Ekipi Sektorja Ž se pridružuje kulturologinja Mirna Berberović s prispevkom o okrogli mizi Feminizem, izobraževanje in umetnost, ki je potekala na letošnjem Mestu žensk, in komentarjem pogovorne oddaje Panoptikum na temo Feminizmi današnjega časa (TV SLO, 11.10.2012).  Tea Hvala bo predvajala intervju z Belmo Bećirbašić, pisateljico, novinarko in teoretičarko, ki je v študiji Tijelo, ženskost i moć (2011) analizirala najpogostejše vpise patriarhalnega diskurza v žensko telo v povojni Bosni in Hercegovini.

Komad // Mary Ochre: Address yourself entirely to me – Tusk remix (02:34)

Podlaga // Wendy McNeill: Absolute Beauty (04:39)

Feminizem, izobraževanje in umetnost

Povod za okroglo mizo Ženske, umetnost in izobraževanje je bilo javno pismo umetnice Ane Čigon, kolektiva Red Mined in festivala Rdeče zore, ki so ga aprila letos naslovile na Akademijo za likovno umetnost. Omenjeno pismo je v feminističnih krogih močno odmevalo, zato ne dvomimo, da ste že veliko slišale (slišali) o njem. Morda lahko zgolj izpostavimo, da Ana Čigon s pismom odkrito ugovarja premahni zastopanosti profesoric v kadru, kakor tudi spolno diskriminatornemu kurikulumu na ALU. Kar zadeva kader, je na ALU med vsemi profesorji le petina žensk, feministične teme, kot so vprašanja spola in žensk pa se v učnem načrtu pojavljajo zgolj občasno kot obrobne teme.

Eden izmed težko pričakovanih udeležencev okrogle mize je bil Alen Ožbolt, prodekan Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. V odgovoru ALU-ja na pismo je najprej povedal, da se mu je zdel ton pisma militanten in radikalen (kot da bi bilo to kaj slabega). Po njegovem mnenju na akademiji sicer ne vlada izredno stanje, a se kljub temu trudijo bolj uravnovesiti razmerje med predavatelji in predavateljicami. Poudaril je, da akademija ni avtonomna ustanova, saj je odvisna od univerze, ta pa od ministrstva za šolstvo – super ministrstva, torej od države. S povedanim je odprl sicer velik problem, problem avtonomije univerze, vendar je na tem mestu za nas bolj pomembno, da je potemtakem odnos ALU do žensk in ženskosti pomanjšana podoba odnosa države do žensk in ženskosti.

Morda se lahko zdi, da je Ana Čigon s podpornicam naslovila majhno akademijo v majhni državi, vendar je v resnici njena gesta veliko bolj daljnosežna. Zadela je namreč veliko večjo temo, to je vprašanje položaja žensk v tradicionalno „moških zadevah“, v znanosti in umetnosti. Razmerje med moškimi in ženskami predavatelji na ALU ni osamljen primer, saj v vsej akademski sferi vladajo podobne razlike, a tudi če so razlike manjše, so gotovo moški akademiki v javnosti vidnejši. V umetnosti stanje ni nič boljše. Spomnimo se samo newyorške akcije feministične umetniške skupine Guerrila Girls on tour, ki so z geslom „Do women have to be naked to get into the Metropolitan Museum?“ opozorile na problem prevlade „moškosti“ v muzejih. Pojasnile so, da na oddelku za moderno umetnost razstavlja manj kot trije procenti žensk, medtem ko 83% vseh aktov upodablja ženske. Temu lahko le dodamo, da ženske svoja politična in družbena stališča pogosto izražajo ravno skozi umetnost, ki pa je potem ponovno potisnjena na obrobje.

No, končno smo pri okrogli mizi, ki se je zgodila sredi Mesta žensk in bi morala govoriti prav o teh vprašanjih. Na žalost pa se je okrogla miza z odličnim izhodiščem in z zanimivimi gosti sprevrgla v samopredstavitev nekaterih gostov in bolj kot ne nepovezane monologe feministk z različnih področij umetnosti in znanosti. Kljub temu je bilo povedano marsikaj zanimivega.

Dr. Marina Gržinić, profesorica na Akademiji na Dunaju, je izpostavila, da je feminizmov več, ampak da ta pogosto ostaja omejen na izobražene bele Slovenke srednjega sloja. Najbolje, da prisluhnemo njenim besedam:

>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>

Izjava: Marina Gržinić

<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<

Tudi dr. Neva Šlibar, germanistka in predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je prestavila pozicijo feminizma v slovenski akademski sferi in predlagala nekaj rešitev:

>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>

Izjava: Neva Šlibar

<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<

Morda projekt z doktorskim študijem ni uspel, treba pa je reči, da je na Filozofski fakulteti na drugi bolonjski stopnji mogoče študirati sociologijo spola, na tretji stopnji tj. doktorskem študiju pa obstaja program Ženske študije in feministična teorija, tudi na koprski Fakulteti za humanistične vede imajo močan feministični kader.

Na koncu je tudi Ana Čigon podala repliko predstavniku Akademije, v kateri je skušala zavrniti njegove poskuse, da bi omilil realno stanje in šovinizem te konservativne ustanove.

Tedna žensk niso spregledali niti na nacionalni televiziji. 11. oktobra je na »RTV-ju« potekala pogovorna oddaja Panoptikum na temo Feminizmi našega časa. V oddaji, ki jo je moderiral Dražen Dragojević, so gostili antropologinjo Renato Šribar, sociologinjo kulture Milico Antić Gaber, pisateljico in sociologinjo Suzano Tratnik in sociologinjo Darjo Zaviršek. Vsem gostjam je skupen interes za feminizem in z njim povezane teme. Ker je oddaja namenjena širši publiki, so v njej skušali zajeti čim več pomembnih feminističnih tem in vprašanj.

Na samem začetku je bilo govora o težavni javni podobi feministk. Saj vemo, te naj bi bile možate, grobe, militantne ... Prav zato se mnoge ženske ne opredeljujejo za feministke. Na medijsko konstrukcijo feministke kot radikalne ženske je Suzana Tratnik pripomnila: „Kje so te radikalne feministke, da se jim pridružim?“ Njeno vprašanje dobro opisuje stanje feminizma na slovenskem, kjer ne moremo govoriti o resničnem pluralizmu feminizma oziroma o feminizmih. Tudi v Panoptikumu so izpostavili problem omejenosti feminizma na izobražene ženske srednjega sloja in akademsko sfero. Lahko bi dodali, da je ta feminizem verjetno najvidnejši.

Sledeče vprašanje je verjetno eno najstarejših in najbolj neulovljivih vprašanj. Voditelja oddaje je zanimalo, od kod prihaja moška prevlada. Eden možnih odgovorov se je glasil, da spolne razlike v moči najpogosteje temeljilo na biološkem, in sicer je razlog ženska reproduktivna vloga. Ženska reproduktivna vloga se je vedno dojemala kot samoumevna dolžnost, ne pa kot zgolj možnost. Materinske naloge pa v patriarhalni družbi žensko posledično držijo v ujetništvu podrejene pozicije.

Povedano sicer drži, vendar se s tem odgovorom ne moremo povsem zadovoljiti, razen če razumemo, da je žensko neplačano gospodinjsko delo in afektivno delo, posledica zgolj njene zmožnosti rojevanja. Potrebno je poudariti, da ravno ta »nevidna« dela, ki jih opravlja ženska v patriarhalni družni, stojijo za veliko večjimi sistemi, kot je na primer sodobni kapitalistični sistem in ga po svoje ravno ta dela omogočajo.

Seveda ni bilo mogoče mimo problema premajhne zastopanosti žensk politiki in na višje kvalificiranih položajih. Podatki za Veliko Britanijo pravijo, da ženske zasedajo zgolj 15 % paralmentarnih mest, ki jim pripadajo po kvoti, v svetu »biznisa« pa 96% najvišjih in najbolje plačanih položajev zasedajo moški. Gostje so izpostavile tudi problem neenakega plačila za moške in ženske, ki ga prejmejo za enako delo.

V splošnem pregledu feminističnih tem se ni bilo mogoče izogniti problemu nasilja moških nad ženskami. Pri tem so gostje oddaje Panoptikum izpostavile problem reproduciranja podobe ženske kot šibkejšega spola. Pri obravnavi tega vprašanja se pojavlja dilema, saj izpostavljanje krivic utrjuje podobo ženske kot šibkejšega spola in žrtve, molk pa pomeni preprosto pristajanje na to. Nasilje je vsekakor eno močnejših moških orodij za podrejanje žensk, vendar ne moremo govoriti zgolj o nasilju konkretnih moških nad konkretnimi ženskami, gre namreč za sistemski problem, ki izvira iz samega odnosa družbe do žensk, ki je patriarhalen.  Tukaj so izpostavile tudi problem druge, manj vidne oblike nasilja, o katerem piše znan teoretik Pierre Bourdieu, to je simbolno nasilje. Pri tem gre za nevidno nasilje, ki se lahko zdi tudi simpatično, na primer, ko moški da ženski prednost, ji pokloni drago darilo, jo obsipava s komplimenti o njeni lepoti, občuduje njene gospodinjske sposobnosti in podobno. S pokroviteljskimi gestami moški utrjuje svojo dominantno pozicijo in vsakodnevno, vedno znova in znova žensko ohranja v podrejeni poziciji. Feminizem se v obliki kritičnih študij moškosti danes pogosto ukvarja s kritiko samoumevnosti patriarhata in moške dominacije.

Tukaj lahko dodamo, da se po Foucalutu ravno iz nesvobode in podrejenosti rojeva upor. Kot tak upor lahko razumemo prej omenjeno pismo ALU in okroglo mizo v Moderni galeriji. Vse več pa je tudi drugih, alternativnih oblik ženskega organiziranja in izražanja. V Sloveniji lahko izpostavimo feministično umetnost in festivale, kot so Mesto žensk, Rdeče zore in pa mednarodno skupino Red Min(e)d, ki s projektom Bring In Take Out Living Archive zbira arhiv feministične umetnosti in na tak način ustvarja platformo za sodelovanje umetnic.

Pomemben problem, ki so ga obravnavali v Panoptikumu, je tudi tako imenovani ženski seksizem. Tukaj bi bilo zanimivo narediti test, kaj si ljudje predstavljajo pod tem pojmom. Razumemo ga lahko vsaj na dva načina. Prvič: kot seksizem žensk nasproti moškim, npr. omalovaževanje moških značilnosti, dejavnosti, praks, … vendar je vprašanje ali lahko (historično gledano) o tovrstnem seksizmu sploh govorimo. Drug in tudi bolj smiseln način razumevanja je kot seksizem žensk nasproti ženskam (običajno temu rečejo 'ponotranjeni seksizem', vključuje tudi seksizem, naperjen proti sebi). Ta je veliko bolj problematičen, ženske namreč pogosto žalijo in ponižujejo druge ženske (in same sebe!). To marsikdaj počnejo takrat, ko želijo sebe povzdigniti in se narediti enake moškim. Na tak način se preprečuje solidarnost med ženskami, kar je nujno za ohranitev patriarhata. Ponotranjeni seksizem je ena najbolj škodljivih praks, kajti ženske s tem pristajamo na moško stališče, na njihovo prevlado in na žensko manjvrednost. Ženska naj dobro premisli, preden reče za drugo žensko, da je neumna, tečna, iracionalna baba, kurba in podobno …

Komad // Tune Yards: My Country (03:43)

Podlaga // Chra: Rebellion & Challenge (04:36)

Patriarhalni diskurz v Bosni: intervju s teoretičarko Belmo Bećirbašić

Pisateljica, novinarka in teoretičarka Belma Bećirbašić je v lani izdani študiji Tijelo, ženskost i moć analizirala najpogostejše vpise patriarhalnega diskurza v žensko telo v povojni Bosni in Hercegovini. Osredotočila se je na populistični diskurz turbofolka in njegovo trženje ženske seksualnosti, na religiocentrično normiranje žensk s pomočjo hidžaba in na primeru spolno zlorabljenih žensk v vojni preučila etnonacionalistično ideologijo. Seveda piše tudi o tem, kako ženstvenost sama utrjuje prav te podobe.

Belma Bećirbašić vztraja pri specifičnosti družbenopolitičnih okoliščin, ki so proizvedle navedene diskure. Njeno delo zato odgovarja tudi na vprašanje, zakaj posebnih oblik omejevanja in obenem posebnih oblik upora žensk v Bosni in Hercegovini danes ne morejo razložiti niti zahodne feministične teorije niti postkolonialna teorija.

Intervju je nastal konec septembra na tretji, sarajevski ediciji Living Archive-a: feministične in interaktivne platforme za razvijanje, arhiviranje in razstavljanje sodobne umetnosti. Oziroma, kot je povedala Belma, dogodek, ki nudi prepotreben prostor za srečevanja in debatiranje o tistih feminizmih, ki v teoriji, umetnosti in aktivizmu odstopajo od gendermainstreaminga. Intervju sem posnela skupaj z novinarko Elviro Jahić.

>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>

Intervju: Belma Bećirbašić (16:10)

<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<

Poslušali ste intervju z Belmo Bećirbašić, ki je pri zagrebško-sarajevski založbi Synopsis lani izdala študijo Tijelo, ženskost i moć: upisivanje patriarhalnog diskurza u tijelo.

V Sarajevu je na Living Archive-u na delavnici Irene Tomažin Glas kot telo, tekst in glasba sodeloval tudi Damir Imamović, interpret sevdalink, ki svoji metodi pravi "queering sevdah". Na novem albumu, ki ga nocoj predstavlja v Zagrebu, je tudi pesem Razbolje se lijepa Hajrija. Lepa Hajirja na koncu pesmi moškemu, ki pravi, da jo ima tako rad, da bi zanjo umrli, predlaga, da bi se lahko namesto tega slekel in legel k njej: "čini mi se lakše bi mi bilo". Poseben, se pravi, pokvirjen je tudi video s Sašo Muffmuncher v glavni vlogi.

Komad // Sevdah Takht Damira Imamovića: Razbolje se lijepa Hajrija (04:25)

Obljubljeno poročilo z okrogle mize o feministično-queerovskem aktivizmu Sisters Unite!, ki je konec septembra potekala na festivalu rampenfieber na Dunaju, sledi v naslednji oddaji - v soboto, 17. novembra.