19. 2. 2023 – 20.00

Zbirka štrlečih samorastnikov

Audio file

V februarskem intervjuju redakcije za kulturo in humanistične vede smo se pogovarjale z Andrejko Nose – glavno kustosinjo Galerije likovnih samorastnikov v Trebnjem. Poslanstvo te edinstvene ustanove v naših krajih je hranjenje ter proučevanje izražanja neakademskih slikark in slikarjev: naivne umetnosti, samorastništva ter vsega neopredeljivega okoli in vmes.

Že pred pogovorom smo se spraševale, kako sodobno obravnavati umetnostne prakse, ki rastejo kot korenine pod cestami – kakor hočejo, po svoje, ne glede na pločnik, ne ozirajoč se na šolo. Osrednja dikcija teh samosvojih umetniških postopkov je »jaz čutim«. Ko dajemo prednost čustvenemu mišljenju pred konceptualnim izražanjem, potrebujemo tudi kraje, kjer tovrstni miselni aparat ni izjema, temveč pravilo. Takšni kraji želijo biti galerije samorastniške umetnosti, katerih temeljna odgovornost postaja prepotrebno raziskovanje na ravni mnogoterih pogledov. Kot vsako izražanje, ki bi ga označile za umetniško, potrebuje tudi samorastniško ustvarjanje pogled in odgovarjanje drugega. Andrejko Nose smo vprašale, kako je kot umetnostna zgodovinarka našla pot v samorastniške pokrajine.

Pogovor

Institucije, kot je Galerija likovnih samorastnikov, bodo potrebne, dokler bosta stroka in njen program popularizacije vztrajala pri potokaznih modernističnih delitvah. Delitev nikoli ni bila tako ostra, kot se sliši v jeziku. Meje med insajderstvom in outsajderstvom so resda prevladujoče ter zahrbtne, a bolj tankočutne in selektivne, kot ponavadi mislimo.

Pojem naivne umetnosti se od svojega regionalnega vrhunca v šestdesetih ter sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sprašuje o svoji smiselnosti in sodobnosti ter mora naposled krohotajoče priznati lastno ozkosrčnost. Na strmi lestvici od akademske slikarke do slikarke samoukinje se nesložnost stroke prične že pri pojmovanju praks in njihovih medsebojnih razmerij: kdo smo outsajderke, naivke, art-brutovke, vizionarke ali outlajnerke, kot se trenutno – korektno – naslavlja mejne oblike umetniškega izražanja. Kakšna so njihova sorodstvena razmerja in ali je smiselno, da ostanejo na obrobju umetniškega sistema kot kakšni kabineti čudes?

O tem se lahko, drage poslušalke, prepričate same. Od 23. februarja bo na ogled razstava Strah in želja uma nagrajencev 54. Mednarodnega tabora likovnih samorastnikov Miroslava Boneta ter Brana Mandića.

 

Z Andrejko Nose se je pogovarjala Andrea. Lektorirala je Lara. Tehniciral je Budiz. Bral je Škoda.

 

Foto: Brano Mandić, Linc, Galerija likovnih samorastnikov Trebnje

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj