Bill Morrison, filmski režiser iz New Yorka, je svojo pot začel kot slikar. Že kot slikarja sta ga zanimali predvsem površina in plastičnost platna. Zdaj v svojih filmih pogosto združuje redek arhivski material z vrhunsko sodobno glasbo. Če je pri sliki gledalec neomejen pri času ogledovanja, pa je pri filmu ta čas določen. Morrison je pri filmu odnos gledalca do gledanja obogatel s tem, da je na filmsko platno vnesel dimenzijo časa, kateri se je tekom desetletij na sam material odtisnil in ga organsko spremenil. Arhivski materiali s katerimi dela, so namreč izpred leta 1940. Plastičnost filma je posledica kemijskih in mehanskih procesov na starem posnetku. S to avtentično časovno komponento, ki ji ne umanjka Morrisonov izostren glasbeni čut, pa film zavzame položaj sodobnega umetniškega izdelka. Za svoje delo je bil nedavno nagrajen z retrospektivo v Muzeju moderne umetnosti (MOMA) v New Yourku. Morrison je sodeloval z nekaterimi najsijajnejšimi skladatelji in performerji sedanjega časa. Med njimi so zveneča imena kot so: John Adams, Maya Beiser, Gavin Bryars, Dave Douglas, Richard Einhorn, Erik Friedlander, Philip Glass, Michael Gordon, David Lang, Aleksandra Vrebalov, Julia Wolfe in drugi. Z Morrisonom smo se pogovarjali na filmskem festivalu Kino Otok, tik po projekciji njegovih štirih znamenitih kratkih filmov: Svetloba Kliče/Light is Calling (2004), Samo Starodavne Zanke/Just Ancient Loops (2012), Onkraj točke nič/ Beyond Zero (2014) in Sanje ladjedelniškega delavca/The Dockworker's Dream (2016). (sledi posnetek intervjuja)