Kar je med filmom in gledalcem

Okrogla miza, intervju ali pogovor
20. 4. 2021 - 18.00

V današnjem intervjuju kulturne redakcije smo se pogovarjali s scenaristom in režiserjem Matjažem Ivanišinom. Avtorja smo poklicali v času, ki z vseh strani vabi k pogledu nazaj na njegov dosedanji opus. Njegov najnovejši film Oroslan je bil prikazan na filmskem festivalu v Locarnu in na londonskem festivalu Frames of Representation. Pripoved o v filmu nikoli videnem Oroslanu pa je Ivanišinu prinesla tudi nagrado Prešernovega sklada. Sledil je pogled nazaj; že februarja sta Slovenska kinoteka in Baza slovenskih filmov na internetu omogočili ogled Ivanišinovih zgodnjih filmov. Marca pa so bili v sekciji Posvečeno Festivala dokumentarnega filma na ogled še Ivanišinovi novejši dolgometražni filmi.

V avtorjev opus smo želeli vstopiti skozi štiri zgodnje kratke filme o prostoru. Filme, ki jih je Ivanišin posnel za Muzej arhitekture in oblikovanja, zaznamuje tudi v njegovem kasnejšem delu pomembna značilnost: vloga pripovedi.

Rekel bi, da je pripoved ključna …

Prostor oziroma kraj pa ni temeljna kategorija le v Ivanišinovih zgodnjih filmih. Film Playing Men, dokumentarec o  raznovrstnih igrah - od metanja sira z vrha griča v Italiji do rokoborbe v Turčiji – je neizbežno povezan z Mediteranom. Prav tako je Oroslan neločljiv od Porabja, kjer se dogaja. Kratka zgodba Zdravka Duše, na kateri temelji Oroslan, pa se odvija v okolici Tolmina, zato nas je zanimalo, kaj Ivanišinu pomeni kraj snemanja in zakaj je Oroslana iz Tolmina prestavil v Porabje. 

Zmeraj, ko iščem primerno lokacijo …

Ivanišin v svojih filmih gradi svojevrsten ton tudi iz ambivalentnega odnosa fikcije in dokumentarnosti. V filmu Playing Men, na primer, se pojavi tudi sam, in sicer kot režiser brez inspiracije. Njegovo ustvarjalno krizo pa oznani legenda slovenske filmske kritike – Jože Dolmark. Pomen naključja in načrta ter nastajanje in rušenje meje med realnostjo in fikcijo opiše Ivanišin takole:

Nekateri občutki ali pa neke slutnje …

In tisto, kar avtorja, ko film še snema, drži na pravi poti in je predpogoj, da naključje sploh lahko nastopi – je pripoved. Zanimalo nas je, kako poskuša s formalnimi izbirami poiskati najboljši način za pripovedovanje zgodbe:

To je tudi moja želja…

Potrebe pripovedi pa niso vodilo le ko gre za umetniške odločitve, ampak tudi temeljna logika, ki usmerja praktične vidike snemanja:

Zdi se mi, da zmeraj, ko začnemo delat film …

Ivanišinovi filmi so prepoznavni po svojem specifičnem ritmu, ki lahko spomni na trend tako imenovanega »počasnega filma«. »Počasni film« je ime, ki se je pred dobrim desetletjem prijelo umetniških filmov, ki eksperimentirajo s časom. Zanimalo nas je, če Ivanišina – kot nekatere režiserje »počasnega filma« - zanima filmski upor proti vse hitrejšemu ritmu konvencionalnega filma.

Ja, rekel bi, da je pravzaprav …

Ker je Ivanišin tudi predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smo ga na koncu vprašali še, kako pristopa k poučevanju filma. Kako študente obenem usmerjati, ne da bi jim nezavedno vsilil lastne poglede in pristope?

Ja, jaz mislim, da so ta vprašanja …

Ob koncu si želimo, da je tudi intervju odprl nekatere »vmesne prostore«, o katerih govori avtor, predvsem pa se mu zahvaljujemo za njegov čas.

Oroslana je skušal najti vajenec Oskar, pomagala mu je Petra.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness