Odzivi na odmeve Vinka Rozmana
Drage poslušalke in dragi poslušalci – dobrodošli in dobrodošle v današnjem popoldanskem RKHV intervjuju. Upamo, da ste med plutjem po naših valovih prijetno učilirane v eni izmed ljubljanskih senčk in seveda, da vas prihajajoče izpitno obdobje pretirano ne mrcvari. A izpitna obdobja vendarle niso edini hitič prihajajočih toplejših mesecev – vsi se seveda, še bolj kot guljenja knjig srčno veselimo letošnje poletne sezone filmskih festivalov. Ta se je letos otvorila z mladim ljubljanskim festivalom eksperimentalnega filma V-F-X, ki ga v sodelovanju s Kinoteko organizira Zavod za sodobno umetnost, SCCA Ljubljana. VFX je kot balzam za naše od rednih kino programov utrujene oči, saj zapolnjuje tisto trdovratno praznino v naših dušah, ki kliče po avantgardi in eksperimentu in ki jo sicer deloma zapolnjuje le še Festival kratkega filma društva Kraken.
Na žalost pa morata organizaciji svoj festival VFX – ki je hkrati edini slovenski festival, posvečen izključno eksperimentalnemu filmu – financirati večinoma iz lastnih projektnih sredstev; z manjšo pomočjo razpisnih sredstev Mestne občine Ljubljana, saj se na državne razpise za financiranje filmskih festivalov še ne moreta prijaviti. Festival mora namreč obstajati vsaj dve leti, preden lahko zaprosi za sredstva, najmanj, za kar lahko zaprosi, pa je pet tisoč evrov. Festivali se morajo torej dve leti poganjati na dobri volji in fotosintezi; medtem ko se morajo tisti, ki ne potrebujejo toliko denarja, pač soočiti z dejstvom, da živijo v prebogati državi.
Slovenija_od_kod_lepote_tvoje.mp3
A pustimo danes kurcanje ob strani in se raje – kot bi nam najbrž predlagali ŠOU-ovci – vrnimo k bolj veselim temam, ki so vzrok za nastanek pričujoče oddaje. Ena izmed nalog, ki si jih je festival VFX letos zadal, je namreč poklon in obuditev filmskega opusa Vinka Rozmana, dobesedno ne-slavnega pionirja slovenske filmske avantgarde, ki je svoje filme med letoma 1963 in 1971 ustvarjal v sklopu Kino kluba Ljubljana. O Vinku Rozmanu smo se pogovarjali z Matevžem Jermanom; režiserjem, podpredsednikom društva Kraken in kuratorjem programa Odmevi in odzivi Vinka Rozmana.
Pred obiskovalci Kinoteke se je zvrstilo deset Rozmanovih kratkih filmov, ki pa so se vsebinsko in strukturno razpenjali od narativno usmerjenega povezovanja asociacij, prek razkroja naracije – cinéma pur, vaj iz filmske forme, do poetičnih pesnitev. Tako smo na primer videli odzvanjanje zvonika – najprej kot oddaljen nediegetski odmev, ki se mu kamera odzove in prek dolgih kadrov narave počasi približuje – to je njegov nemara najuspešnejši film, naslovljen Odmev in odziv. Videli smo film z naslovom Kriza, ki sestoji iz ekspresionističnih barvnih eksplozij, naslikanih na filmski trak – v trenutkih hitro presekanih z obrazi. Videli smo film Igra – košarkarja, ki pet minut meče na koš, ki ga ne vidimo do zadnjega kadra. Vse skupaj so obdajala filmska ljubezenska pisma in praktično dnevniški, poetični filmi, ki se trdno postavijo v svoj čas ter politični prostor. Pristop k slednjim celo nekoliko spominja na še enega unikatnega filmarja, ki ga oboževalci nazivajo z botrom eksperimentalnega filma – na Jonasa Mekasa.
Podobno kot v primeru Mekasa je tudi rojstvo slovenske filmske avantgarde omogočil prihod Kino klubov in predvsem cenovno dostopnih 8-milimeterskih kamer, ki so v drugi polovici šestdesetih omogočile sleherniku, da se preizkusi v ustvarjanju filmov. Obenem pa je ravno nekomercialna narava teh del, oziroma »produkcij«, omogočala ubiranje nekonvencionalnih pristopov – film v teh primerih ni bil podrejen pripovedovanju zgodbe in tržnosti, temveč je imel vso svobodo postati hermetičen in poetičen – v nekaterih primerih celo samemu sebi namen – meta. Številnih takšnih del se je pri nas ravno zaradi teh okoliščin nastanka prijela danes slabšalna oznaka »amaterska produkcija« ki pa se je eksperimentalni film – pogosto še vedno nastajajoč v podobnih pogojih – ni povsem zares znebil do danes.
Kar je festivalski program še posebno zaznamovalo, je bila projekcija filmov v dvorani, direktno iz filmskega projektorja – zvok projektorja in že samo dejanje, ki ga je občinstvo lahko opazovalo, je filme utelesilo in hkrati okrepilo zavedanje o njihovi zgodovinskosti. Festival VFX je že v programskem sklopu ustvarjalca Vladislava Kneževića filme postavljal v prostor, v tem primeru s tehnologijo 3D. A zanimivo je, da je bil občutek, da film vstopa v prostor, občutek tridimenzionalnosti filma veliko močnejši ob ogledu direktno s starinskega projektora.
Za konec pa smo prihranili informacijo, da smo se v tem intervjuju tudi nekoliko približali praksam Slovenskih novic in sogovornika povprašali, če lahko potrdi aktualne in vroče trače, ki se širijo po ljubljanskih filmskih klikah in rdečih preprogah.
Zadano poslanstvo obuditve Vinka Rozmana je torej festival VFX z dobro premišljeno projekcijo in skrbno kuriranim programom uspešno opravil. Ne le to – izven festivalskega dogajanja se pripravlja tudi dokumentarni film, ki bo imel še večji doseg kot kakšnih trideset fanatikov Kinotečnega programa in bo pri ozaveščanju o slepi pegi slovenske filmske zgodovine potemtakem še uspešnejši. V prihodnjih letih bo zanimivo videti, kaj vse lahko festival naredi z več sredstvi – do takrat pa gre zadevo gotovo pozorno spremljati, sploh če cinično oko potrebuje premor.
Vir fotografije: Wikicommons
Dodaj komentar
Komentiraj