Č-Č-Č-Černobil

Č-Č-Č-Černobil

Recenzija izdelka
14. 6. 2019 - 13.00

Produkcijska hiša HBO je ob izteku serije Game of Thrones svojo rit rešila s serijo o jedrskih nesreči nuklearnega reaktorja v Černobilu. Razočaranje ob izteku svetovne evforije nad fantastičnim svetom ledenih zombijev in zmajev so tako pomirili hvalospevi petdelne mini serije, ki poustvarja dogodke iz najnovejše, nedavne zgodovine. Če je Game of Thrones privlačil z neverjetno fantastičnim, Černobil privlači z neverjetno resničnim.

Pripjat je mesto v neposredni bližini Jedrske elektrarne Vladimirja Iljiča Lenina, postavljeno predvsem za kadrovske potrebe elektrarne. Povsem novozgrajeno mesto z okrog 50.000 prebivalci je za tisti čas predstavljalo visoko kvaliteto življenja. Planska brutalistična mesta le imajo svoj šarm, predvsem pa funkcionalnost. Ravno v času eksplozije oz. černobilske katastrofe se je v mestu vzpostavljal zabaviščni park, katerega vrtiljaki in »avtočki za zaletavat« so danes prepleteni z divjo, nenadzorovano naravo, ki si mesto duhov zadnjih trideset let počasi prisvaja nazaj. Še pred to idilično podobo pa se pred nami najprej v zvoku in nato v sliki razprostre brezno, iz katerega so špricali valovi radioaktivnega urana, ki se je kasneje kot črn oblak premikal proti zahodu. 

Kritika Černobila drugič
 / 17. 6. 2019

Dramaturško prečiščena zgodba se središči predvsem v sanaciji oz. zajetju posledic radioaktivnosti in ugotavljanju vzrokov, še prej pa pripoznanju tega, kar naj bi se zares zgodilo. Pri tem ključno vlogo igra Valerij Legasov, ki ga igra angleški igralec Jared Harris. Legasov je eden izmed osrednjih likov, temelječih na resničnih osebah. Bil je strokovnjak za anorgansko kemijo in je deloval na Znanstveni akademiji Sovjetske zveze. V času nesreče je bil postavljen na mesto znanstvenega vodje za odstranjevanje in zajezitve posledic nesreče. Dejanske osebe se zaradi dramskih učinkov jasno prepletajo s fiktivnimi.

Epizode oblikuje njihova venomer poudarjena časovna kritičnost – od prvih minut, ur, dni, mesecev, let itd. Avtor serije Craig Mazin je v primeru zgodovinske drame dal prednost zgodovinskemu in faktičnemu, s katerima je skušal poustvariti, kaj naj bi se 26. aprila 1986 zares zgodilo. Serija tako suvereno manevrira med resničnostjo in fiktivnostjo. Ulana Homjuk, igra jo Emily Watson, je na primer ena izmed fiktivnih oseb, ki ima svoj temelj v resničnosti in je poskus upodobitve vseh znanstvenikov, ki so Legasovu pomagali pri njegovi misiji.

Če je v svojem izviru odprtega rektorja radioaktivnost videna v obliki hrumečega črnega vala, kaj kmalu postane nevidna. Kako se bojevati z nevidnim, je eno od glavnih vprašanj v seriji. Med gledanjem te začne srbeti koža. Učinek, ki ga lahko pripišemo vseprisotnemu zvoku dosimetra, naraščajočem v frekvenčnih signalih, ko se spuščamo v globine z radioaktivnim sevanjem prežarčene elektrarne. Temu ritmu sledi tudi glasba oz. zvočna krajina islandske skladateljice Hildur Guðnadóttir. Ta je poustvarjena prav iz posnetih in posnemajočih zvokov jedrske elektrarne. K fatamorganskemu občutku pripomore tudi vizualna podoba posledic radioaktivnosti, ki so jo dobesedno do kosti čutili najbolj izpostavljeni - delavci tovarne in gasilci. Kombinacija zvočnih kompozicij in podob teles, ki se topijo sama vase, narekujeta klastrofobijo časa in prostora, ki se širi čez mejo ekrana.

Serija z vidika kostumografije in scenografije sledi sredini osemdesetih let v Sovjetski zvezi. Sivi toni prostorov se raztezajo dlje od svojih kotov. V sivino in prah so se v prvih dneh in nadaljnjih mesecih ter letih pogreznila življenja tistih, ki so preprečili še večjo katastrofo; likvidatorji oz. čistilci vsega živega in kontaminiranega; 4000 rudarjev iz širne Sovjetske zveze;, vojakov, ki so s strehe pometali smrtonostno radioaktiven grafit in so bili neposredno izpostavljeni; gasilci, ki so gasili “neškodljiv” požar na strehi; in prebivalci ter vsi ostali, ki so odšli in se nikoli več niso vrnili. V tem naj bi se zrcalila ideja kolektivnosti, ki jo je poudarjal sistem, kolektivnosti, ki je, kot je povedal avtor serije, bila mogoča samo v Sovjetski zvezi.

Situacija nekaj kilometrov stran pod mesta Pripjat je bila skrajno resna, vendar se v očeh znanstvenikov, politikov, delavcev in prebivalcev preprosto ni mogla zgoditi. Ampak se je. 33 let nazaj. In ravno zaradi te relativno kratke časovne oddaljenosti je porajajoča se zgodovinskost dogodka še zmerom aktualna. Precej ljudi, ki si je serijo ogledalo, je v tistem času že živelo. S tem ko se nekega zgodovinskega trenutka na kakršenkoli način spomniš tudi sam, postaneš del njega. Tudi to lahko prepoznamo kot enega izmed razlogov za uspešnost serije. Nenazadnje Černobil ni bila katastrofa našega časa, temveč katastrofa, ki bo imela daljnosežen vpliv na prihodnost. Pod zaščitnim sarkofagom reaktorjem namreč še vedno izgoreva. In bo še desettisoče let.

Če dobršen del svojega življenja preživiš v neposredni bližini nuklearne elektrarne, je zavedanje o posledicah, ki jih povzroči radiacija, še toliko večja. Asociacija in povezovanje z dogodki v Černobilu so bili tako vedno nekje v ozadju mojih misli. Pravijo, da je tu pri nas drugače, da je varno. Pa vendar. Ali je res? Pustimo na tem mestu detajle, kot so, ali gre za sovjetski ali kakšen drug model ali kako določen politični sistem reagira v primeru nesreče. Nenazadnje je tedaj, na vrhuncu samozaverovanosti jedrske industrije, tudi Mednarodna agencija za jedrsko energijo dolgo časa prikrivala resnost černobilske situacije. Če se ozremo na serijo - in na zgodovino -, je bila tudi elektrarna v Černobilu varna. Vsaj tako so verjeli. In tudi mi danes verjamemo, da je NEK Krško varna.

Čeprav je v primeru elektrarne pri nas prebivalstvo dobro obveščeno o njenem delovanju, se še vedno poraja neka negotovost. Ali kot laiki vsaj malo razumemo, kaj pomeni jedrska energija, se kljub dogodkom, ki jih zajema serija, zavedamo njene moči? Ali jo jemljemo kot preveč samoumevno, nedotakljivo? Kaj če gre narobe nekaj, česar ne moreš predvideti in lahko to ugotoviš samo z napako, naj bo prikrita ali še neodkrita. In prav ta nemisljivost je temelj vsake jedrske katastrofe. Černobilska je bila nepredvidljiva, kot je nepredvidljiva vsaka druga morebitna jedrska nesreča.

Krško leži znatno bližje jedrskemu reaktorju kot Pripjat in kljub vsem časopisnim in televizijskim obvestilom, vsakoletnim odprtim vratom in možnostim vpogleda v delovanje elektrarne, si lahko predstavljamo, da bi v primeru nesreče ljudje tudi pri nas kot v seriji stali na mostu in opazovali skrivnostno, lepo luč radiacije. To naj ne bo razumljeno kot demonizacija jedrske energije, temveč premislek ne samo o njeni varnosti, temveč tudi o izrabljanju energije in njenih posledicah nasploh. O vsem tem govori zgodovina in mini serija Černobil. Kot je povedal nekdanji delavec v černobilski elektrarni: »Energija je potrebna, energija je življenje, vendar zahteva nekaj v zameno.«

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness