Pogovor z Levom Kreftom, ki je subkulturna gibanja in dogajanje v civilni družbi 80ih spremljal tako s strokovno-teoretskega vidika, kot tudi zaradi lastne konkretne umeščenosti v ZSMJ. 

CITATI ZA POKUŠINO: 

INTERVJU Z BORUTOM ČINČEM, MLADINA, 2004: 

"Kar je bil paradoks - plošča je bila prepovedana, koncertirati nismo mogli, policija pa nas je pustila pri miru. Vse to nas je prisililo v akcijo: prek Radia Študent smo organizirali okroglo mizo na temo "Kje je mesto slovenskega rokenrola in kje je tu Buldožer". Na našo stran je tedaj stopil Bojan Adamič, ki je aranžiral Brecljev Cocktail, pa tudi drugi, recimo celotna univerzitetna konferenca ZSMS, Matjaž Hanžek, Darko Štrajn, Lev Kreft, Igor Vidmar, Denis Poniž ... Sporočilo je bilo jasno: prepoved Buldožerja pomeni konec svobode."

"Potem smo nastopili v Beogradu - na desetem kongresu Zveze mladine Jugoslavije. Bili smo jezni, ker so nas uvrstili v zabavni del prireditve, ne pa v uradnega, toda ko smo nastopili, je bil prisoten kompleten CK razen Tita. Zato smo šli na vse ali nič in premierno izvedli "pankersko" Novo vrijeme. Da bi bilo vse jasno, sta Bele in Brecelj tekst najprej zrecitirala, potem pa smo ga še odigrali. Zaigrali smo tudi Ljubav na prvi krevet, toda na točki, ko se v komadu vse sesuje, je Brecelj rekel: "Sve ono što je bilo prije, je bilo kurac, to sada je pravi štimung!" Med publiko je temperatura padla na absolutno ničlo - Lev Kreft in Bora Đorđević, ki sta nas tja povabila, sta bila prepričana, da bo zdaj pizdarija. Toda zgodilo se ni nič. Videlo se je, da so tiste navzven močne strukture že precej odmrl mehanizem in da se jim po malem že jebe."

//////////////////////////////////////////////////

VIR: DVOJNA IGRA, BORUT ŠKULJE, PRIMORSKE NOVICE 2017

Po smrti Josipa Broza Tita, čigar slavi je bilo potovanje štafete mladosti tudi namenjeno, takratna jugoslovanska oblastna struktura enostavno ni zmogla notranje moči, potrebne za izvolitev novega šefa. Pa tudi pokojni predsednik je bil tisti, ki je uvedel prakso tako imenovanega mandatnega kroženja na mestu predsedujočega državi. To je bil nekakšen unikum, ki seveda ni mogel biti uspešen. Po njem so se znotraj kolektivnega predsedstva države izmenjevali na mestu predsedujočega posamični člani predsedstva po tako imenovanem nacionalnem ključu. “Boj vseh proti vsem, ki se vedno sproži po smrti tovrstnega vladarja, se po takem sistemu ni mogel izteči v zmago enega nad vsemi drugimi, ampak je pogojeval le brezkončno prerivanje za oblast, ki se je nihče ni mogel trajno prisvojiti, dokler Slobodan Milošević ni kot kak Aleksander Veliki presekal gordijskega vozla vseh teh čudaških pravil in skušal sesti na Titov prestol, za kar pa mu je zmanjkalo legitimnosti,” je kasneje v eni svojih študij napisal dr. Lev Kreft.

/////////////////////////////////////////////////

VIR: RDEČE BIOGRAFIJE, ALI H. ŽERDIN, MLADINA 2002 

"Lev Kreft pa je bil predsednik programskega sveta Radia Študent. In ko je Igor Vidmar 13. maja 1984, ko je svoj praznik obhajala služba državne varnosti, zarolal komad Das Lied der Deutschen pevke Nico, je nastala totalna štala. V ljubljanski partijski organizaciji jim je bilo kakopak vseeno, da je Nico včasih pela pri Velvet Underground. In ker je Vidmar rekel, da je popevka, ki jo prepeva Nico, nacistična himna, so bili v ljubljanski partijski organizaciji prepričani, da gre za nov nacistični škandal. Lev Kreft je kot predsednik programskega sveta dobil nalogo, da diferencira uredništvo Radia Študent. Odgovorni urednik Iztok Saksida je moral radio zapustiti."