Premierno in od blizu
Festivali so zagonetna reč, pa ne le za organizatorje in pisce, ki na njih sodelujejo. Vse večji izziv so tudi za zainteresirano javnost, ki je v zadnjem času upravičeno naveličana in utrujena od teka z enega festivala na drugega. Temu primerno težko je tudi poročanje o festivalih, saj so literarni festivali postali zunanja manifestacija določenih ožjih skupin, zato se v poročanju išče zgolj afirmiranje oziroma neafirmiranje. Zaradi vseh teh razlogov in zatohlosti scene od Kopra do Murske Sobote, z veliko koncentracijo v Ljubljani, se poraja vprašanje, kakšen je sploh smisel literarnih festivalov. Na njih berejo kolegi organizatorjev, poslušajo pa - velikokrat isti - kolegi organizatorjev. Končni izplen je trepljanje po ramenih, kot da je največji dosežek znova in znova brati lastna umetniška dela in se pogovarjati o enih in istih vprašanjih, ki ta dela zadevajo. Pod črto lahko zapišemo, da so se nam literarni festivali kratkomalo zamerili.
Seveda pa gre osel kot osel več kot enkrat na led, saj si na neki točki vendarle želi drsati. Nad lokalnimi bajerji je, kot smo ugotovili, prej obupal, zato je šel nekoliko južneje oziroma je jug prišel k njemu. Konec junija je v treh hrvaških mestih - Pulju, Reki in Zagrebu, - potekal festival Književna karika oziroma Lit Link Festival. Organizira ga Hrvaško društvo pisateljev, njegov idejni vodja je Robert Perišić, slovenskemu občinstvu bolj znan po romanu Naš človek na terenu in zbirki kratkih zgodb Vse te smešne zgodbe, letos pa si obetamo tudi prevod romana Područje bez signala, ki bo izšel pri založbi Beletrina.
V osnovi je festival sestavljen iz branj avtorjev iz tujine in domačih avtorjev. Smisel pa vseeno ni le v branju. Govori Robert Perišić:
Kakšni so kriteriji pri izbiri piscev ali države? Govori Robert Perišić.
Kot nekakšen podaljšek festivala in njegova premierna predstavitev je v nedeljo, 1. julija, ob 18-ih v Trubarjevi hiši literature potekalo branje nekaterih udeležencev festivala: Nell Zink, Catherine Lacey, Jesse Ball, iz svojega romana Područje bez signala pa je bral Robert Perišić. Iz založniških vrst je branju prisostvovala Janika Rüter, urednica oddelka za vzhodnoevropsko literaturo s poudarkom na jugovzhodni književnoti pri nemški založbi Suhrkamp Verlag. Zakaj Ljubljana kot novo prizorišče? Odgovarja Robert Perišić.
Kot omenja Perišić, zaradi logističnih preprek ni prišlo do polne izvedbe festivala v Ljubljani, torej da bi se predstavili vsi povabljeni ameriški avtorji in vzporedno še nekaj izbranih slovenskih piscev. Na nedeljskem branju so se, kot že prej omenjeno, predstavili Jesse Ball, Nell Zink, Robert Perišić in Catherine Lacey, s katero smo opravili pogovor o trenutnem stanju literarne scene v ZDA, programih in delavnicah kreativnega pisanja in o tem, zakaj obstaja Don DeLilo in Don DeLilo za milenijce.
Najprej pa nekaj besed o sami pisateljici. Catherine Lacey je sodobna ameriška pisateljica, ki jo je revija Granta uvrstila na lestvico najboljših ameriških piscev leta 2017. Znana je po svojem prvencu Nobody Is Ever Missing iz leta 2011, lani je izdala enako ali še bolj uspešen roman The Answers, letos avgusta pa izide zbirka kratkih zgodb Certain American Stories. Živi in piše v Chicagu, vodi pa tudi delavnice kreativnega pisanja. Njeno pisanje oblikujejo dolge, eliptične povedi z nejasnimi prehodi med osebami, tematsko pa bi jih lahko uvrstili v distopiko - pripovedujejo o svetu, ki je enak temu, v katerem živimo, a ima neko temno skrivnost ali nekakšen obrat, zaradi česar je naši realnosti dejansko tuj.
Pogovor smo zato začeli prav z distopiko, ki se s porastom serij, kot sta Westworld in The Handmaid’s Tale, popularnostjo romanov, kot je Hystopia ameriškega avtorja Davida Meansa, ter ponovnim zanimanjem za opus Margaret Atwood zdi kot ena izmed pravzaprav osnovnih zanimanj sodobnih pisateljev. Je temu tako zaradi politične nestabilnosti, ali je razlog kje drugje? Komentira Catherine Lacey.
Že v prejšnjem vprašanju smo omenili politično nestabilnost, ki bi verjetno lahko bila najznačilnejša oznaka stanja v ZDA. Kako je potem pisati fikcijo v takšnem stanju, ki je zelo odprto, a začne hkrati zelo hitro izključevati določene elemente? Odgovarja Lacey.
Dotaknili smo se tudi programov in delavnic kreativnega pisanja, ki so najverjetneje eno izmed najmanj reflektiranih področij sodobne literarne produkcije.
Ker pa ni le udeleženka delavnic, temveč tudi vodja nekaterih, nas je zanimalo, kakšno je razmerje med teorijo in delom, torej med njenim pisanjem in delom, ki je evalviranje pisanj drugih. Odgovarja Lacey.
Seveda se nismo mogli ogniti vprašanju o izkušnji ženskega spola pri pisanju, pri čemer pa smo z Lacey prišli do ugotovitve, da je oznaka “feministično pisanje” pogosto reduktivna in ne pove ničesar ne o delu ne o pisanju:
V sodobnem pisanju pa se kaže nekakšna odprtost do psihičnih bolezni - prisotne so namreč na nekakšen magičnorealistični način: njihov obstoj je že privzet in ni več niti povzdignjen niti potlačen. Komentira Catherine Lacey.
Če je Don DeLillo eden izmed osrednjih sodobnih ameriških pisateljev, kdo je potem Don DeLillo za milenijce? Odgovarja Lacey.
Izjava
In ker smo s festivali začeli, bomo z njimi drsali v zaključek. Lacey govori o nekaterih izkušnjah s festivala Lit Link in drugih festivalov.
Torej ne samo branje in delanje Instagram storijev. Nadejamo se, da bomo naslednjič drsali naslednje leto konec junija v Ljubljani, do takrat drsalke obešamo na klin.
Dodaj komentar
Komentiraj