Marko Peljhan in Matthew Biederman
V četrtek, 25. oktobra, se je v Osmozi na Slovenski cesti 54 v Ljubljani otvorila razstava Marka Peljhana in Matthewa Biedermana. Na ogled je bila le kratek čas in če zanjo sedaj slišite prvič, ste jo zagotovo zamudili. Nič ne de, na srečo je tu frekvenca 89.3 MHz, ki se elektromagnetnim krivuljam, katerih prisotnost je napovedal naslov in pretekli opus umetnikov, pač ni mogla upreti. Pogovarjali smo se z obema avtorjema, ki sta nas skozi obširne razlage popeljala v esenco razstavljenih del. Za začetek sta jih vzpostavila v širšem kontekstu svojega delovanja. Začne Biederman in nadaljuje Peljhan.
Elektromagnetno polje umetnika torej naslavljata z več vidikov; največji poudarek dajeta politični vrednosti del, ki seveda postanejo politične šele preko stika z gledalci in njihovo interpretacijo. Hkrati opisovanje golega delovanja in razglabljanja o funkcionalnosti velikokrat privede do njunega skupnega strinjanja, da so te mehanske stvaritve ultimativno poetične.
Na razstavi EM Horizons smo lahko videli dve situaciji uporabe elektromagnetnih sil. Najprej smo se ustavili pri delu Generativna antagonistična mreža, ki ga je obširneje razložil Biederman.
Strinjamo se, da je napoved prihodnosti, v kateri računalniški algoritmi odločajo o usodi človeških bitij, resnično precej strašljiva, in to morda prav zaradi dejstva, da so te algoritme napisali ljudje, ki jih bodo opazovali v vsej nečloveškosti.
Drugo situacijo, poimenovano Zvezdna dolina (IKAR), vizualno ponovno opiše Biederman, Peljhan pa jo konceptualno poveže s podnaslovom razstave, ki se glasi: “Dve situaciji za vzpostavljanje čuječnega in poučenega občestva”.
Ker smo z opisovanjem razstave zaključili, smo temo poučenega občestva in zavedajočih državljanov prenesli še na slovensko umetniško sceno in njeno kulturno politiko. Čeprav kritičen do preteklosti, na prihodnost Peljhan gleda pozitivno.
Marko Peljhan je bil sicer aprila letos razglašen za umetnika, ki bo Slovenijo predstavljal na Beneškem bienalu leta 2019. O konkretnem delu, ki ga bo tam razstavil, seveda še ni želel spregovoriti, je pa bila v trenutku, ko smo naslovili samo delovanje tega najpomembnejšega umetniškega bienala, razstava, na kateri smo se nahajali, nekoliko ogrožena.
O slovenskem paviljonu na 58. Beneškem bienalu torej kdaj drugič.
Dodaj komentar
Komentiraj