“Bilo bi najlepše, če bi lahko z vami še samo naprej delila rože, ampak sem se znašla v posebni situaciji in ker mogoče nisem edina, bom dilemo delila. Na začetku meseca sem prišla na umetniško rezidenco v Neumünster na severu Nemčije. Če bi se lahko še enkrat odločila, bi naredila enako, ker je rezidenca izpolnila vsa moja pričakovanje. Tu sem in če bi se prejšnji teden še lahko vrnila, sedaj to izgleda prepozno, konec meseca mogoče to več ne bo možno… Vsi vemo, da je pomembno da ostanemo doma, ampak jaz nisem doma in bi šla domov. Ampak kolikšna je verjetnost, da bi na poti z avtobusom do Hamburga, z letalom do Bruslja in potem še do Ljubljane, ujela virus? Mogoče meni ne bi bilo nič, ampak lahko bi ga prinesla komu od vas? In ali ni sedaj predvsem pomembno, da se vse ustavi zato da se zajezi širjenje? Torej, tu bom ostala še nekaj časa. Dobro mi je, ampak pogrešam dom. Z vami bom pa še naprej delila rože, keramiko in še kaj pod rubriko Ghost Gallery in the Time of Dangerous Contact. Samo da veste: pogrešam vas, čeprav ste tu.”

Pravkar prebrano je preko socialnega omrežja 15. marca 2020 delila Tanja Lažetić, multidisciplinarna mednarodno uveljavljena umetnica s področja fotografije, videa, performansa, umetniških knjig ter keramike. Lažetić je redna uporabnica platforme umetniških rezidenc. V obdobju med 2010 in 2020 je gostovala v kar sedmih rezidenčnih centrih po Evropi, v Ameriki; obiskala je Šanghaj in Izrael. Domače okolje zapustimo, da lahko nanj pogledamo iz daljave ter se umaknemo rutini socialnega življenja. Idejo navdiha imamo trdno zasidrano kot prebivajočo v spremembi tej okolja, izolaciji in miru, ki naj bi ga ta prinašala. Biografije nam rišejo podobe umetnikov, pesnikov, filozofov, arhitektov, ki so se umaknili v samoto, kjer so dokončali svoje veliko delo. Izven vsakdana in rutine – ali pa prav ob vsakdanjih obredih hranjenja, izločanja in umivanja ter rutini izvajanja zastavljenega projekta, če se izrazimo s sodobnim terminom. Ko je delo končano, napoči čas za vrnitev domov, a kaj naj naredimo, če so povezave prekinjene, med nami in želeno destinacijo pa tisoče kilometrov, nekaj držav z zaprtimi mejami ter vseprisotni SARS-CoV-2 v zraku?

Tanja se je tako znašla v poziciji, polni dvomov, možnosti in nemožnosti ter ovir. Nevarne bližine. Uvid v lastno situacijo znotraj tuje države so ji prinašali domači mediji. Znašla se je v poziciji dvojnega uvida, vendar pa do realnosti nobenega izmed njiju ni imela dostopa. Manko doma s seboj prinese praznino, ta pa se napolni z vprašanji in razmišljanji, ob katerih je nastal prvi del pogovora.

Prvi del

Morda je čas, da na tej točki oznanimo, da se je Tanja, medtem ko je prispevek potoval do etra, tudi sama že vkrcala na avtobus, ki je poleg nje domov peljal še paketek hipijev iz Indije, in prek zastraženih mej pripotovala nazaj v Slovenijo. Lepo pozdravljena v domači karanteni!

V drugem delu pogovora je Tanja Lažetić govorila o ustvarjalnem procesu ter projektu, s katerim se je prijavila na rezidenco ter v njej bivala ob nastanku posnetka ravno v času projektnega izvajanja. Ker umetniška hiša, v kateri je prebivala, gosti umetnike, ki se ukvarjajo s keramiko, je po njej posegla tudi sama. Projekt Nonsens predčasno ali pa kar časom primerno preizprašuje - kontakt. Poleg samih keramičnih objektov projekt sestavlja tudi fotografska in video dokumentacija procesa nastanka ter nastajajoča avtorska knjiga. Tanja je na družabnih omrežjih pričela z vzporednim virtualnim projektom Ghost Gallery in the Time of Dangerous Contact, kjer poleg nastajajočih objavlja tudi nedavna dela, kot je recimo serija Rože.

Drugi del