Januarska edicija Sektorja Ž bo malce drugačna, saj jo posvečamo “feminizmu v zvoku, besedi in sliki.” Predstavile bomo nabor feministične glasbe, literature in filmov, za katerega si je v letu 2015 (morda ponovno) koristno vzeti čas. Lani smo v oddajah več časa namenile reportažam s feminističnih dogodkov in intervjujem z aktivistkami - zdaj je čas za feministično izobraževanje.

Na področju literature se bomo posvetile feministični kritiki filma in popularne kulture. Na področju glasbe bomo nekaj misli namenile pojavu “pop feminizma”, ki ima nekaj najvidnejših predstavnic ravno v glasbeni industriji, in pojavu “apropriacije ženstvenosti” v svetu eletronske (in indie) glasbe.

Ob koncu sledijo napovedi najzanimivejših feminističnih dogodkov in izjava meseca. Januarsko oddajo pripravljata Klara Otorepec in Tea Hvala.

Vabljene_i k poslušanju!

********

The January edition of Sektor Ž will be slightly different for we shall dedicate it to “feminism in sound, words and image.” We are going to present a selection of feminist music, literature and films which, we believe, is worthy of your time (perhaps for the second time) in 2015. Last year, our show was mainly focused on reports from feminist event and interviews with activists - now it’s time for feminist education.

In the field of literature, we will focus on feminist critique of film and popular culture. In the field of music, we will talk about the phenomenon of “pop feminism” (some of its most visible representatives are found in the music industry), and about the phenomenon of “feminine appropriation” in the world of electronic (and indie) music.

At the end of January edition you can find out when and where the most interesting feminist events will be taking place in the following weeks and hear this month’s “statement of the month”. The January edition is made by Klara Otorepec and Tea Hvala.

Tune in!

*********

IZJAVA MESECA

Začenjamo z izjavo meseca. Zanjo je zaslužna Renata Salecl, filozofinja in sociologinja, znana predvsem po svojih delih s področja psihoanalize in prava. Prisluhnimo izseku iz prejšnje TV oddaje Studio City (od 33:34 do 34:24).

Zakaj ravno ta izjava?

Zato, ker je socialna pravičnost feministično vprašanje. Zato, ker potrebujemo znanje in vzore, ki namesto tekmovalnosti promovirajo solidarnost, namesto individualnega potrošništva skupno ustvarjanje in deljenje virov, namesto uspeha za vsako ceno pa uspeh, za katerega ženskam ni treba žrtvovati svojega dostojanstva in spotoma izdati drugih, manj priviligiranih žensk. Prav zato, ker si v oddaji Sektor Ž ne želimo kozmetičnih družbenih popravkov, temveč temeljitih sprememb, bomo v tekočem letu skušale pripraviti čim več izobraževanih prispevkov, ob tem pa glasno razmišljale, kako doseči čim več ljudi: žensk, moških in otrok.

PREDLOGI ZA FEMINISTIČNO IZOBRAŽEVANJE

Literatura

1. John Berger: Ways of Seeing (1972); slo. prevod "Načini gledanja" (2009)

Delo, ki veljalo za prelomno v času svojega nastanka in je navdahnilo mnoge kasnejše študije, ki so se ukvarjale s kulturnimi prezentacijami ženskih in moških ter kako to vpliva na medosebno in samopercepcijo. Posebno pozornost je namenil vizualnim podobam in z njimi povezani načini gledanja (ang. gaze). Pri tem se je osredotočil na razlike med pogledom, ki je namenjen ženskam in pogledom, namenjen moškim. Če je ženska danes še vedno večinoma percepirana skozi svojo vizualno podobo, temu primerno tudi pogled, ki ji je namenjen, služi kot znamenje opazovanosti in nadzora. Tudi ženska sama se nauči nase gledati s tem pogledom - nadzira svoje vedenje in podobo, z istimi pogledom vrednoti druge ženske, in lastno podobo skonsturira skozi tuji pogled nase. Zato njena dejanja nikoli niso dejanja sama po sebi, temveč način, kako želi biti ženska opazovana (torej: kakšen zunanji vtis bodo pustila njena dejanja o tem, kakšna oseba je). Od tod tudi slavni izrek: Moški delujejo in ženske se kažejo. Ženske opazujejo samo sebe, kako so opazovane. Na tak način tudi ženske same sebe objektificirajo kot predmet pogleda.

Nič čudnega, da so bile Bergerjeve ugotovitve pogosto uporabljene pri analizi vizualnih podob žensk, zlasti na primerih filmskih in televizijskih likov, ter nasploh v umetnosti (Berger analizo opravi na umetniških aktih iz nabora evropskega kanona, obenem pa se posveti tudi obsirni analizi zahodne umetnosti in njeni produkciji, nekaj prostora pa nameni tudi analizi reklamnih podob).

 2.  Petra Oseli: Ženski spol v televizijski fikciji Star Treck Voyager (2003) - Delta, let. 9 (1/2)

Analiza in primerjava likov Seven of Nine oz. Seven (borginja) in kapetanke Kathryn Janeway ter njihove vloge v televizijski seriji. Za vse oboževalce znanstvene fantastike, še posebej te serije.

3. Karmen Špiljak: Konstrukcija ženske identitete v popularni kulturi, (2006) -  Delta, let. 11 (1/2)

O ženskih žanrih, kamor uvršča telenovele, ženske revije ter oglase;   poudarek tudi na vplivu popularne glasbene kulture in ženskih pop ikon na identifikacijo ženske. Ker je bilo delo že pokrito v Sektorju Ž, vabljeni_e k ponovnem prebiranju članka.

4. Laura Mulvey: Visual Pleasure and Narrative Cinema (1973)

Vplivni esej, ki se je lotil vprašanja ženskih likov v filmih in njihove, velikokrat pasivne vloge v njih. Pri tem je opozorila na dejstvo, da so ženski liki v filmih namenjeni predvsem produciranju estetskega užitka, saj je njihova funkcija pogosto reducirana na močni vizualni in erotični element. Kot teoretično izhodišče uporablja Lacanovsko psihoanalizo, na podlagi katere postavi tudi tezo, da je film oziroma kinomatograf tisti, ki ponuja možnost uresničitve primordialne želje po t.i. užitku opazovanja.

Podobno kot John Berger se je posvetila vprašanju pogleda, ki služi k seksualni objektifikaciji žensk in deluje na treh ravneh. Prva raven je moški filmski lik in njegova percepcija ženskega lika. Druga raven je percepcija gledalca, ki opazuje ženski lik na platnu. Tretja raven združi med sabo prve dve ravni. Tako gledalčev pogled na ženski lik postane identičen pogledu moškega lika nanjo. Zgodi se torej identifikacija z moškim likom, pri čemer ni pomembno, ali je gledalec moški ali ženska. Gre namreč zato, da je sama struktura filmske produkcije, torej način kadiranja, zasnova lika, odnos moškega lika do ženskega lika, ipd. ((tj. prijemi klasičnega hollywoodskega pripovednega filma)), zgrajena na tak način, da se lažje identificiramo z moškim likom.

Glasba

Naš kratek in nepopoln glasbeni izbor začenjamo z britanskim ženskim triom Trash Kit, ki je lani po štirih letih premora izdal svoj drugi album Confidence. Z njega poslušamo komad Medicine. Postpunkerski trio Trash Kit se zgleduje po legendarnih britanskih zasedbah The Slits, The Raincoats in X-Ray Spex. Tako kot omenjene zasedbe iz osemdesetih tudi njih odlikuje zelo dinamična ritmična podlaga pesmi, katere v melodijah, vokalih in besedilih prevevata radost in pogum. Radosti in poguma v prihodnjem letu želimo tudi vam.

Pop feminizem v glasbeni industriji

V pop vodah zadnjih osem let zelo uspešno plava Janelle Monae, ameriška temnopolta glasbenica, ki je konec leta 2013 izdala svoj tretji album The Electric Lady. Tako kot na prejšnjih albumih, je tudi na tem albumu navdušena nad znanstveno fantastiko. V njej ne vidi nekega eskapističnega sveta onkraj težav, s katerimi se spopadamo na edinem svetu, ki ga imamo, temveč prostor za miselne in glasbene eksperimente, ki podajajo rezko kritiko rasizma in seksizma; predvsem dvojnih meril, ki zadevajo obnašanje in oblačenje žensk in moških. Poslušajmo njen hit Q.U.E.E.N., v katerem poje skupaj z Erykah Badu.

Zanimivo je, da se Monae ne razglaša za feministko, temveč za “queer freak”, torej “queerovsko čudakinjo ali odpadnico”. Njena odločitev, da se zaradi uspeha in slave ne bo podrejala standardni zahtevi po razgaljanju ali kar goloti, ki je še posebej izrazita v primeru temnopoltih glasbenic, je vredna spoštovanja. Njen image je precej fantovski; redno nastopa v moških poslovnih oblekah, le da namesto kravate nosi metuljčka, kar je v mainstream popu nedvomno tvegana in pogumna poslovna poteza.

Na tem mestu moramo omeniti eno največjih pop zvezd, Beyonce. Beyonce javno zagovarja feminizem, v intervjuju za britansko moško revijo GQ, je denimo izjavila - citiram - “dejstvo je, da šov vodijo moški, to moč pa jim daje denar. Daje jim moč, da definirajo, kaj je dobro, kaj je seksi in kaj je ženstveno. To je smešno.” Tudi Beyonce ima veliko moč: njen posel cveti, je lastnica orjaške založbe, kjer med drugim zaposljuje žensko zasedbo Sugar Mamas, da bi, kot pravi sama, deklicam ponudila več glasbenih vzornic. A čeprav odkrito govori o dominaciji moških v glasbeni industriji in poudarja pomen ženske solidarnosti, je odgovor na vprašanje, kakšen zgled ponuja dekletom in ženskam sama, precej porazen: zadnjo turnejo je naslovila Mrs. Carter Show, kar je možev priimek, ne njen. Hiter ogled njenih video razkrije kitenje s statusnimi simboli moči na eni strani, na drugi pa nenehno razgaljanje in seksualizacijo. A žalostno dejstvo je, da Beyonce kot temnopolta ženska v šovbiznisu nikoli ne bi dosegla takšne slave, če ne bi zapeljivo migala z ritjo.

Res je, da ženske v popularni glasbi lahko kršijo norme, a zdi se, da predvsem, kar zadeva drznejše upodobitve njihove seksualne moči (npr. Lady Gaga, Miley Cyrus), ne pa tudi njihove umetniške, producentske, intelektualne, politične in ekonomske moči. Ob tem velja opozoriti še na en vidik mainstreaminga pop feminizma a la Beyonce: "ko nas pop zvezdnice prepričujejo, naj se veselimo njihovih kariernih dosežkov, ker bomo od tega dolgoročno profitirale vse ženske, nam - podobno kot moški podporniki liberalnega feminizma - lažejo v obraz: namesto feministične politike enakosti za vse promovirajo in ščitijo zgolj svoje razredne interese". Tako so pop feminizem v glasbeni industriji komentirale članice kolektiva Rdečih zor za revijo Mladina. V branje priporočamo celoten članek Eve Košak.

Apropriacija ženstvenosti v elektronski glasbi

Gre za dokaj nov trend, ki poleg prepoznavnega “bubblegum” zvoka vključuje to, čemur bi lahko rekli apropriacija ali prisvajanje ženskosti s strani moških glasbenikov. Sophie, QT, Karenn, Georgia Girls, Neana, Millie & Andrea: vsa našteta imena sugerirajo ženske glasbenice, a v resnici gre za kamuflažo belopoltih moških producentov. Sophie je šel tako daleč, da tudi na svoje DJ sete pošilja ženske - tako je na losangeleški Bolier Room poslal trans žensko. Tudi Sophiejevo sodelovanje s QT-jem, kar naj bi bila okrajšava za Quinna Thomasa, se poigrava z ultra cute pink dekliško estetiko. Optimistka bi v njej lahko videla legitimacijo igrivosti in kiča v pogosto temačnem in hudo resnem IDM-u, realistka pa problem.

Videospot za komad Hey QT izvajalca QT in največji Sophijev hit Bipp.

Zmeda, ki jo našteti glasbeniki povzročajo z identitetno zafrkancijo, je sama po sebi zabavna. Poleg tega njihova apropriacija ženstvenosti ni tako nova: moški indie glasbeniki, ki nastopajo pod imeni Women, Daughters ali Actress počnejo isto. Vse skupaj je problmatično, ker delež glasbenic v elektroniki ocenjuje na 5%. Prav ste slišali: na svetovni elektronski glasbeni sceni je vsega skupaj 5% producentk. Problematična je zato, ker - kot ugotavlja novinar Steph Kretowicz - v takšnih razmerah Sophie, QT in podobni ustvarjajo vtis, da je žensk v glasbi več kot trdi statistika. Poleg tega vse skupaj ni fer. Ni fer, da si belopolti moški producenti prisvajajo ženstvenost, ne da bi v resničnem življenju za to morali plačati ceno, ki jo v glasbeni industriji plačujejo tako ženstvene kot možate ženske.

Naš nepopolni glasbeni pregled zaključujemo z dvema domačima avtoricama, ki se gibljeta na neotesanih robovih popa. V poslušanje priporočamo album Aphra Tesla Operating System, naslovljen Home in the Zone. Album je bil sicer posnet že maja 2013, a nič zato. Drugi album, vreden pozornega poslušanja, je Taste of Silence Irene Tomažin. Pri založbi Kamizdat je izšel sredi lanskega leta, v njem pa zvočna in glasovna eksperimentatorka nadaljuje s svojem raziskovanjem glasu - in tišine.

NAPOVEDI

Predstava Teje Reba: Made with love (Delo iz ljubezni)

Premiera: ponedeljek, 12.1.2015, ob 20.uri v Stari mestni Elektrarni – Elektro Ljubljana.

Ponovitev: torek, 13.1.2015, ob 20. uri.

Pogovor z Majdo Hrženjak in Renato Šribar: torek, 13.1. 2015 po predstavi.

Predstava Delo iz ljubezni izhaja iz osebne izkušnje skorajšnje smrti pri porodu, samega porodnega dela kot ekstremnega psihofizičnega stanja in  nenadne smrti mame. Te soočene izkušnje uokvirja razmislek o dajanju življenja, o ljubezni in o delu (tako vidnem kot nevidnem), ki so jedro (pro)kreativnih procesov.

Cafe Kolaž, torek, 20.1. 2015 ob 19.30h: predavanje Nasilje na delovnem mestu. Predava politologinja in članica Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja Doroteja Lešnik Mugnaioni.

Nasilje na delovnem mestu ni enoznačen pojem, zato želi predavanje na to temo v prvi vrsti opredeliti in pojasniti, kakšne oblike nasilja na delovnem mestu poznamo in katere od teh oblik zakonodaja sankcionira ali celo inkriminira. Nadalje se bo predavateljica bolj posvetila mobingu oziroma trpinčenju.

V torek, 20.1.2015 ob 20.00, vas v Socialni center Rog vabi nova feministična študijska inciativa in sicer na diskusijo, radikalno učenje in kritiko teksta ameriško-italijanske feministke Silvie Federici. Tokrat bodo brale_i tekst  »Reproduction and feminist struggle in the new international division of labour« iz leta 1999, ki je vključen v zbirko esejev Silvie Federici z naslovom »Revolution at point zero: housework, reproduction and feminist struggle« ter prosto dostopen na spletu. Dogodek pripravljata SC Rog in LFU.  

26. januar 2015 ob 19.30, Cafe Kolaž, Ljubljana: predavanje “Sodijo teme spola in istospolne usmerjenosti v mladinski književnosti še vedno med tabuje?”. Predava Alenka Spacal, umetnica in teoretičarka, ki o vprašanjih spola piše v strokovnih člankih za odrasle in v besedilih za otroke. Mavrična maškarada (Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, 2013) je njena prva avtorska slikanica.