Maja Dekleva Lapajne
Za današnji intervju sva se usedla z Majo Dekleva Lapajne, gledališko improvizatorko in režiserko, članico Kolektiva Narobov ter dolgoletno vodjo festivala gledališke improvizacije Goli oder. Njena uvodna izjava nas vpelje v predstavo Pod vodo, iz katere je nastal tudi istoimenski album [LINK]. Pod vodo se sprašuje, kako se znajti v situaciji, ko si ... pod vodo. Torej: kot ženska znotraj patriarhata, članica prekariata, potunkana v neoliberalizem, začinjen z domačijstvom, pišoč prijave za razpise sredi noči, upajoč, da se deca ne bodo zbudila. V plavanju globoko pod gladino in iskanju začasnega zavetja se je Deklevi pridružila soavtorica in soigralka Alenka Marinič, tudi članica Kolektiva Narobov, sicer pa performerka v uličnem, fizičnem in improvizacijskem gledališču.
Izjava.
V iskanju prizorišča sta avtorici iskali različne gledališke prostore, vendar so jima bila vrata zaprta oziroma bi sodelovanje presegalo finančne in produkcijske zmožnosti projekta, osnovanega na štipendiji “spodbuda avtorski ustvarjalnosti” Ministrstva za kulturo. Tako je predstava po hecnem ali morda edino možnem spletu okoliščin doživela svojo premiero v miniaturnem Pocket teatru novembra 2017.
Rezultat procesa je predstava, nanizana okoli hrbtenice osmih songov, ki vsak iz svojega kota nudijo vstop v družbenem potopljeno osebno. Kombinacija osebnih in ironičnih vstopov, sarkazma, manije ali izpovednosti, ki odpirajo teme materinstva, neoliberalizma, osebnih odnosov, prekarnih delavk v kulturi in tako naprej, se sestavi v kalejdoskopsko celoto. Ta nima ne zunanje ne notranje fiksne pozicije izjavljanja. Smo pod gladino, tla so še daleč spodaj, oprijeti se ni ničesar, lahko le plavamo.
Prehajanje med družbenim in osebnim se manifestira tudi v prizorišču. Črno pobarvana soba Pocket teatra je naseljena s pohištvom in raznorazno domačo šaro - recimo stripi, lustri, slikami. V situaciji brez četrte stene se nam tako včasih zdi, da smo pri komu doma, včasih se zavemo, da smo v gledališču. Kombinacija performativnega in osebnega je tudi del umetniške strategije.
Čeprav sami songi niso improvizirani, improvizirani so prehodi med njimi, je vendarle pri obeh nastopajočih opazno ozadje gledališke improvizacije. Izkušeni improvizatorji namreč s kilometrino ozavestijo svoje lastne navade in tako osebno postane del njihovega performativnega registra. Mehčanje ločnice med javnim in osebnim pa v Pod vodo ni potekalo le na ravni prezence nastopajočih, ampak tudi na ravni oblikovanja vsebine.
Izjava.
Predstava s stalno menjavo optike na ravni svoje strukture izvaja “plavanje”: miganje v svetu brez opornih točk. Tako prestavljanje zornega kota omogoča gledalcem, da lahko, ko prepoznajo sebe v tem ali onem aspektu predstave, naredijo do sebe tudi začasno distanco.
Po pričevanjih so različne gledalce različno zadeli različni vidiki predstave, nekateri so se prepoznali v neoliberalnem prekarništvu, druge je zadela tematika materinstva, tretje partnerstva, četrte tematiziranje ženske perspektive. Hkrati sama menjava optik nudi gledalcu začasni zamik od lastne družbene pogojenosti - vdih zraka, zamah z roko, kreativni potisk naprej. Ali pa soočenje z lastno vpetostjo v družbene mreže in njeno sprostitev, s smehom ali kako drugače.
***
Kolektiv Narobov: supermama superžena superženska
***
Poslušali smo komad Supermama superžena superženska z albuma in predstave Pod vodo. Z eno od avtoric te predstave, Majo Dekleva Lapajne, sva se nato pogovarjala še o projektu Our Lives: Community, kjer je imela vlogo režiserke, v njej pa je prav tako nastopala tudi Alenka Marinič. Gre za “proper” improvizirano predstavo, financirano z EU razpisom - vanje je Kolektiv Narobov skorajda prisiljen zaradi mizernih sredstev, ki jih improvizacijsko gledališče dobi na slovenskih razpisih. Krovni projekt Our Lives, katerega nosilec je bilo gledališče Gorilla Theatre iz Berlina, je povsem po EU reglcih vključeval 28 izvajalcev iz 28 EU držav, ti pa so bili razdeljeni na štiri predstave. Tako je Community dobil: slovensko, avstrijsko in dansko improvizatorko; litvanskega, belgijskega in bolgarskega improvizatorja; finskega glasbenika in slovensko režiserko. Ker imajo taki projekti ponavadi zelo tesne finančne in časovne okvirje, se je Dekleva odločila, da naj bo proces nastajanja kolektiva hkrati vsebina projekta ter da naj se skladno z načeli iskrenosti in neposrednosti gledališke improvizacije ne zakriva okostja EU razpisa.
Our Lives: Community se je moral znajti z raznorodnostjo odrskih veščin nastopajočih, ki naj bi tvorili kolektiv. Nekateri so bili verzirani v severnoameriškem slogu, ki dominira mednarodno sceno gledališke improvizacije ter se širi prek delavnic in festivalov. Nekateri so imeli za sabo izkušnje raznorodnih pristopov, ki raziskujejo drugačne izraze gledališke improvizacije, pogosto v povezavi s fizičnim teatrom - sem sodi tudi Kolektiv Narobov. Pri projektu Our Lives se je pokazalo, da vseh 28 držav članic EU nima dobro razvite scene gledališke improvizacije. Tako so se iz nekaterih držav vključili v projekt performerji z ozadji iz klovnovstva ali dramskega gledališča brez predhodnega stika s skupinsko gledališko improvizacijo.
Izjava.
Our Lives Community uporablja dva pristopa, ki jih je Maja Dekleva Lapajne uporabljala že v svojih prejšnjih projektih in katerima je skupna opustitev dramskega realizma. V predstavi namreč igralci niti ne igrajo likov niti ne oblikujejo prizorov, ki bi skupaj sestavljali zgodbo. Osnovni pristop je monolog, ki ga nastopajoči pove, odpoje, odpleše ali fizično prikaže, pri čemer je za Deklevo ključno, da performer pri tem izhaja iz sebe. Lastna izkušnja nudi ovinek mimo najnižnjih skupnih označevalcev, recimo nacionalnih klišejev, v katere bi projekt zlahka zapadel. Hkrati izvajalec s tem, da je oseben, lahko vzpostavi stik z gledalcem, ki je prav tako - oseba.
Drugi pristop Maje Dekleva Lapajne, ki je viden tudi v Our Lives: Community, je uporaba telesnega giba za kreiranje odrskih podob, ki so lahko samostoječe ali pa podpirajo monolog. Recimo: ob Trixijinem jokanju ob avstrijski politiki so ostali nastopajoči tekli proti dnu odra in se vanj zabili, nekajkrat; ali - iz vprašanja o svetu, ki ga bomo pustili zanamcem, se je razvila pantomimska slika birokratskih robotov in ekspresnih porodov. Skozi počasno grajenje podobe se izvajalci lahko uglasijo, gib pa tudi omogoča sočasni obstoj različnih izrazov in tehnik. Nastane heterogena skupnost.
Ta heterogenost je bila tudi logika procesa predstave, prvič izvedene novembra 2017 v Ljubljani po treh dnevih vaj. Pri nadaljnjem procesu razvoja predstave, ki se odvija prek gostovanj, se Maji Dekleva Lapajne ne gre za to, da bi ekipa morala priti do strinjanja ali pomiritve. Nesoglasja so razumljena kot produktivna, kot nekaj kar lahko vodi v nadaljnjo odrsko kreacijo.
V obeh predstavah je opazen pristop Maje Dekleva Lapajne, ki se izogiba grajenju skupnosti nastopajočih in gledalcev skozi hitro prepoznavne najnižje označevalce, denimo nacionalne klišeje, gender stereotipe, popularno kulturo ali kaj tretjega. Pač pa se skozi izvajalčevo izhajanje iz osebne izkušnje lahko vzpostavijo vezi z drugimi osebami na odru in z gledalci.
***
Kolektiv Narobov: Samo navzgor!
***
Slika: Alenka Marinic (levo) in Maja Dekleva Lapajne (desno) / Foto: Špela Škulj
Dodaj komentar
Komentiraj