Jugoslavija na Luni
Povojno obdobje je potekalo v duhu stalnega zaostrovanja odnosov med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Hladna vojna je sprožila oboroževalno tekmo, agresivne propagandne in dezinformacijske kampanje, napetosti pa so se kazale tudi na področju kozmonavtike, saj sta velesili tekmovali, kdo bo prej v vesolje katapultiral umetni satelit, poslal v zemeljsko orbito prvega človeka, navsezadnje pa “koloniziral” Zemljin naravni satelit. Prva dva dosežka so si prilastili Sovjeti, ki so leta 1957 s Sputnikom 1 za tri tedne zaokrožili po zemeljski orbiti, štiri leta pozneje pa je iz kabine Vostoka 1 Jurij Gagarin zavzdihnil: “Zemlja je modra. Kako lepo, res je neverjetna.” Posadka Apolla 11 je nato med letoma 1969 in 1972 opravila šest misij in se v anale človeške zgodovine vpisala s prvim obiskom lune.
Malo manj znano pa je, da je k ideji vesoljskega raziskovanja in astronavtike kot take prispeval tudi jugoslovanski samoupravni socializem, z vesoljskim programom katerega se je večina srečala v mokumentarcu Houston, we have a problem! Žiga Virc je s humornim prepletanjem resničnih in izmišljenih virov zajebantsko dokazoval, da naj bi Tito program za 2,5 milijarde dolarjev, danes ekvivalentnih vrtoglavim 50 milijardam dolarjev, prodal Američanom. V praksi so bili za razvoj te dejavnosti pri nas zaslužni predvsem posamezni amaterski klubi in združenja, ne pa toliko oblast sama. V Sloveniji je na začetku šestdesetih let v okolici Celja nastala raketna sekcija Aerokluba Celje, ki je leta 1964 v Levcu izstrelila prvo raketo. Klub je razvil številne pomembne raketarske programe, med drugim na primer SIRIJ in VEGA, v okviru katerih so sodelovali številni strokovnjaki: od industrijskih podjetij in društev, pa vse do različnih zavodov, fakultet ter celo Jugoslovanske ljudske armade. Celjski raketarji iz želje po zavojevanju vesolja niso zgolj streljali v nebo, ampak so z organiziranjem izobraževalnih delavnic stalno ozaveščali o najsodobnejših dognanjih na področju raketarstva in astronavtike.
Na dan pristanka posadke Apollo 11 na Luni je navdušenje nad vesoljskimi poleti posebej med mladino porodilo še eno formacijo v tej smeri. Na pobudo Vojka Kogeja, danes novinarja in publicista ter strokovnjaka za astronavtiko, so učenci Osnovne šole Poljane oblikovali Astronavtsko-raketarski klub Vladimirja M. Komarova, ki pri nas še danes širi idejo astronavtike, nekaj časa je pokrival področje astronomije, ukvarja pa se tudi z raketnim modelarstvom. Klub je skozi leta izvedel vrsto predavanj, izobraževalnih krožkov, kinoprojekcij in razstav o astronavtiki ter s tem povezanimi temami. Čeprav so člani podobno kot celjski raketarski entuziasti delovali amatersko, so vseeno dosegli veliko uspehov. Izpostavimo samo nekatere: leta 1976 so v Tuniziji izstrelili raketo s kinokamero, brata Čuden sta na svetovnem prvenstvu v kategoriji raket za doseganje višine leta 1987 dosegla 1. mesto med posamezniki in 3. mesto z ekipo, klub je zmagal na številnih raketarskih tekmovanjih na državni ravni, njegovi člani pa so prisostvovali tudi pri izstrelitvi Space Shuttla Endeavour v Kennedyjevem vesoljskem centru.
Pogovarjali smo se z Vojkom Kogejem, ki nam je več povedal o nastanku kluba.
Kogej pove, kako je klub dobil ime kozmonavta Vladimirja Mihajloviča Komarova.
Klub je leta 1971 sprva dobil v uporabo manjši prostor, pozneje pa še dva večja, delovna v eni roških stolpnic v bližini Osnovne šole Poljane. Kogej opiše, kako so se oblasti odzvale na poskuse samoformiranja.
Klub je pomagal tudi pri nastanku številnih ostalih astronavtsko-raketarskih klubov po Sloveniji, denimo v Sevnici, Logatcu, Kranju in Kočevju. Kogej opiše, kako so med seboj sodelovali, in omeni povezovanje AKR Komarov z ostalimi klubi po Jugoslaviji.
Aprila 1973 je AKR Komarov pričel z izdajanjem prve slovenske strokovne revije o kozmonavtiki in raketnem modelarstvu z naslovom Kozmoplov. Poleg tega je bil klub poznan še po nekaterih znanstvenih delih.
Klub je okoli leta 2007 zaradi zmanjšanja financiranja Mestne zveze društev za tehnično kulturo Ljubljana izgubil prostore na Briljevi 8 v Ljubljani. Janković je klubu medtem očital, da ima težave zaradi “neoperativnosti in napačnega delovanja”, hkrati pa mu je zagotovil, da bo za njegovo dejavnost MOL našla nadomestne prostore. Kako je s tem danes?
Kaj sploh narediti? Več o tem Kogej.
Z Jugoslovansko raketo se je v vesolje izstrelil Matej.
Dodaj komentar
Komentiraj