Film Rudar je bil zaradi obravnavane tematike, zaradi pisane mednarodne igralske zasedbe ali pa zaradi česa tretjega težko pričakovan že dolgo preden je bil trikrat nagrajen na letošnjem Festivalu slovenskega filma in preden je postal slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja. Ko je tako v sredo njegovo premiero dočakala še Ljubljana, so bile skozi dan razporejene kar tri projekcije, vsem pa je sledil še pogovor z režiserko Hanno A. W. Slak in ostalimi vpletenimi pri ustvarjanju filma. Projekcije in spremljevalni dogodki se v Kinodvoru in tudi drugje v teh dneh vrstijo še naprej in gotovo le še utrjujejo vtise, da gre za najpomembnejši slovenski film leta, hkrati pa režiserko neizogibno zasuvajo s kopico različnih in pogosto tudi precej podobnih vprašanj o okoliščinah nastanka filma.

Konec koncev gre že za film, ki se skozi osebno zgodbo rudarja Mehmedalije Alića postavlja na še vedno spolzek teren socialističnega povojnega nasilja, hkrati pa gledalca kljub že znanim in pričakovanim zapletom ter razpletom skozi svojih sto minut precej spretno drži v suspenzu. Ob ogledu in pred njim se hitro porajajo tudi vprašanja o samih povodih za nastanek filma, o detajlih z njegovega snemanja in o njegovih širših družbenih implikacijah, Rudar pa se nasploh vzpostavi prav kot film, ki ne ostane v kinu, ampak z gledalcem vsaj še nekaj časa hodi naprej.  

Po eni izmed sredinih projekcij si je Hanna Slak, ki je slovensko filmsko sceno sicer razburkala že leta 2002 s subverzivnim filmom Slepa pega, nato pa ob mnogih manjših projektih leta 2007 posnela še prav tako uspešni in cenjeni mladinski celovečerec Tea, vzela nekaj minutk tudi za Radio Študent.