Spremenjeni načini predstavljanja in gledanja
Čeprav se je proces digitalizacije umetnosti začel že dolgo pred nastopom okronanega virusa, se je v zadnjem letu diskurz o novih oblikah predstavljanja povzdignil na povsem novo raven. Samo v zadnjih nekaj tednih se je na primer na umetniškem trgu dvignila odkupna cena digitalne umetnosti tudi do 6-mestnih številk, taista umetniška dela pa si lahko mimo klikajoči pričevalec ogleda popolnoma zastonj. Novi načini predstavljanja ne spreminjajo le njenih lastnosti, temveč umetniško stvaritev samo.
O spremembah na področju predstavljanja umetnosti smo povprašali Tejo Miholič, vizualno umetnico in filmsko režiserko, ki spletne vsebine oziroma – kot jih sama imenuje – »fascinantne artefakte interneta« redno zajema s svojim ustvarjalnim sitom. Pred leti se je v sklopu razstavnega cikla Takle mamo … v Ulični galeriji na Vegovi predstavila s triptihom Naključni internetni artefakti, pri čemer je spam oglase prenesla v format uličnih plakatov. Podoben način je ubrala tudi pri projektu Fukaj lokalne kurbice, ki kljub prenosu iz digitalne v analogno obliko še bolj poudarjeno ohranja estetiko spam oglasov. Kolažni prikaz clickbait naslovov, ki so prilepljeni na prazno platno, nas prisili v nekakšen reality check, ko nam postane jasna stopnja normaliziranosti primitivnih vsebin, kot sta seksizem in poniževanje žensk na podlagi njihove spolne aktivnosti z oglasi o »lokalnih pohotnih mamicah v bližini«.
Tejo Miholič smo za začetek vprašali, kaj meni, do kakšnih sprememb v načinu gledanja bi lahko prišlo zaradi novih kategorij predstavljanja umetnosti, ki ne dovoljujejo kolektivne ali fizične izkušnje ter obenem silijo k uporabi digitalnega posrednika.
Izjava
Tejin razmislek pa se je onkraj meja sprememb v načinih umetniškega predstavljanja razširil na dobrodošle birokratske spremembe v načinu operiranja izobraževalnih institucij, kar utemeljuje z osebnim primerom.
Izjava
Teja je pri razstavljanju svojih preteklih del, na primer s projektom Fukaj lokalne kurbice, pri posredovanju digitalnih vsebin v fizični prostor skušala ohranjati estetiko spletišča in s tem pokazati, da so lahko spletne vsebine ne le tema, temveč tudi orodje umetniškega izražanja.
Tejina razstava Naključni internetni artefakti je sprva zaživela kot prenos digitalnega v analogno, v sklopu skupinske razstave Sprejmi in nadaljuj pa kot prenos iz enega spletnega konteksta v drugega. Tejo smo vprašali, kako doživlja razlike med digitalnim ter analognim medijem.
V središču problemov današnjega slovenskega umetniškega trga je prav dejstvo, da je ta trg relativno majhen, akademije in drugi študijski programi pa letno proizvedejo po več deset mladih umetnikov, ki se pogosto zanašajo na projektna dela ter razpise in zato pogosto nimajo možnosti kontinuiranega ustvarjanja, kaj šele zaposlitve. O prednostih in tudi nevarnostih digitalizacije umetniških vsebin, ki bi lahko pripomogle k širitvi trga, nadaljuje Teja.
Glede na Tejine izkušnje nas je zanimalo, kakšna se ji zdi trenutna pozicija mlade ustvarjalke v Sloveniji.
Pobeg iz matične države, ljube domovine Slovenije, po končanem študiju vse pogosteje postaja naslednja logična poteza ne le mladih umetnikov, temveč mladih nasploh. Med drugim tudi zaradi obsojenosti na tako imenovano simbolno plačilo za konkretno delo.
Mladi umetniki na trgu dela so pogosto postavljeni pred kontradiktorne in skorajda paradoksalne zahteve; od ustvarjalca se pričakuje velika mera vsestranskosti in samozadostnosti, hkrati pa je manevrskega prostora in priložnosti za doseganje teh standardov malo.
Kljub postopnemu zategovanju pasov umetnikov pa se od mlajših generacij umetnikov – predvsem znotraj foha – veliko pričakuje
Za konec pa Teja spregovori o tem, kaj ponuja digitaliziran svet takšnega, da bi bilo v standardnih okoliščinah sprejeto kot nedosegljiva utopija.
Z umetnico Tejo Miholič se je pogovarjala vajenka Tajda. Pomagala ji je Nika.
Dodaj komentar
Komentiraj