Bonnie in Clyde nove generacije

»Sem James, star sem 17 in precej prepričan sem, da sem psihopat.«

Glede na količino bolj ali manj kvalitetne TV zabave, ki nam jo vsako sezono ponujajo večje in manjše produkcijske hiše, so ustvarjalci v zadnjih letih bolj kot kdajkoli prej prisiljeni iskati načine, kako izstopati in gledalčevo pozornost zadržati že v zgodnjih fazah serij. Ko The End of the F***ing World, Netflixova britanska jesensko-zimska uspešnica, v prvih sekundah enega izmed osrednjih dveh likov predstavi na uvodoma citiran način, lahko tako še dvomimo, če ne gre le za ceneno, lepo zvenečo krilatico, a na srečo osemdelna sezona njegove besede odpelje v privlačne, nepričakovane smeri.

Predvsem po zaslugi vrstnice Alysse, ki je izobčena tako kot James, in se mu nekega dne približa v šoli, Jamesu pa po kupu živali, ki jih je ubil skozi mladost, predstavlja potencialno prvo človeško žrtev. A preden bi lahko zbral pogum za kaj takšnega, ga Alyssa, naveličana vedenja svojega očima, že potegne v avto njegovega očeta in na pot neznano kam, drugam.

Na ta način je torej zagnan preizkušenj poln pobeg osrednjih likov, pri tem pa udaren začetek s samimi temnimi oblaki v tem primeru sprva deluje skoraj prisiljeno. Šele nekje s tretjo epizodo in z osrednjim pretakanjem krvi James in Alyssa postaneta zares všečna, tridimenzionalna lika, ki nista več le hipstrsko lepo oblečena in brez razloga uporniška ter destruktivna, temveč drug v drugem najdeta tudi vsebino in razloge. Če torej sprva, ko smo pahnjeni v svet njunih kapric in neumnih, navidez le otročje razvajenih, provokativnih dejanj, še delujeta nadležna in se nanju ne navežemo zares, se tekom serije tudi po zaslugi prepričljive igre obeh mladih igralcev ustvari povezava, kar The End of The F***ing World spremeni v precej gledljiv in tudi ganljiv kos TV zabave.

Kljub vizualni prefinjenosti serije, začinjeni s hitro, trendovsko montažo in stilsko-pripovednim orodjem, kot so tako imenovani »cutaway gagi« ali pa »voiceover« momenti obeh likov, je za njen uspeh v veliki meri zaslužen tudi (po mini stripu prirejen) scenarij, ki iz dveh mladih odpadnikov in prepleta njunih življenj ustvari verodostojno pripoved o odrinjenosti, navezanosti, družini in mladosti nasploh. Z vsako nevarnostjo, ki Jamesu in Alyssi prečka pot na njunem potovanju, si postajata bolj naklonjena, kar sčasoma pripelje do prepričljive, pa čeprav disfunkcionalne in na propad obsojene kriminalne romance. Ta pa pri nagovarjanju občinstva ne bi mogla biti tako učinkovita, če ne bi vsebovala tudi povsem univerzalnih elementov samoiskanja in samoodkrivanja. Obremenjena s težo manjših in večjih zločinov, ki poskrbijo, da to ni le »še ena tipična otročja serija«, osrednja lika predvsem po zaslugi čustvene globine, ki jo pri njiju začne dosegati scenarij, proti koncu serije tako morda postajata ena izmed izstopajočih obrazov TV produkcije zadnjih let.

V mnogih pogledih, ki so seveda v prvi vrsti vezani na stilsko dodelanost, a delno tudi na samo minutažo delov, ki bi v seštevku znesla le kakšni dve uri in pol, je The End of the F***ing World ena izmed tistih sodobnih serij, ki se vedejo kot film. V tem slogu deluje tudi konec, ki se ne zdi le kot priprava terena za naslednjo sezono ali nepotrebno čustveno izčrpavanje, temveč nam daje serija že skozi zadnjih nekaj epizod s pogostim osredotočanjem na raziskovanje dveh karizmatičnih, »fargovskih« detektivk vedeti, da bo beg slej ko prej končan. Tako ali drugače. Bolj kot kakršne koli družbene implikacije pa je spet pristno intenzivno samo doživljanje Jamesa in Allyse, ki sta bila še pred kratkim neznanca, zdaj pa bi jima naslovni konec sveta že pomenil ostati drug brez drugega.

Prek njiju uspe serija postavljati tudi širšo podobo britanske družbe, ki je tokrat seveda karikirano nevarna in hkrati smešna, a tudi polna likov, ki so predvsem osamljeni in le iščejo poti k boljšemu življenju. Ta sentiment odseva tudi soundtrack, začinjen z originalno novo glasbo kitarista priljubljene in prelomne britanske skupine Blur, nasploh pa skozi eklektičen in nekonvencionalen glasbeni okus ustvarjalcev odraža cinično-nostalgičen duh serije. Glasbeni trenutki, kakršen se ponudi v 6. epizodi, ko se nejevoljna James in Alyssa spet usedeta v avto, nato pa nekaj časa uživata v ponavljanju edine glasbe, ki jo v njem najdeta, se izkažejo za nepričakovano pomemben del serije. Komad iz 60-ih, Keep On Running, uspe na primer s svojo relativno poskočnostjo namreč zajeti prav določeno negotovo spogledovanje s prihodnostjo, to pa je le eden izmed primerov, ko soundtrack deluje kot pripovedno sredstvo.

Serija The End of The Fucking World uspe na vse zgoraj naštete načine, gotovo delne posledice angleško-ameriškega TV sodelovanja, vsaj malce izstopati iz televizijske krajine, pri tem pa ji koristi predvsem določena skromnost, ki se odraža že v dolžini, in njene majhne inovacije naredi toliko opaznejše. Ko preseže začetno, malce prisilno provokativnost in velike napovedi, postane tako domačna, da bi ji z veseljem sledili še dlje od le osmih delov, po drugi strani pa se vendarle zdi, da zgodba Jamesa in Alysse ne potrebuje nadaljevanja.