Astal da blista bejbi, ko pesem uide
Da smo med petkovimi Kulturnimi novicami dejansko poklicali na sam jug bivše skupne države, v Severno Makedonijo, je bila – striktno gledano – laž. Toda upamo si stopiti v bran in reči, da je bila mala, bela. Naš sogovornik, prevajalec, pesnik in področni urednik za Severno Makedonijo pri regionalnem zborniku Rukopisi Đoko Zdraveski se nam je namreč namesto iz dežele sonca oglasil iz Pariza, kjer trenutno dela kot lektor za makedonščino. Rojen je bil leta 1985 v Skopju, tam je tudi diplomiral in magistriral na Katedri za makedonsko in južnoslovansko književnost Filološke fakultete »Blaže Koneski«.
Z njim torej nismo govorili le o omenjenem zborniku in razpisu za njegovo letošnjo edicijo, temveč je beseda tako rekoč podrla breg ali dva in pogovor je stekel onkraj slovesa in pomena Rukopisov do stanja sodobne makedonske literarne scene, tamkajšnjega založniškega in uredniškega dela, pa tudi do prevajanja in, kakopak, do pesništva.
V izogib zamudnemu prevajanju med pripravo petkovih novic je pogovor med Vardarjem in Triglavom potekal v hrvaško-srbsko-bosansko-črnogorskem jeziku pretežno ekavske izgovorjave. Začeti pa se ni mogel drugje kot pri Rukopisih, v katerih je Zdraveski, še preden je postal eden od urednikov, tudi sam objavil nekaj svojih pesmi. Kot smo že poročali, je vrednost zbornika Rukopisi med drugim prav v dvojezičnosti objav slovenskih in makedonskih avtoric in avtorjev, s čimer njihova dela neredko sploh prvič doživijo prevod v drug jezik.
Zdraveski je pred odhodom v Pariz kar osem let delal kot lektor za makedonski jezik na Univerzi v Nišu, nekaj malega pa se je muval tudi po Beogradu. Kljub temu da se trenutno zaradi razdalje in epidemiološke situacije ne more vračati domov tako pogosto kot prej, pa mu je lani skupaj z nekaj pesniškimi kolegi vseeno uspelo organizirati Skopski pesniški festival. Z njim poskušajo mladim pesnicam in pesnikom ponuditi še eno možnost več za objavo in nastop.
Sogovornika smo nadalje povprašali po okvirnih žanrskih in poetičnih smernicah, znotraj katerih se v zadnjih letih giblje makedonska literarna produkcija, oziroma vsaj tisti njen del, ki ga je Zdraveski sam še zelo dobro poznal. V ta nabor, kot smo izvedeli, spadajo predvsem avtorice in avtorji, stari 25 let in več.
Kod nas je jako bio u podemu...
Prilična anarhija in kaos torej, tako kot drugod. V kontekstu slam poezije ne gre brez omembe Elene Prendžove, večkrat nagrajene pesnice in ene najboljših makedonskih slamerk, ki je v zadnjih nekaj letih organizirala številne slam večere širom svoje domovine, pred tem pa je leta 2012 uredila Antologijo mlade makedonske avantgardne poezije. Zdraveski, kot nam je povedal, ne piše več toliko kot nekoč, temveč se, ob poučevanju makedonščine, posveča v prvi vrsti prevajanju. Vseeno se nismo mogli izogniti vprašanju o pisanju – kdaj, kako, koliko, če sploh?
Znaš kako, ja sam uvek pisao...
Zdraveskemu so za zdaj ušle, se izlile štiri pesniške zbirke, vse v ediciji Ognji pri založbi Antolog, med letoma 2010 in 2017. Omenjena zbirka kratkih zgodb iz leta 2019 nosi naslov Odseki stvarnosti, a žal ničesar od naštetega – vsaj zaenkrat – ne boste našli v slovenskih knjižnicah. »Stihotvorec na dopustu« nam je v zvezi s svojimi pesmimi zaupal še to, da jih ima večina podobno, če ne kar enako podstat.
S povedanim bi se bržkone strinjal tudi Danilo Kiš, vsaj z ozirom na parabolo o mojstru in učencu iz Enciklopedije mrtvih, v kateri je govor prav o razliki med Polnostjo in prividom Polnosti v umetnosti in morali. Razliko naj bi bili sposobni sprevideti le najmodrejši, ti pa so izjemno redki. Za preostale je oboje eno in isto.
Zdraveski je kot urednik nekaj časa delal pri založbah Begemot in Templum, sodeloval pa je tudi z literarnimi portali Reper, Blesok in Okno. Naslednje vprašanje se je tako nanašalo na stanje makedonskega založništva in uredniškega poklica, o katerem vemo, da je pri nas, kot redna zaposlitev, tik pred izumrtjem.
Objavljati kvalitetna dela za Zdraveskega pomeni objavljati tisto, kar je dobro in za kar imaš tehten razlog, da je potrebno objaviti, ne glede na zahteve tržišča. Prezgodaj preminuli pesnik Igor Isakovski, čigar zbirko Iz bliskov in ognja smo pred slabima dvema letoma na naših valovih tudi recenzirali, je za našega sogovornika dober primer književnika-urednika-založnika v eni osebi, ki mu je vselej uspevalo objavljati kvalitetne knjige.
V splošnem nemalokrat slišimo, da družbi ne manjka pisateljev in pesnikov, ampak bralcev. Dandanes si – povedano po domače – že vsak, ki ima pet minut časa, za življenjski cilj postavlja napisati knjigo. Slehernik meni, da ima nekaj povedati, da je to nekaj vredno branja in po možnosti celo hvale. Figurativno rečeno, če je na odru več ljudi kot pod njim, je stage diving nemogoč. Toda problem ni toliko v tem, da ljudje želijo pisati, temveč da je po zaslugi obilice portalov, malih časopisov in raznoraznih zbornikov skorajda vsakomur omogočena tudi objava. S tem je kvantiteta pričela gaziti kvaliteto, seveda s častnimi izjemami. Za CV bo v redu karkoli napisano in kjerkoli objavljeno, samo da je. Legit, toda vprašanje ostaja – za koga?
Kljub vsemu povedanemu smo sogovorniku vseeno zastavili tudi nehvaležno vprašanje, kako se je mogoče danes preživljati s književnostjo, pri čemer ne pride v poštev prodajanje knjig v komercialnih knjigarnah. Mar pozna koga, ki mu je to uspelo?
Čeprav je, kot pravi Zdraveski, Rumena Bužarovska trenutno hit, ne samo na Balkanu, temveč v celi Evropi – njeno predstavo Moj mož smo si med drugim lahko pred časom ogledali tudi v ljubljanski Drami –, pa primarno dela kot profesorica na fakulteti. Od literarnega ustvarjanja torej ni kruha, od prevajanja pa, zato smo sogovornika, izkušenega prevajalca, preprosto vprašali, kaj bi svetoval mlademu, prevajanja željnemu študentu; kako priti do prvega prevoda.
Svet bi bil utopija, če bi imeli vsi toliko sreče kot Zdraveski oziroma, natančneje rečeno, če bi se vsi vedli po omenjenem solidarnostnem principu. Vsem je namreč jasno, da so te sreče pri nas deležni večinoma le redki izbranci, ponavadi tisti, ki so znali ob pravem času zlesti na pravo mesto pri pravih ljudeh. Vaš kolega s faksa, ki se po vsakem predavanju mota okoli kabinetov, ki nonstop potrebuje individualne konzultacije, ki je zraven pri čisto vsakem oddelčnem projektiču, pa čeprav gre za menjavo oken, tisti, ki ti v obraz reče, da profesorice ni videl že sto let, a glej ga zlomka, on je vmes postal prevajalec knjige, ki mu jo je ona zrihtala. To bo on, naš srečnež. Dandanes povsod, v humanistiki pa še posebej, pali samo še VIP, in če vam še kdo kdaj reče, da sta za dosego tega, kar si želite početi, pomembna trud in znanje, predvsem pa, da so možnosti enake, ga mirne vesti pošljite v tri enake krasne. Klinc pa to mreženje.
Da pa bi intervju iz našega kolumnističnega izpada vendarle vrnili nazaj k sogovorniku in pogovor obrnili v nekoliko nevtralnejšo smer, smo Zdraveskega povprašali po njegovih prevajalskih principih. K čemu pri prevajanju stremi in kakšno metodo pri tem uporablja?
Na tem mestu se je moral pogovor, zaradi časovne stiske v zvezi s pripravo petkovih novic, žal končati. Sledi le še ena od pesmi sogovornika intervjuja, ki jo je za Dneve poezije in vina leta 2015 prevedla Namita Subiotto. In sicer, Telo pomni vse:
dneve in dneve je treba sedeti pri miru.
z zaprtimi očmi molčati. a
biti buden in opazovati.
dneve in dneve je treba, malo po malo,
potrpežljivo brusiti um.
da mu ne uide niti en srbež
pod nosom, niti en srh
po hrbtu, niti en trzljaj živca
od vrha glave do stopal.
treba je biti ob strani in
opazovati. brez strasti navijača.
brez obsodbe. brez vrženega kamna. brez jeze,
a tudi brez radosti. brez hrepenenja. kar tako.
pri miru. zunaj časa in prostora.
in šele tedaj se lahko začne.
kajti telo pomni vse.
celo strah tvoje matere
ko si se ji prevračal
v maternici.
Dodaj komentar
Komentiraj