivni moški - drugi penetriranca - ženske iz vseh socialnih slojev, dečki, mehkužni moški. Nad pederastijo ni bilo zgražanja, saj je razmerje moči med ljubečim moškim in ljubljenim dečkom predstavljalo normo. Nasprotno pa je spolno razmerje med dvema ženskama veljalo za perverzno, saj je seksualni diskurz hkrati odslikaval diskurz moči, ki je zahteval aktivnega in pasivnega udeleženca. Ker pa je bila vsem ženskam že po spolu določena vloga pasivnega udeleženca, so ženske, ki so poželele drugo žensko, ravno tako kršile normo kot ženske, ki so si aktivno prizadevale za naklonjenost moškega ali znotraj zveze partnerju želele vsiliti svojo voljo. Obratno je za neskladno z normami veljalo, če je moški veljal za copato.

Smiselno vprašanje je torej, ali so hoteli rimski elegiki prek svoje poezije oz. v razmerju svoje poezije do socialne stvarnosti izraziti nezadovoljstvo do dejanskega stanja v Rimu. Mnogi raziskovalci namigujejo, da Gal, Propercij, Tibul in Ovid prek pesniške maske Ega posredno artikulirajo kritiko sistema. Niklas Holzberg takratno držo elegikov razlaga prek primerjave z ameriško mladino v 60.- ih letih 20. stol. in parolo „make love, not war“. Veyne jih podobno primerja s popevkarji, vendar s tem namiguje predvsem na to, da opevajo nazore, s katerimi se ne istovetijo niti sami niti bralci in gre po njegovem mnenju v primeru elegikov predvsem za humorno igro.

Dejansko je v takratnem Rimu po prehodu od republike v principat mladina imela vse razloge za nezadovoljstvo. Že od državljanske vojne med Cezarjem in Pompejem, se pravi od konca petdesetih let prvega stoletja pr. n.š. je bila konvencija, po kateri je vsak pripadnik višjega sloja imel možnost, na legalen način priti do politične (družbene) moči znotraj senata za to moč prikrajšani, saj je pomembnejše uradnike določil imperator glede na lastno presojo. Takšen razvoj dogajanja je dosegel višek, ko je Oktavijan prevzel vladarsko ime Avgust in zastavil razmišljanje, kako bi iz svoje družine oblikoval dinastijo. Ker se je diskurz moči še naprej odslikaval v polju seksualnega, bi bilo predstavljivo, da rimski elegiki (v tem ko odnose moči provokativno postavljajo na glavo, svoje senatskim sedežem pripadajoče bralce pozivajo k vrnitvi napeljevali k temu, da imajo pravico do tega sedeža).

V študiji Rimska erotična elegija zato Veyne nasproti avtobiografskim interpretacijam izpostavi vidik manirizma: „kjer je težišče premaknjeno ali nestalno, kjer obstajajo neskladja in samovoljni prehodi, kjer so zorni koti raznovrstni, kjer veličastni toni prehajajo v vsakdanje, kjer se pesnik pojavlja s krinko, se posmiha, norčuje, kjer je vse nestanovitno in nesimetrično (Veyne 53)“ in nadalje, da „manirizem pri elegikih vsebino postavlja na laž, namesto da bi zgolj pestril njihovo barvitost, zato, ker deluje skupaj z neko drugo posebnostjo, in ta je odločilna - namreč z nenehno humornostjo njihove poezije (Veyne 53- 54).“ Primer humorno učinkujoče dvoumnosti, ki izrablja zgoraj opisano rabo vojaške metaforike v erotiki in je vezana na stereotipno situacijo varanja oz. obračun ljubimcev, je Katulova pesem LVI:

O Katon, nora, velesmešna stvar,

poslušaj-vredno je- in se nasmej!

Nasmej se, če ti je Katula mar!

O, noro, o presmešno: ravnokar

sem svoje drage ljubljenčka zasačil

s tičkom v rokah, in, pri Dioni, glej,

z orožjem svojim bridkim ga natlačil.

                 (prev. Marko Marinčič)

Zelo pomembna znotraj elegične ustvarjalnosti je tema ljubezenskega svetovanja oz. vidik didaktičnosti znotraj elegične poezije, ki se pri Ovidu najlepše izrazi znotraj zbirk Zdravila za ljubezen - kjer navaja nasvete za lažje kljubovanje srčnim težavam - ter Umetnost ljubezni, v samih Ljubeznih pa se nahaja pesem, prek katere želi na primeru Korine poučiti zakonsko ženo, kako naj med večerjo izmenja dogovorjena znamenja, ne da bi jo mož pri tem zalotil:

Tvoj se moški namenja na isto večerjo kot midva;

jaz pa želim si, da zanj to bi bil zadnji banket.

Kaj! Da lastno bom ljubico le kot povabljenec gledal? /.../

tam bodi prej kakor on. Ne vem, če se medtem bo našla

dobra priložnost; a, glej, da boš prispela pred njim.

Ko se odpravi na kavč, ga vdano poglej in mu sledi,

toda še prej mi skrivaj z nogo pod mizo daj znak /.../

                           (Prev. Marko Marinčič)

Da so imeli elegiki s svojim pisanjem predvsem didaktične namene-da gre predvsem za posnemanje tipičnih situacij, prek katerih torej delijo svoje nauke - kaže opevanje ljubezenskih situacij iz različnih zornih kotov - ta tipičnost je zlasti opazna pri primeru Tibula, ki poleg ljubezni do Delije in Nemezis izpostavi tudi ljubezen do dečka - ta „ljubezen“ pa se kaže v njegovem pisanju o tem, kako zapeljati dečke in kako biti z njimi ustrežljiv - ne izrekajo sami sebe, temveč prehajajo k „objektivnosti javnih mnenj (Veyne 83).“

Elegiki torej zakrinkani v vlogo Ega sporočajo javno mnenje, to pa hkrati pomeni, da so situacije, ki jih obravnavajo, nujno tipske. Oziroma, z Veynovimi besedami povedano: „Ego ni ničesar izpovedal in je bil samo literarni prijem, konvencija... najognjevitejši monologi so zgolj dokument med vsemi drugimi, ki ga je treba shraniti v dosje o strasti (Veyne 84).“

Da so bili tudi ženski liki del konstrukta, dokazuje dejstvo, da v treh četrtinah Ovidovih Ljubezni, ki naj bi opevale Korino, ni najti nobenega imena, v eni izmed naslednjih pesmi pa pesnik potarna, da se je zaljubil v dve ženski naenkrat; na nekem drugem mestu se posmehne, češ da pozna Rimljanko, ki se ima za Korino, Ovidij se namreč pri opisu svoje Muze ogne opisovanju obraza. Preobrate najdemo tudi pri opisovanju motiva večne zvestobe; medtem ko govorec na začetku knjige dekletu prisega svojo zvestobo, v več pesmih skuša navezati stik z neznankami.

Dobro se spomnim, Grecin: prav ti si nekoč zagotavljal,

da še nikdar ni nihče hkrati zaljubil se v dve.

Slepo sem nauku verjel, povsem nepripravljen ujel se

v zanko sramotno: zdaj res hkrati zaljubljen sem v dve. 

                                 (Prev. Marko Marinčič)

„Korina“ ali „Kintija“ sta torej pesniški fikciji, utemeljeni zgolj na lastnih imenih, iz katerih se norčujejo tudi elegiki sami; tako je denimo Propercijeva pesniška zbirka nosila naslov Kintija. Propercij piše o tem, kako je njuna ljubezen trajala pet let, dejansko pa se njegove besede nanašajo na pesniško zbirko, ki obsega pet zbirk. Podobno se je Ovid po Tibulovi smrti norčeval iz Tibulove zaobljube Deliji-ki jo je seveda sam prelomil z opevanjem Marata in Nemezis), saj v tretjem delu svojih Ljubezni navaja Nemezis kot Tibulovo ljubico na njegovi smrtni postelji. Jasno torej postane, da je iskanje vzporednic med elegično poezijo in avtorjevim življenjepisom nesmiselno, saj avtorji ne želijo bralcem prikazati posamezne erotične izkušnje, temveč ljubezensko življenje nasploh oz. z Veynovimi besedami- ustvariti erotično mitologijo, svet svobodne ljubezni, kjer so v vlogo Muz povzdignjene vlačuge.

Ovid je zase celo priznal gibanje v lahkoživih krogih Rima, vendar je potrebno poudariti, da elegija ni posnetek „pokvarjene stvarnosti“, v kateri so se bolj ali manj gibali elegiki, temveč zgolj humorni dvojnik slabe družbe, kar potrjuje poznavanje takratnih dejanskih družbenih razmer. Norme v zvezi s tem, kakšna/katera ljubezen je nezakonita in katera ne, niso bile samo stvar splošnega prepričanja- ljudska morala oz. norme v zvezi z njo so bile stvar cesarskega vmešavanja in želji po čim večjem nadzoru nad zasebnim življenjem nasploh -zelo pomenljiva je vzvišenost funkcije cenzorja, ki si je prizadeval iztrebiti moralno pokvarjenost, lakomnost in korupcijo in pri tem posegal tudi v najbolj intimne sfere zasebnega življenja uglednih politikov in državnikov, kakršen je bil primer Katona. Strogo naj bi bilo torej kaznovano prešuštvo zakonske žene, pri čemer se krivda porazdeli, ter zunajzakonska zveza z vdovo. Razen v razmerju z ženo ali z lastnimi sužnjami ali osvobojenkami je bila svobodna ljubezen dopustna s prostitutkami ali pa še z neporočenimi osvobojenkami. Matrone-poročene ženske, vdove in ločenke-pa so v nasprotju z njimi nosile dolgo obleko (stolo- matrona stolata), ki je pomenila, da so nedotakljive. Medtem so bile plebejke ne glede na zakonski stan za velikaše povsem dostopne.

Elegiki so v svojem pisanju izkoriščali predvsem dve protislovni situaciji takratne rimske družbe- spreminjajoči se pomen stole ter status rimskih osvobojencev. Pomen te obleke se je namreč pričel spreminjati ravno v času Ovidove pesniške aktivnosti, in sicer je izgubil konotacijo nedotakljive ženske časti in je zaznamoval samo še oblačilo za posebne priložnosti, podobno kot toga. Stola torej ne ločuje več državljank od suženj ter deklariranih prostitutk, ki jim je zakon sicer prepovedoval nositi stolo, ampak je zgolj še simbol bogastva posameznice. Izvirno besedilo iz Umetnost ljubezni se je tako glasilo

Pel bom resnico; pri tem, Venera, daj mi moči.

Ozki trakovi krog čela, le stran, saj oznanjate čednost,

stran, ti obšiv, ki napol žensko zastiraš nogo!

Skoke nedolžne čez plot bom opeval, dovoljena čustva,

v moji pesnitvi zaman bralec iskal bo pregreh.

                            (Prev. Barbara Šega Čeh)

Po Veynu navaja Ovid ime te obleke, da bi dokazal svojo navezanost na nacionalno tradicijo, hkrati pa gospo v obleki postavlja v nasprotje s kurtizanami, ki naj bi bile uradno priznane prostitutke, v resnici pa ima v mislih fenomen osvobojenk, saj je bilo priležništvo z njimi dovoljeno. Zamenjevanje oz. enačenje kurtizan s priležnicami so posledica, kot tako mnoge sestavine domnevno rimske kulture, prostovoljne helenizacije in ta kontekst zasledimo že pri Plavtu, ki je za potrebe prilagoditve grških stvaritev rimskemu kontekstu kurtizane preoblekel v osvobojenke, promiskuitetno življenje osvobojenk pa so zagovarjali družbeni stereotipi, saj je z vidika javnega mnenja erotična dostopnost osvobojenk pomenila varnost matron pred skrunitvijo, tehten razlog za razuzdano življenje osvobojenk pa je bila pravica do noči, ki je pripadala gospodarju; splošno mnenje je namreč bolj kot samo čistost od osvobojencev pričakovalo uslužnost gospodarju.

Dva pomembna dejavnika znotraj družbenih norm sta bila tudi dota-ženska brez nje bo najverjetneje ostala brez moža in se bo morala pustiti vzdrževati - in pa vsemogočna očetovska oblast, od katerega so otroci odvisni, dokler je živ. Oziroma, bolj točno, v primeru smrti očeta je ženska dobila vso oblast sama nad seboj in svojim premoženjem. Kljub temu, da so bila ta dekleta po statusu mnogo više od osvobojenk, pa so jim, kot ugotavlja Veyne, podobna predvsem v tem, da so se ravno tako pustile plačevati. „Denar ne pomeni samo sredstva za prepričevanje gospa, to je pravica, ki si jo pridobivajo s svojimi uslugami, in najbolj zaljubljena je bila tudi najbolje plačana (Veyne 125).“ Iz tega vidika dobi Katulova pesem V- Živiva, moja Lesbija, in se ljubiva- nekoliko drugačen pomen, saj štetje poljubov dejansko aludira na štetje denarja:

/.../ Daj mi poljubov tisoč in še sto,

za njim drugih tisoč in še sto,

potem pa znova najprej tisoč, potlej sto:

Ko bova mnogotisočkrat se poljubila,

v številkah bova zlahka se zmotila

in tudi kak zavistnež kleti

ne mogel bi poljubov nama šteti.

                   (Prev. Jože Šmit)

Zelo pomembno vlogo v delih elegikov je odigrala mitologija, ki so jo takrat obravnavali kot znanje omikanih bralcev, saj miti niso več predstavljali skupne vednosti, temveč učeno znanje, vpletanje mitologije v rimsko elegijo pa je kljub njeni obstranski vlogi-za razliko od helenistične elegije-stvar konvencije. Pri Ovidiju so mitološki zgledi, ki naj bi domnevne zglede podkrepili, pogosto tako neustrezni, da niso zgolj komični, ampak jih dejansko postavljajo pod vprašaj. Takšen je primer Pazifainine zaljubljenosti v bika, ko želi govorec „učencu“ vliti zaupanje, češ da so ženske po naravi še strastnejše od moških.

Kljub temu, da se marsikdaj zdi, da je bil njihov ključni namen družbeno-kritičen, najdemo tudi ugovore proti tej teoriji. Najprej, Veyne kot eno ključnih značilnosti elegičnega pesništva postulira dvoumnost in tako tudi domnevno antiavgustovske odlomke interpretiramo na več različnih načinov. Dva argumenta za družbenokritično interpretacijo pa sta po Holzbergu smrt Gala in izgon Ovida. Kar se tiče razlogov za njegov izgon, smo vezani predvsem na pričevanje pripovedovalca v Ovidovi poeziji. Ta elegični Jaz imenuje dva razloga za izgon. Prvi se nanaša na izid pesniške zbirke Umetnost ljubezni, za drugega pa zapiše, da Avgust ne bi bil zadovoljen, če bi o njem govoril javno; tako gre sklepati, da ga je Oktavijan izgnal - podobno kot Gala - iz povsem političnih razlogov in je Umetnost ljubezni kot razlog za izgon Ovidijeva interpretacija incidenta.

Po Veynu pa naj bi se Ovid kot stranska oseba zapletel v nek dvorni škandal, kjer je Oktavijanova hčerka Julija na posebnih karnevalih smešila svojega deda. Pozneje je v izgnanstvu v verzih zatrjeval, da ni ničesar zagrešil, skušal doseči svojo vrnitev v civilizacijo in se pretvarjal, da verjame, da so bili razlog za izgon lahkoživi verzi v Umetnost ljubezni. Se je pa moral Ovid zaradi nasvetov v omenjeni zbirki zagovarjati in dokazati, da se njegovi nasveti niso nanašali na zlorabo krepostnih matron, poročenih ali brez moža, temveč izključno na kupljive ženske, ki so bile izvzete iz zakona. Slednji pa je predpisoval, da je potrebno spoštovati vsako žensko, ki ni bila pocestnica ali neporočena nekdanja sužnja in se je imenovala matrona. Izgnanec je torej moral priseči, da v spornih verzih ni imel v mislih matron -in njihove, kot je bilo že omenjeno, siceršnje nedotakljivosti- kar poudari v nekoliko predelani izdaji Umetnosti ljubezni, kasneje pa samozagovor zasledimo še v Tristii in Epistulae Ex Ponto.

Spesnil vlačugam samo Umetnost ljubezni sem svojo,

ne pa krepostnim ženam, prva že stran jih svari.

                                               (Prev. Nada Grošelj)

Repetitio je spisala Zala. Brala sta Peter in Ana P., tehniciral je Makis