Drage feministke in feministi. V današnji oddaji se bomo obregnile ob feministični humor, predstavile slavnostno razkritje spomenika 129 spregledanim ženskam v zgodovini Ljubljane, ki se bo odkril na današnji dan v okviru projekta Hodim za tabo in gledam te avtoric Barbare Kapelj Osredkar, Leje Jurišić in Teje Reba. Nazadnje pa bomo odnesle pete še na jesensko edicijo Rdečih Zor.

Feministke se vsa stoletja prerekamo z družbo o tem, ali imamo smisel za humor ali ne. Patriarhalni sistem je namreč ves čas aktivno produciral vsakdanje vice, ki napadajo in diskreditirajo tašče, žene, šefice, blondinke in druge ženske. Ob tem se je še bolj aktivno razvijal stereotip, da naj ženske ali pa feministke ne bi imele ali sploh smele imeti humorja, saj to pomeni njihovo osvoboditev, nastop v javnosti, sproščenost. Vendar se feministični boj dogaja večkrat prav skozi humor. Feministke uporabljamo humor, da se posmehujemo opresorjem, sprevračamo stereotipe in družbena pričakovanja in se končno norčujemo iz same sebe tako v zasebni kot v javni sferi.

Teja O. je napravila mini eksperiment: zanimalo jo je, ali lahko v roku desetih minut na spletu pridobi sploh kaj kvalitetnih in udarnih feminističnih vicev?

Če v iskalnico vpišemo besede »feministični humor«, nam tetka Google med drugim vrže vento, da smo »ženske kot sadje, kako poteka prerez presredka med porodom, ali je mogoče ozdraviti homoseksualnost in ali je moški Ahil, fikus ali neandertalec«.

Pri besedah »Feminist humour« in »Feminist jokes« nam tetka Google ponudi celo nekaj več možnosti. Predlagam, da poslušamo izbor nekaj zanimivejših šal in izrekov. [Posnetek]

- »Mami, kako pridem moškemu do srca?« »Ljubica, najlažje z nožem skozi rebra.«

- »Moški so kot državne obveznice. Zorijo zelo počasi.«

- »Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Za vsako uspešno žensko stoji ona sama.«

- »Women's place is in the house - a good enough reason for them to be in both Houses of Parliament.«

Pravkar smo poslušale komad ženskega dark postpunk benda Savages z naslovom »She will«. Predtem smo prisluhnile peščici ženskih in feminističnih vicev ter izrekov, ki jih je Teja O. eksperimentalno postrgala v desetih minutah s tetke Google – za več bi bilo potrebno – pač več.

Med iskanjem po tetki Google lahko ob tem najdemo tudi diplomsko nalogo »Diferenciacija ženske kulture skozi humor«. Avtorica Tanja Kocman iz Fakultete za računalništvo in informatiko je v njej raziskovala izkušnje slovenskih stand-up komičark, ki producirajo humor v javnem prosotru. Nekatere anketirane komičarke so menile, da lahko lažje šokirajo občinstvo kot moški predvsem na temo promiskuitete ali o tem, da je ženska povsem zadovoljna brez moškega, včasih pa že preprosto s tem, da govorijo o politiki in ne o gospodinjstvu. Opazile so, da moški lažje in hitreje nasmejejo občinstvo; kot ženske se morajo bolj potruditi za pozornost in smeh predvsem ženskega občinstva.

Tanja Kocman je izvedla tudi spletno in tiskano anekto med udeleženkami in udeleženci stand-up nastopov. Med njimi je skoraj 30% menilo, da se humor stand-up komičark razlikuje od komikov. Več kot polovica le-teh je nato menila, da imajo moški »bolj kvaliteten humor«, ker govorijo manj intelektualno, povedo eno temo bolj na kratko in si drznejo več. Le šestina teh pa jih je menilo obratno, da imajo b«olj kvaliteten humor« stand-up komičarke, saj so manj vulgarne, povedo več pravih šal in govorijo zgodbe, ki so povrhu tega družbenokritične. Med vsemi 7%, ki jih je menilo, da ženski humor ni smešen, pa so bile - zgolj obiskovalke.

Poslušajmo krajši izsek ameriške lezbične stand-up komičarke Margaret Cho, ki je takole spregovorila o navedenih »šokantnih tematikah«. Posnetek je iz njenega stand up nastopa »Atentatorka« iz leta 2007 in ga lahko v celoti poslušate na Youtube. [Posnetek]

Na Youtube si lahko ogledate tudi feministične izseke drugih stand-up nastopov, npr. Wande Sykes o ločljivi vagini, Emily Heller o ne-rojevanju otrok ter razpošiljanju ultrazvočne slike svoje prazne maternice in tako naprej. Prav v oktobru pa v angleškem Manchestru poteka festival »Ženske v komediji«, kjer bo nastopilo več kot 100 komičark in komedijantk! Za vas se je narežala Teja O.

Sledi glasba alternativne ameriške afropunk glasbenice Tamar-kali. Komad »Pearl« je izdala na plošči Black Bottom v letu 2010.

Festival Mesto žensk bo na zadnji dan svojega dvanajstdnevnega dogajanja predstavil premierno izvedbo projekta Hodim za tabo in gledam te, pod katerega se podpisujejo slovenske ustvarjalke Barbara Kapelj Osredkar, Leja Jurišić, Teja Reba, Saška Rakef, Ana Čigon, pri projektu pa bo sodelovala tudi Mia Habib.  Hodim za tabo in gledam te je ženski zemljevid mesta, ki ga navdihuje delo Pozabljena polovica, v kateri je zbranih 129 biografij žensk, ki so v 19. in 20. stoletju ustvarjale Slovenijo. S tem v mislih so umetnice v sklopu festivala pričele z zbiranjem 129 prostovoljk, ki bodo sodelovale skupaj z umetnicami sestavile živi spomenik v nedeljo, 13. 10. 2013 ob 17h na Kongresnem trgu v Ljubljani.  Projekt nosi tako logističen kot tudi vsebinski potencial, s katerim se odkrivajo mesta zgodovine, ki so bila vse predolgo zamolčana in do katerih se uradna zgodovina večkrat obnaša ignorantsko.  

Preden se bomo pogovarjale o performansu z avtoricami javne akcije, pa si prelistajmo monumentalno biografsko delo Pozabljena, ki je leta 2007 izšla pri založbi Tuma in SAZU. Prispevke za knjigo so zbrale in uredile Alenka Šelih, Milica Antić Gaber, Alenka Puhar, Tanja Rener, Marta Verginella in pokojna Rapa Šuklje, posamezne biografije pa so spisale tudi številne druge posamezne avtorice.

Zbornik je kot ideja nastal na podlagi zbornika Slovenska žena, ki ga je leta 1926 uredila Minka Govekar. Ob zboriku se tudi same uredlice sprašujejo, ali lahko iz posamičnih portretov izluščimo kaj več kot le posamezna življenja in usode žensk. Kakor koli uspešne, tragične, vesela ali žalostne so bile. Nam ta besedila povedo kaj o času, v katerem so ženske živele, o njihovem položaju ali o njihovem delnem ali popolnem umanjkaju? O tem, ali so ali niso uživale to, kar danes imenujemo človekove pravice, kakšna je bila pot do teh pravic in kako so jih spoštovali pred desetletji, ko pa lahko obstaja resen dvom o tem, kako se uresničujejo danes.

[Posnetek pogovora z Lejo Jurišić]

NOVICE

Nobelovo nagrado za literaturo leta 2013 je pravkar prejela kanadska mojstrica kratke proze Alice Munro. Rodila se je leta 1931 v ruralnem Ontariu v Kanadi, kamor krajevno in idejno umešča tudi večino svoje proze. V prozi raziskuje in razkriva zgodbe deklet in žensk. Prizna, da je »feministka v tem, kjer se ji zdijo ženske zgodbe zelo pomembne«. V slovenščino sta doslej prevedeni le dve njeni zbirki kratkih zgodb »Preveč sreče« in »Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva«. Upajmo, da bomo z najbolj odmevno nagrado za literaturo prejele še več njenih prevodov in medijskih omemb.

Dne 13.10. 2013 bo v Dobrniču na Dolenjskem potekal dogodek ob 70. obletnici legendarnega prvega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze. Slovenska protifašistična ženska zveza je bila po več kot enoletnem organiziranju in prizadevanju partizank in delavk v zadelju potrjena z okrožnico izvršnega odbora OF kot samostojna organizacija januarja 1943. Med 16. In 19. Oktobrom je nato potekal prvi volilni kongres SPŽS, ki je bil mejnik za žensko medvojno in povojno organiziranje.

Izmed delegatk prvotnega kongresa iz leta 1943 vsako leto so lansko leto v Dobrnič prišle še štiri delegatke. Med njimi je tudi Dragica Rome, ki je pri svojih 92.ih letih še tako dejavna v Domu upokojencev Novo mesto in lokalnih aktivnostih, da ni imela časa za naš intervju.

Tiste, ki se nedeljske proslave ne boste udeležile, predlagamo, da si med pohajkovanjem po Dolenjskem oglasite v Kulturnem domu v Dobrniču. Tam so organizriale spominsko sobo o tem kongresu in delegatkah s slikami, dokumenti, izjavami, pričevanji in osebnimi predmeti. Spominska soba je ena redkih muzejskih postavitev, osredotočenih na tradicijo ženskega gibanja. Kontakt za obisk najdete na spletni strani KUD-a Dobrnič.

V Lezbično-feministični univerzi v oktobru pripravljajo predavanje in delavnico »Wordpressa brez interneta«. Napovedujejo tudi cikel branja in diskutiranja klasičnih feminističnih tekstov, med katerimi bo najprej na vrsti ponovna izdaja legendarnega Drugega spola avtorice Simone de Beauovir, sledil bo cikel Lezbično zdravje in druge. Napovedi za dogodke lahko spremljate na njihovi spletni strani Lezbično feministične univerze.

Na področju elektronskega opismenjevanja se bo v okviru iniciative ČIPke, ki je namenjena promociji žensk v tehnoloških in znanstvenih poklicih, od 4. novembra v novih prostorih bivše Kiberpipe odvila tudi tridnevna delavnica oblikovanja fotografij v odprtokodnem programu Gimp, ki bo namenjena izključno ženskam.

Mesto žensk se zaključuje jutri z omenjenim pohodom po Ljubljani. Danes pa se po različnih lokacijah v mestu odvijajo predavanja, performansi, branja, inštalacije, projekcije, delavnice in pogovori o performansu identitete oziroma načinih, na katere je mogoče skozi performans »uprizoriti« ženskost in »queerati« reprezentacije spola. Že ob 14h se bo v MSUM odvilo predavanje dolga miza, ob 16h v Aksiomi performans Barski molji ob 18h performans v Gleju: Če želiš večje yorkshirske pudinge, potrebuješ večjo posodo ob osmi uri večerni v Klubu Tiffany performans Andhaka ob 21:30 v Stari elektrarni performans Izgubljen v prehodih in nazadnje ob 23 uri kabare v klubu Gromka z naslovom Težave s spolom z Davidom Hoylom.

Vsekakor se spodobi povabiti vas na celotno dogajanje posebne oktobrske edicije Mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore, ki poteka v sodelovanju s festivalom Mesto žensk v okviru projekta Rdeča zora nad mestom žensk. Festival štarta že danes in se zaključuje 26. oktobra. Nekatere izmed dogodkov je za nas osvetlila Ana Makuc:

[Posnetek: pogovor z Ano Makuc]

Drage poslušalke in poslušalci, toliko za danes iz feminističnih logov. Oddajo sva pripravili Teja Oblak in moja malenkost Ida H.